Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da se za izpolnitev formalnega pogoja petih let delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju upoštevajo vse delovne izkušnje v vzgoji in izobraževanju, ki se kot take ovrednotijo glede na vsebino delovnih nalog. Odločilno je torej, ali je kandidat v času zaposlitve pri konkretnem delodajalcu opravljal naloge s področja vzgoje in izobraževanja, kar izhaja tudi iz dela razpisa, ki se nanaša na predložitev dokazil o delovnih izkušnjah na področju vzgoje in izobraževanja. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zakon in razpis za izpolnitev pogoja ne zahtevata, da so delovne izkušnje pridobljene v zavodih, vpisanih v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja, toženka pa ne more od kandidatov zahtevati izpolnjevanja strožjih pogojev od predpisanih in navedenih v razpisu.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je sklep sveta zavoda tožene stranke z dne 7. 2. 2020 o imenovanju A.A. za ravnateljico tožene stranke, nezakonit in se razveljavi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj ponovi postopek za izbiro ravnatelja/ravnateljice tožene stranke v roku 30 dni (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je sklep zavoda tožene stranke z dne 3. 12. 2019, s katerim je bila vloga tožnice zavržena, nezakonit in se razveljavi (III. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnice v znesku 889,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja toženka. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevek tožnice kot neutemeljen zavrne s stroškovno posledico. Navaja, da je bilo v zadevi sporno zgolj to, ali tožnica izpolnjuje pogoj, ki ga določa 53. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), to je "najmanj 5 let delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju", z delom v Splošni bolnišnici B. Nasprotuje stališču, da je lahko delovne izkušnje v vzgoji in izobraževanju pridobila kjerkoli, torej ne samo pri delodajalcih, ki imajo izpolnjene pogoje za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja skladno z določbami ZOFVI in izvajajo javno veljavne izobraževalne programe ter so vpisani v razvid pri Ministrstvu za izobraževanje znanost in šport (MIZŠ). Sklicuje se na stališče MIZŠ. Meni, da je sodišče prve stopnje pri razlagi prvega odstavka 53. člena ZOFVI izhajalo le iz gramatikalne razlage, druge razlagalne argumente pa je zanemarilo (sistematično in teleološko razlago). Sklicuje se na 1. člen ZOFVI, ki ureja pogoje za opravljanje vzgoje in izobraževanja na taksativno določenih področjih, torej subjekt, ki ne izpolnjuje pogojev skladno z določbami ZOFVI, ne opravlja dejavnosti vzgoje in izobraževanja. Dalje se sklicuje na 5., 6., 9. in 10. člen ZOFVI ter na vsebino 2. in 7. poglavja. Meni, da v RS lahko dejavnost vzgoje in izobraževanja veljavno opravljajo samo izvajalci, ki izpolnjujejo pogoj za opravljanje vzgoje in izobraževanja in so vpisani v razvid, z uporabo argumenta "a contrario" pa se ostali subjekti ne morejo šteti za izvajalce te dejavnosti. Trdi, da ker SB B., v času, ko je bila tam zaposlena tožnica, ni bila vpisana v razvid (ker očitno ni izpolnjevala pogojev za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja na področju vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami), ni veljavno izvajala dejavnosti vzgoje in izobraževanja v smislu določb ZOFVI. Kot materialnopravno zmotno graja ugotovitev, da se delovne izkušnje s področja vzgoje in izobraževanja vrednotijo po vsebini delovnih nalog. Opozarja, da bi to stališče lahko pomenilo, da bi pogoje delovnih izkušenj vzgoje in izobraževanja lahko izpolnjevala tudi oseba, ki bi izvajala varstvo predšolskih otrok doma in ne bi bila vpisana v register varuhov predšolskih otrok pri ministrstvu ter da bi vsak svet zavoda pogoj delovnih izkušenj presojal z diskrecijsko pravico ugotavljanja, kaj so ustrezne delovne izkušnje in kaj ne. Zatrjuje, da se praktično vsi ljudje ukvarjamo z vzgojo in izobraževanjem, zaradi česar je toliko bolj pomembno, da se šteje, da so ustrezne delovne izkušnje v vzgoji in izobraževanju le tiste, pridobljene pri izvajalcu javno veljavnega vzgojno izobraževalnega programa. Sklicuje se na določbo ZOFVI, ki jasno določa, da morajo biti delovne izkušnje pridobljene v vzgoji in izobraževanju, ne zgolj s področja vzgoje in izobraževanja. Izpostavlja, da je postopek preverjanja, ali prijavljeni kandidati izpolnjujejo zakonske pogoje za ravnatelja po ZOFVI oziroma razpisu, formalen in temelji na listinskih dokazih in ne na vsebinskem odločanju. Priznava, da sicer kandidati pri dokazovanju delovnih izkušenj niso omejeni na točno določene listine, so pa dolžni izkazati, da so jih pridobili pri izvajalcu vzgoje in izobraževanja po ZOFVI. Navaja, da je imela tožnica takih izkušenj le 1 leto, 11 mesecev in 12 dni, torej ne izkazuje zadostnega obsega delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju v smislu določbe prvega odstavka 53. člena ZOFVI. Šteje, da je pravilno izdala sklep z dne 3. 12. 2019, saj tožnica ni izpolnjevala zakonskih pogojev. Meni, da v uporabo materialnega prava ne sodi presoja, ali je tožnica pridobila ustrezne delovne izkušnje s področja vzgoje in izobraževanja ali ne, saj sodišče ni strokovnjak s področja vzgoje in izobraževanja, ki bi lahko po vsebini ocenil, ali so izkušnje tožnice ustrezne ali ne. Vsebinski presoji, ki jo je sodišče prve stopnje oprlo samo na zaslišanje tožnice in na z njene strani predložene listine, ostale dokazne predloge pa zavrnilo kot nepotrebne, očita odločanje preko pristojnosti, ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava bistveno kršitev pravil postopka in nepopolno ter napačno ugotovljeno dejansko stanje. Nasprotuje neutemeljeno zavrnjenim dokaznim predlogom z zaslišanjem prič dr. C.C. in mag. D.D., ki bi kot strokovnjaka s področja vzgoje in izobraževanja lahko bolj podrobno pojasnila stališče MIZŠ glede izpolnjevanja pogoja delovnih izkušenj, ki velja za vse kandidate za ravnatelje v RS. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper sodbo skupaj z izjavo o vstopu v pravdo kot stranski intervenient na strani tožene stranke vlaga pritožbo tudi Republika Slovenija, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju: stranski intervenient). Predlog za stransko intervencijo utemeljuje s pristojnostmi pri imenovanju konkretnih ravnateljev ter sistemsko odgovornostjo za področje vzgoje in izobraževanja, zaradi zagotovitve enakega pogoja glede delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju za ravnatelje vseh javnih osnovnih, srednjih in višjih šol ter vrtcev v RS. Meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje podpisnika mnenj na strani MIZŠ, RS dr. C.C. Nasprotuje razlagi materialnopravnega predpisa. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo tožnici in utemeljilo odločitev z dogajanjem pri odločanju sveta zavoda. Meni, da sodišče prve stopnje pri razlagi 53. člena ZOFVI ni upoštevalo zakona kot celote, ki sistemsko ureja področje vzgoje in izobraževanja. Sklicuje se na 1., 6., 7., 8., 9., 10. in 11. člen ZOFVI. Navaja, da je tožnica delovne izkušnje, ki so v predmetni zadevi sporne, pridobila med delom v splošni bolnišnici dr. E.E. B., ki ni zavod s področja vzgoje in izobraževanja, ki ne izvaja javno veljavnega izobraževalnega programa oziroma programa za predšolske otroke in ki nikoli ni bila vpisana v razvid izvajalcev vzgoje in izobraževanja, zaradi česar te delovne izkušnje v postopku izbire tožnici ne bi smele biti priznane. Trdi, da navedeni delodajalec nikoli ni izpolnjeval pogoja prvega odstavka 33. člena ZOFVI, ki določa, da morajo imeti javni vrtci in šole za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja zagotovljene strokovne delavce. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno izenačilo vse zakonske pogoje kot jih določa ZOFVI z dejanskim opravljanjem dela v bolnišnici zgolj na podlagi pričanja tožnice, da naj bi bilo njeno delo po vsebini enako delu strokovnega delavca v javno veljavnem programu vzgoje in izobraževanja. Meni, da bi ob upoštevanju takega stališča kot delovne izkušnje štela vsaka oblika izobraževanja na kateremkoli področju, če bi posameznik ocenil, da opravlja delo, podobno delu strokovnega delavca v javno pravnem programu vzgoje in izobraževanja (npr. inštruktor matematike, inštruktor vožnje, učenja klekljanja v društvu …). Meni, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kaj oziroma zakaj je v določenem obdobju MIZŠ RS financiralo določen del dejavnosti v splošni bolnišnici. Te dejanske okoliščine bi po njenem prepričanju sodišče lahko ugotovilo z zaslišanjem priče. Meni, da je pogoj najmanj 5 let delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju treba razumeti kot delovne izkušnje, ki jih posameznik pridobi kot strokovni delavec v skladu z 92. členom ZOFVI v zavodih, ki v skladu s 6. členom ZOFVI izvajajo dejavnost vzgoje in izobraževanje kot javno službo, organizirano v javno mrežo v skladu z 11. členom ZOFVI, in ki deluje na področjih iz 1. člena ZOFVI. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožbi sta bili vročeni tožnici, ki nanjo odgovarja. Predlaga zavrnitev stranske intervencije ter zavrnitev pritožb kot neutemeljenih, s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in se nanje sklicuje.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenemu zahtevku v zvezi z izbiro ravnateljice vrtca po določbi 36. člena Zakona o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/91 in nasl. – ZZ), v skladu s katerim ima kandidat, ki ni uspel na razpisu za direktorja javnega zavoda, pravico zahtevati sodno varstvo, če meni, da je bil kršen postopek za izvedbo razpisa in je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata ali če meni, da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev. V predmetni zadevi je tožnica zatrjevala, da je tožena stranka s sklepom z dne 3. 12. 2019 zmotno zavrgla njeno vlogo, ker naj ne bi izpolnjevala pogoja delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zavzelo stališče, da je tožnica ob prijavi na delovno mesto ravnateljice izpolnjevala pogoj delovnih izkušenj, tj. najmanj 5 let delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju, saj je treba upoštevati tudi njene delovne izkušnje, pridobljene z delom v Splošni bolnišnici B. 8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati dr. C.C., ki je podpisnik obeh negativnih mnenj Ministrstva za šolstvo v zvezi z izpolnjevanjem pogoja delovnih izkušenj tožnice, in mag. D.D., inšpektorico v zvezi z zakonitostjo postopka imenovanja oziroma izbire ravnatelja. Pravilno je pojasnilo, da sodišče v sodnem sporu sámo razlaga določbe zakona oziroma presoja zakonitost postopka, pri čemer ni vezano na pravna stališča upravne veje oblasti. Zavrniti je treba pritožbo stranskega intervenienta, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati pričo C.C. zato, da bi ugotovilo, zakaj je v določenem obdobju ministrstvo financiralo določen del dejavnosti v splošni bolnišnici, saj za to sploh ni bil predlagan. Dokazna predloga sta bila substancirana zgolj z navedbo funkcij obeh prič, priča C.C. kot pripravljalec mnenja ministrstva, priča D.D. pa kot inšpektorica, ki je v zadevi opravljala nadzor. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo izvedbo navedenih dokazov kot nepotrebnih.

9. V predmetni zadevi je sporno tolmačenje pogoja delovnih izkušenj za zasedbo delovnega mesta ravnatelja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je razpis tožene stranke z dne 11. 10. 2019 glede pogojev za ravnatelja določal, da mora kandidat izpolnjevati pogoje v skladu s prvim odstavkom 53. in 107.a členom Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 12/96 in nasl. – ZOFVI), med njimi, da ima najmanj 5 let delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju, ta pogoj pa lahko dokazuje s fotokopijo delovne knjižice ali izpiskom iz ZPIZ oziroma drugim ustreznim dokazilom o delovnih izkušnjah na področju vzgoje in izobraževanja.

10. Pravno vprašanje, ki je odločilno v predmetni zadevi, je, ali 5 let delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju pomeni zgolj delovne izkušnje, pridobljene v zavodih, ki delujejo na področjih iz 1. člena ZOFVI, torej izvajajo javno veljavne programe vzgoje in izobraževanja, za izvajanje katerih so vpisani v razvid izvajalcev javno veljavnih programov v skladu z ZOFVI, ali tudi druge delovne izkušnje v vzgoji in izobraževanju oziroma na področju vzgoje in izobraževanja. Tožničin nekdanji delodajalec Splošna bolnišnica dr. E.E. B. namreč v obdobju zaposlitve tožnice (1987-2018) ni bila vpisana v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja, zaradi česar toženka tožnici delovnih izkušenj, pridobljenih v tem obdobju, ni priznala kot delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju, posledično pa štela, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za prijavo na razpisano delovno mesto ravnateljice. Toženka in stranska intervenientka se neutemeljeno zavzemata za to, da bi izpolnjeval pogoj potrebnih delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju le kandidat, ki jih je pridobival z zaposlitvijo pri delodajalcih, ki izpolnjujejo pogoj iz 34. člena ZOFVI, da so torej vpisani v razvid, ki ga vodi ministrstvo, pristojno za predšolsko vzgojo oziroma šolstvo. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da se za izpolnitev formalnega pogoja petih let delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju upoštevajo vse delovne izkušnje v vzgoji in izobraževanju, ki se kot take ovrednotijo glede na vsebino delovnih nalog. Odločilno je torej, ali je kandidat v času zaposlitve pri konkretnem delodajalcu opravljal naloge s področja vzgoje in izobraževanja, kar izhaja tudi iz dela razpisa, ki se nanaša na predložitev dokazil o delovnih izkušnjah na področju vzgoje in izobraževanja. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zakon in razpis za izpolnitev pogoja ne zahtevata, da so delovne izkušnje pridobljene v zavodih, vpisanih v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja, toženka pa ne more od kandidatov zahtevati izpolnjevanja strožjih pogojev od predpisanih in navedenih v razpisu.

11. Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pri presoji, ali je tožnica izpolnjevala formalni pogoj delovnih izkušenj iz prvega odstavka 53. člena ZOFVI, spregledalo druge določbe zakona ter se oprlo zgolj na jezikovno razlago določbe. Določbe ZOFVI, na katere se sklicujeta pritožbi, se nanašajo na pogoje za opravljanje ter način upravljanja in financiranja dejavnosti vzgoje in izobraževanja kot take, na to, kdo lahko to dejavnost opravlja oziroma je izvajalec programov, vprašanja statusne organizacije ter opravljanja javne službe ipd. Zgolj zato, ker gre za kandidaturo za ravnatelja vrtca, ki je organiziran pod pogoji iz ZOFVI, izpolnjevanja pogoja petih let delovnih izkušenj ni mogoče tolmačiti strožje od zapisanega v zakonu in razpisu, torej tako, da morajo biti pridobljene pri delodajalcu, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti po tem zakonu. Do te vsebine pravne norme ne vodita ne sistematična ne logična razlaga. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da je treba pri presoji formalnega izpolnjevanja pogoja delovnih izkušenj upoštevati vse delovne izkušnje, ki jih ima kandidat za ravnatelja na področju vzgoje in izobraževanja. Pritožbeno zavzemanje, da vsebinske presoje pogoja svetom zavodov zaradi formalnosti tega dela postopka izbire ravnatelja ni mogoče naložiti, ni utemeljeno. Celo iz mnenj ministrstva z dne 12. 11. 2019 (listina B 2) in z dne 28. 11. 2019 (B 4), na kateri se sklicujeta pritožnici, izhaja, da je kolegij ministra 20. 4. 2009 štel, da se kot ustrezne upoštevajo tudi delovne izkušnje, pridobljene v zavodih, ki opravljajo razvojno in svetovalno delo v vzgoji in izobraževanju (torej denimo Zavod RS za šolstvo, Center RS za poklicno in strokovno izobraževanje, Andragoški center Slovenije, Center šolskih in obšolskih dejavnosti, Šola za ravnatelje), pri čemer so ti našteti zgolj primeroma.1 Tako krog subjektov, pri katerih je mogoče pridobivati izkušnje v vzgoji in izobraževanju, tudi pritožnici očitno štejeta za odprtega, kar pomeni, da mora svet zavoda ob prejemu prijav izpolnjevanje formalnega pogoja izkušenj presojati glede na predložena dokazila od primera do primera. Tožnica je prijavi na razpisano delovno mesto priložila ustrezna pisna dokazila tudi za izpolnjevanje tega pogoja. Toženka in stranska intervenientka zmotno enačita presojo formalnega izpolnjevanja pogoja delovnih izkušenj z vsebinsko presojo kvalitete delovnih izkušenj. Pri ugotavljanju, ali je izpolnjen formalni pogoj zadostnega števila let delovnih izkušenj, svet zavoda namreč ne presoja, ali je kandidat za ravnatelja glede na pridobljene delovne izkušnje primeren za opravljanje dela ravnatelja, pač pa zgolj, ali je dejansko opravljal delo v vzgoji in izobraževanju 5 let.2 Vsebinsko vrednotenje teh izkušenj pa je predmet izbirnega postopka ter v tem okviru tudi mnenj, ki jih svet zavoda mora pridobiti pred odločitvijo o izbiri kandidata za ravnatelja.

12. Pritožbeno stališče, da sodišče nima ustreznega znanja za presojo delovnih izkušenj oziroma da je ta pridržana toženki, ni utemeljeno. Preizkus, ali kandidat izpolnjuje zahtevani razpisni pogoj delovnih izkušenj, je stvar pravne presoje (prim. s sodbami pritožbenega sodišča Pdp 165/2018, Pdp 572/2019 ter Pdp 1016/2016), zato je sodišče prve stopnje pravilno presojalo zakonitost sklepa toženke o zavrženju tožničine vloge z dne 3. 12. 2019 s stališča izpolnjevanja pogoja delovnih izkušenj.

13. Pritožnici neutemeljeno nasprotujeta dokazni oceni sodišča prve stopnje, češ da se je pri tem oprlo predvsem na izpoved tožnice in listine, ki jih je predložila. Okoliščina, da na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot pritožnici, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. Kot določa ZPP v 8. členu, o tem katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev o nezakonitosti sklepa o zavrženju tožničine vloge in sklepa o imenovanju druge kandidatke za ravnateljico toženke oprlo na izpoved tožnice in listine v spisu, ki dokazujejo vsebino njenih delovnih nalog pri delodajalcu SB B. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Toženka nenazadnje niti ni predlagala dokazov, ki bi se nanašali na vprašanje vsebine tožničinega dela pri tem delodajalcu, saj se je zavzemala za to, da je formalno lahko pogoj delovnih izkušenj izpolnjen le, če gre za delovne izkušnje pri delodajalcu, vpisanem v razvid iz 34. člena ZOFVI, kar pa SB B. v spornem obdobju nesporno ni bila.

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Pritožnici s pritožbama nista uspeli, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

17. Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Naštevanju je namreč dodano "in še nekateri". 2 Pogoja tako ne bi izpolnjeval kandidat, ki bi bil 5 let zaposlen pri delodajalcu, vpisanem v ustrezni razvid, pa bi dejansko opravljal drugo delo, ne dela na področju vzgoje in izobraževanja. Enako tudi tožnica kljub zaposlitvi pri delodajalcu, ki primarno opravlja zdravstveno dejavnost na sekundarni ravni, ne izkazuje izkušenj v tej dejavnosti, pač pa na področju vzgoje in izobraževanja.