Jedro

Na podlagi prvega odstavka 214. člena ZPP se neprerekanih (priznanih) dejstev ne dokazuje. Nerelevanten je zato pritožbeni očitek, ali neprerekane navedbe tožeče stranke potrjujejo tudi listine ali ne.

Na naroku z dne 1. 2. 2017 je tožeča stranka toženi stranki zgolj izročila pripravljalno vlogo, sodišče prve stopnje pa je toženi stranki dovolilo, da nanjo odgovori v roku 15 dni in za ta čas preložilo narok. Tožeči stranki zato za ta narok pripada nagrada po tretjem odstavku tarifne številke 20 OT.

Izrek

I. Pritožbama pravdnih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 33743/2015 z dne 26. 3. 2015 se razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 37.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2015 dalje do plačila. V preostalem delu (tj. za zakonske zamudne obresti od zneska 37.500,00 EUR od 22. 11. 2012 do 29. 6. 2015) se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati izvršilne stroške v višini 186,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2015 dalje do plačila.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati pravdne stroške v višini 3.104,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 33743/2015 z dne 26. 3. 2015 obdržalo v veljavi za 37.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva poteka paricijskega roka po tej sodbi dalje do plačila (I. točka izreka). Za zakonske zamudne obresti od 37.500,00 EUR od 22. 11. 2012 do poteka paricijskega roka po tej sodbi je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne 3.230,40 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da jo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Zoper I. in II. točko izreka sodbe se je pritožila tožeča stranka, in sicer iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da ji prizna zakonske zamudne obresti od 23. 11. 2012 dalje do plačila. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pravdnima stranka sta bili vročeni pritožbi nasprotne stranke. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede predloga tožeče stranke za izdajo dopolnilne sodbe

6. Tožena stranka je skupaj s pritožbo predlagala izdajo dopolnilne sodbe, ker sodišče prve stopnje v izreku ni določilo 15 dnevnega roka za izpolnitev zahtevka. Dopolnilna sodba v konkretnem primeru ni bila potrebna, ker je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot to izhaja iz I. točke izreka, s tem pa tudi odpravilo pomanjkljivost, na katero je (sicer utemeljeno) opozorila tožena stranka v zvezi z izpolnitvenim rokom.

Pritožba tožene stranke

7. Med pravdnima strankama je sporno, ali je tožeča stranka upravičena do 5 % zadržanih sredstev v višini 37.500,00 EUR po pogodbi o sofinanciranju operacije „Izgradnja apartmajske hiše 4“ v P. (v nadaljevanju Pogodba).

8. Sodišče prve stopnje je pritrdilo tožeči stranki, da je izpolnila svoje pogodbene obveznosti in da je pravočasno predložila zahtevek za izplačilo, zato je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati še preostanek zadržanih sredstev.

9. V 9. členu Pogodbe je (med drugim) določeno, da mora tožeča stranka zahtevku priložiti vse „originalne račune in originalna dokazila o plačilu, ki se nanašajo na upravičene stroške, od katerih ministrstvo financira pogodbeno dogovorjen delež“. Po prepričanju višjega sodišča je namen te določbe jasen – tožeča stranka bo upravičena do povračila stroškov, če bo dokazala, da so ji stroški nastali in da jih je poravnala.

10. Ni dvoma, da bi s strani tožeče stranke predložena originalni račun izvajalca ter potrdilo o njegovem plačilu (preko banke), za kar se zavzema pritožnica, potrjevala, da sta pogoja iz 9. člena Pogodbe izpolnjena. Vendar višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je mogoče izpolnjenost teh dveh pogojev dokazovati tudi drugače. Npr. s pobotno izjavo, saj pobot predstavlja zakonsko dopusten in splošno uveljavljen način prenehanja (poplačila) obveznosti. Tak način prenehanja obveznosti tudi s Pogodbo ni bil prepovedan.

11. Sodišče prve stopnje je tako pobotno izjavo pravilno štelo kot primeren dokaz, da je tožeča stranka izpolnila svoje obveznosti do izvajalca. Res je sicer, da je bil takšen način prenehanja izvajalčeve terjatve sprva sporen, glede na to, da je izvajalec za poplačilo svojih terjatev do tožeče stranke sprožil sodne postopke. Vendar je izvajalec v nadaljevanju dopustil, da so bili vsi sodni postopki zoper tožečo stranko ustavljeni. Iz tega pa implicitno izhaja, da se je izvajalec s pobotom strinjal, saj bi bilo v nasprotnem primeru (torej če bi izvajalec menil, da s strani tožeče stranke ni dobil poplačanih terjatev) logično in edino razumno, da bi z že začetimi sodnimi postopki nadaljeval. 12. Izjava izvajalca z dne 19. 10. 2012, ki jo omenja pritožnica, za odločitev ni relevantna, saj se nanaša na čas pred sodnimi postopki. Da bi po ustavljenih sodnih postopkih prejela še kakršnokoli izjavo izvajalca, da njegove terjatve s strani tožeče stranke niso bile poravnane, pa tožena stranka ni zatrjevala.

13. Navedba pritožnice, da tožeča stranka ni dokazala, da bi morala znesek 89.964,64 EUR plačati iz lastnih sredstev, višjemu sodišču ni razumljiva. Pritožbena navedba, da sodni postopek I Pg 1391/2012, v katerem je izvajalec vtoževal plačilo 73.866,42 EUR, ne dokazuje upravičenega stroška tožeče stranke, pa je prepavšalna (na podlagi česa tožena stranka naredi takšen sklep v pritožbi ne pojasni). Na te navedbe zato ni bilo mogoče podrobneje odgovoriti.

14. Da so se pogoji za pobot stekli 30. 6. 2011 in da je bilo plačilo izvajalcu izvršeno 30. 6. 2011, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi neprerekanih navedb tožeče stranke. Na podlagi prvega odstavka 214. člena ZPP se neprerekanih (priznanih) dejstev ne dokazuje. Nerelevanten je zato pritožbeni očitek, ali te navedbe tožeče stranke potrjujejo tudi listine ali ne.

15. Pritožnica nadalje navaja, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da so bili vsi stroški izvajalca poravnani, ker je objekt pridobil uporabno dovoljenje. Višje sodišče po pregledu izpodbijane sodbe ugotavlja, da sodišče prve stopnje nikjer v sodbi ni zavzelo takšnega stališča (prim. 15. točko obrazložitve sodbe). Pritožbeni očitek je zato že iz tega razloga neutemeljen.

16. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bil rok za predložitev zahtevka za izplačilo fiksen. Da temu ni tako, izhaja že iz navedb tožene stranke, da bi tožeči stranki rok podaljšala, v kolikor bi jo slednja za to zaprosila. Torej je že sama tožeča stranka dopuščala izpolnitev z zamudo in že zato rok očitno ni bil fiksen. Ali je do podaljšanja nato dejansko prišlo ali ne, za presojo narave roka ni pravno odločilno.

17. Ni res, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinih navedb v zvezi z nižjo vrednostjo upravičenih stroškov. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da tem navedbam tožene stranke ni mogoče slediti, ker so bile med seboj nasprotujoče: tožena stranka je na eni strani trdila, da naj bi bili stroški gradnje in opreme nižji od planiranih, nato pa ji je vseeno izplačala 95 % od 100 % predvidenih sredstev (gl. 14. točko obrazložitve). Iz tega sledi, da je tožena stranka tožeči stranki priznavala dogovorjeno vrednost upravičenih stroškov (saj sicer logično ne bi izplačala sredstev v takšni višini) in je njeno zdajšnje sklicevanje, da je bila vrednost upravičenih stroškov gradnje nižja od planirane, v očitnem nasprotju z njenimi predhodnimi ravnanji (venire contra factum proprium).

18. Tožena stranka v prvem odstavku 1. točke obrazložitve pritožbe le ponavlja svoje trditve iz pripravljalne vloge v zvezi s pravočasnostjo vložitve zahtevka na izplačilo. Na te navedbe je odgovorilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (12. točka obrazložitve), zato nanje, ker se ne soočajo z razlogi prvostopenjskega sodišča, višje sodišče ni posebej odgovarjalo.

19. Sodišče prve stopnje navedb, ki jih pritožnica povzema v tretjem odstavku na strani 4 pritožbe, pravilno ni štelo za priznane, saj jih je tožena stranka obrazloženo prerekala (prim. pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 31. 1. 2017, tč. IV). Pritožbeni očitek o smiselno zatrjevani kršitvi drugega odstavka 214. člena ZPP tako ni utemeljen.

20. Glede očitkov pritožnice v četrtem odstavku na strani 3 pritožbe višje sodišče pojasnjuje, da znesek 89.964,64 EUR predstavlja strošek, ki ga je izvajalec zahteval od tožeče stranke za opravljena dela. Stroški, ki so tožeči stranki nastali v zvezi z izgradnjo predmeta Pogodbe, pa nedvomno predstavljajo stroške, do povračila katerih je tožeča stranka upravičena. Ob tem višje sodišče pripominja, da tožena stranka tekom postopka niti ugovarjala, da izvajalec del v višini 89.964,64 EUR ni opravil. To tudi ni bil razlog, zaradi katerega se je tožena stranka upirala plačilu, zato pritožbene navedbe v tej smeri (poleg tega, da so pavšalne) predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člen ZPP).

21. Glede odmere odvetniških stroškov, konkretno glede vrednotenja vlog, višje sodišče pritožnici pojasnjuje, da se v obravnavani zadevi, ko se je postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, kot tožba šteje prva pripravljalna vloga (dopolnitev tožbe), in ne že predlog za izvršbo, kot to zmotno meni pritožnica (smiselno prim. sklep VSL II Cpg 48/2016). Prav tako se višje sodišče ne strinja s pritožnico, ko trdi, da se narok z dne 1. 2. 2017 sploh ni opravil. Dejstvo je, da se narok tega dne je opravil, zato je tožeča stranka za udeležbo na njem upravičena do nagrade. Vendar po prepričanju višjega sodišča ne po prvem odstavku tar. št. 20 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), kot je to materialnopravno zmotno ocenilo sodišče prve stopnje, temveč po tretjem odstavku tar. št. 20 OT v višini 225 točk. Na tem naroku je namreč tožeča stranka toženi stranki zgolj izročila pripravljalno vlogo, sodišče prve stopnje pa je toženi stranki dovolilo, da nanjo odgovori v roku 15 dni in za ta čas preložilo narok. Za narok dne 22. 3. 2017, ker je na njem sodišče prve stopnje (prvič) obravnavalo glavno stvari ter sprejemalo in izvajalo dokaze, pa tožeči stranki pripada nagrada po prvem odstavku tar. št. 20 OT v vrednosti 900 točk. Skupaj torej tožeči stranki pripada 1125 točk nagrade za narok, namesto 1350 točk, kolikor ji jih je tožeči stranki priznalo sodišče prve stopnje. V tem delu je zato višje sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo tako, da je znesek prvostopenjski stroškov, ki jih mora povrniti tožeči stranki, znižalo iz 3.230,40 EUR na 3.104,41 EUR.

Pritožba tožeče stranke

22. Tožeča stranka izpodbija sodbo glede zavrnjenih zakonskih zamudnih obresti.

23. Pravno vprašanje, na katerega je potrebno odgovoriti za odločitev o pritožbi tožeče stranke je, kdaj je nastopila zamuda tožene stranke.

24. Pravdni stranki sta v Pogodbi določili, da bo tožeča stranka izkazala upravičene stroške na način, da bo k zahtevku predložila originalne račune izvajalcev in originalna potrdila o plačilu. Če bi tožeča stranka tako postopala, bi nesporno izkazala obstoj upravičenih stroškov, in če ji jih tožena stranka po poteku dogovorjenega izpolnitvenega roka ne bi povrnila, bi tožena stranka prišla v zamudo. Vendar se je tožeča stranka odločila, da bo dosegla prenehanje terjatve do izvajalca s pobotom. Takšen način prenehanja pa je bil med njima sprva sporen (izvajalec je za poplačilo svojih terjatev, ki naj bi jih tožeča stranka pobotala, zoper tožečo stranko sprožil več sodnih postopkov). Tožena stranka zato v tem času tožeči stranki utemeljeno ni izplačala zadržanih sredstev (drugačno postopanje tožene stranke bi bilo najmanj neskrbno, saj bi se lahko v nadaljevanju izkazalo, da pogoji za pobot niso bili izpolnjeni, s tem pa tudi ne izpolnjen pogoj za izplačilo zadržanih sredstev). Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi bilo kaj takega mogoče šele, ko je bila tožena stranka obveščena o pravnomočnem zaključku vseh sodnih postopkov, v katerih je izvajalec tožil tožečo stranko na plačilo del v zvezi z izgradnjo apartmajske hiše pod P. Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka datuma obvestila tožene stranke ni navedla. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila tožena stranka o tem seznanjena z vročitvijo dopolnitve tožbe dne 29. 6. 2015. Od takrat dalje tožena stranka ni imela več pravne podlage, da zadržuje izplačilo tožeči stranki in je z naslednjim dnem prišla v zamudo. Višje sodišče je zato pritožbi tožeče stranke delno ugodilo tako, da ji je priznalo zakonske zamudne obresti od 37.500,00 EUR že od 30. 6. 2015 dalje do plačila.

25. Tožeča stranka v pritožbi podrejeno navaja, da je zamuda tožene stranke nastopila najkasneje z dnem začetka stečajnega postopka nad izvajalcem, ko je prišlo do ex lege pobotanja terjatev izvajalca s terjatvami tožeče stranke. Vendar se višje sodišče s tem stališčem ne strinja. Tudi če bi bilo to res, bi tožena stranka (ker za razmerja med izvajalcem in tožečo stranko ni bila dolžna vedeti) lahko prišla v zamudo šele, ko bi jo tožeča stranka o tovrstnem pobotu obvestila. To pa je tožeča stranka storila šele z vlogo z dne 31. 1. 2017, torej kasneje, kot je bila tožena stranka obveščena o pravnomočno zaključenih sodnih postopkih in od katerega trenutka dalje ji je višje sodišče priznalo tek zakonskih zamudnih obresti.

26. Ker sta pravdni stranki s pritožbama uspeli le v manjšem obsegu (glede stroškov postopka oziroma glede teka zakonskih zamudnih obresti), višje sodišče v odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov na prvi stopnji ni poseglo, glede pritožbenih pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih vsaka stranka nosi sama (drugi odstavek 154. člena ZPP).