Jedro

Razlikovanje med morebitnimi upravičenci na podlagi državljanstva ni ustavno nedopustno, ker je za takšno ureditev zakonodajalec imel stvarno utemeljen razlog (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997). Ureditev ni v neskladju s členom 14 Ustave RS, ki uveljavlja načelo enakosti, pa tudi ni v nasprotju z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo in prepovedujejo zakonodajalcu arbitrarno obravnavanje. Zakonodajalec je tudi lahko vzpostavil domnevo nelojalnosti, pri čemer posameznik lahko dokazuje nasprotno, in taka ureditev (3. odstavek 63. člena ZDen) po razlagi ustavne odločbe ne krši ustavnih jamstev enakosti pred zakonom in tudi ne enakega obravnavanja pred državnimi organi in ne pravice do sodnega varstva. Ureditev vračanja premoženja v ZDen temelji na določitvi pravnih podlag za denacionalizacijo, in ne na ugotavljanju neustavnosti oziroma nezakonitosti predpisov, ki so predstavljali podlago za podržavljenje, kar pomeni, da v postopkih denacionalizacije ni mogoče uveljavljati neustavnosti ali nezakonitosti teh predpisov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo A.A. (kot pravne prednice tožnice) zoper odločbo Upravne enote B, št. .... z dne 13. 11. 2002, s katero je le-ta zavrnila njeno zahtevo za denacionalizacijo nepremičnega premoženja, vpisanega v zemljiški knjigi pri vl. št. 173 in 310, obe k.o.... . Tožena stranka v razlogih navaja, da je prvostopna odločba, ki je denacionalizacijo zavrnila ter se pri tem oprla na ugotovitev o tem, da prejšnja lastnika v času podržavljenja nista bila jugoslovanska državljana, pravilna in na zakonu utemeljena. Tožeča stranka v pritožbi meni, da sta z njo kršeni Ustava Republike Slovenije in Mednarodna konvencija o varstvu človekovih pravic, ter ji iz tega razloga očita nezakonitost. Uveljavlja tudi protiustavnost Odloka AVNOJ, na podlagi katerega je prišlo do podržavljenja premoženja, ki je predmet obravnavanega denacionalizacijskega postopka. Vendar pa vse navedeno po mnenju tožene stranke ni stvar presoje v pritožbenem postopku, v katerem se zgolj ugotavlja, ali prvostopna odločba temelji na zakonu oziroma drugem zakonito izdanem predpisu.

Tožnica v tožbi navaja, da meni, da je izpodbijana odločba nepravilna, nezakonita in protiustavna ter vztraja pri pritožbenih navedbah. Strinja se sicer, da tožena stranka v pritožbenem postopku ni mogla ugotavljati protiustavnosti Odloka AVNOJ-a in kršitev Mednarodne konvencije o varstvu človekovih pravic. Vendar pa ima namen izčrpati vsa pravna sredstva v Republiki Sloveniji ter dokončno odločitev v skladu s protokolom o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin predložiti v obravnavo Evropskemu sodišču za človekove pravice. Izhodišče za takšen preizkus pred evropskim sodiščem bo njen zahtevek, da sta zaplemba premoženja na podlagi Odloka AVNOJ in Zakon o denacionalizaciji (ZDen), ki naj bi odpravil krivice, ki jih je FLRJ storila lastnikom zasebnega premoženja med in po 2. svetovni vojni, v nasprotju s Konvencijo o varstvu človekovih pravic, kakor je obrazložila v pritožbi. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku z izjavo št. .....z dne 22. 10. 2003. Tožba ni utemeljena.

Tožnica ne trdi, da odločitev o zavrnitvi denacionalizacije njenima pravnima prednikoma, ki sta jo prvostopni organ in tožena stranka oprla na določbo 1. odstavka 9. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00 in 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US), po kateri je upravičen do denacionalizacije le tisi prejšnji lastnik, ki je v času podržavljenja bil jugoslovanski državljan, temelji na napačni uporabi ZDen. Vendar pa meni, da odločitev temelji na zakonu, ki je, ker denacionalizacije ne priznava vsem prejšnjim lastnikom, diskriminatoren ter so glede na to kršene človekove pravice, določene v konvenciji o varstvu človekovih pravic, pa tudi enake pravice iz Ustave RS, ki jih je le-ta povzela po konvenciji, in sicer 14. člena o enakosti pred zakonom, 22. člena o enakem varstvu pravic, 23. člena o pravici do sodnega varstva ter 27. člena o domnevi nedolžnosti. Prav tako je v nasprotju s 14. členom konvencije o prepovedi diskriminacije določba 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu, ki je razlog za odločitev, da pravna prednika tožnice nista pridobila jugoslovanskega državljanstva, in kar ju kot denacionalizacijska upravičenca izključuje, diskriminatoren pa je bil že Odlok AVNOJ, na podlagi katerega jima je bilo kot osebama nemške narodnosti premoženje podržavljeno.

Ali je določba 1. odstavka 9. člena ZDen v nasprotju z Ustavo RS, pa je že presojalo Ustavno sodišče RS. V svoji odločbi št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 (Uradni list RS, št. 23/97) je ugotovilo, da navedena določba ZDen z ustavo ni v neskladju ter obrazložilo, da razlikovanje med morebitnimi upravičenci na podlagi državljanstva ni nedopustno, ker je za takšno ureditev zakonodajalec imel stvarno utemeljen razlog. Tujci so namreč po mednarodnih pogodbah imeli možnost pri državi, katere državljani so bili, zahtevati odškodnino za razlaščeno premoženje, medtem ko jugoslovanski državljani te možnosti niso imeli, zato je razlikovanje na temelju državljanstva v navedeni zakonski določbi ustavno dopustno. Glede na to navedena določba ZDen ni v neskladju s členom 14 Ustave RS, ki uveljavlja načelo enakosti, iz istega razloga pa tudi ni v nasprotju z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo in prepovedujejo zakonodajalcu arbitrarno obravnavanje. Zato to sodišče glede uporabe te zakonske določbe nima pomislekov.

Iz navedene odločbe ustavnega sodišča tudi izhaja, da je uporaba določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/95 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 105/48) pri ugotavljanju državljanstva prejšnjih lastnikov podržavljenega premoženja, ki v evidenco o državljanstvu niso bili vpisani kot jugoslovanski državljani, po kateri jugoslovanskega državljanstva niso pridobile tiste osebe nemške narodnosti, ki so bile nelojalne, in ki je torej uvedla razlikovanje glede na delovanje posameznika med vojno ter ne glede na narodnost, dopustna. Zakonodajalec je tudi lahko vzpostavil domnevo nelojalnosti, saj ima le-ta podlago v zgodovinsko utemeljenih okoliščinah, vendar ne neizpodbijno, kar pomeni, da posameznik lahko dokazuje nasprotno. Taka ureditev (3. odstavek 63. člena ZDen) pa po razlagi ustavne odločbe ne krši ustavnih jamstev enakosti pred zakonom in tudi ne enakega obravnavanja pred državnimi organi in ne pravice do sodnega varstva. Tudi tožnica ne zatrjuje, da bi tako dokazovanje ne bilo mogoče v obravnavani zadevi, vendar ob tem pojasnjuje, da z ustreznimi dokazi ni razpolagala. Zato tako ureditev napada in zatrjuje, da bi morala biti uveljavljena domneva lojalnosti ter da bi posamezniku moralo biti sovražno ali nelojalno delovanje dokazano. Vendar če ureditev po odločbi ustavnega sodišča z ustavo ni neskladna, je zgrešen ugovor tožnice, da bi dokazno breme moralo biti obrnjeno. Kolikor pa tožnica očita neskladnost s 27. členom Ustave RS o domnevi nedolžnosti, je ustavno sodišče v navedeni odločbi z dne 20. 3. 1997 prav tako že obrazložilo, da se nanaša le na kazenski postopek ter da se nanj v upravnem postopku ni mogoče sklicevati.

Ureditev vračanja premoženja v ZDen temelji na določitvi pravnih podlag za denacionalizacijo, (med temi je v 3. členu naveden tudi Odlok AVNOJ) in ne na ugotavljanju neustavnosti oziroma nezakonitosti predpisov, ki so predstavljali podlago za podržavljenje. To pomeni, da v postopkih denacionalizacije ni mogoče uveljavljati neustavnosti ali nezakonitosti teh predpisov. Prav tako v že navedeni odločbi tudi ustavno sodišče pojasnjuje, da ni moglo presojati protiustavnosti Odloka AVNOJ, ker več ne velja in se tudi več ne uporablja ter predstavlja le pravni temelj za denacionalizacijo po ZDen, in da je iz tega razloga tako mogoče izpodbijati le ustavnost ZDen v tem delu. Glede na to tožnica z tudi z ugovorom, da je bil Odlok AVNOJ diskriminatoren, v sporu zaradi denacionalizacije ne more biti uspešna.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.