Jedro

Glede na zgoraj podane pritožbene navedbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so vse nedovoljene pritožbene novote. Toženca pred sodiščem prve stopnje teh dejstev nista zatrjevala, v pritožbi pa nista izkazala, da v pritožbi navedenih dejstev nista mogla brez svoje krivde navesti pred sodiščem prve stopnje, (337. člen ZPP), zato jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Prvi in drugi toženec sta nerazdelno dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 3,65 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta prvi in drugi toženec dolžna tožnici v roku 15 dni nerazdelno plačati znesek glavnice 6.196,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2020 do plačila, znesek rednih obresti v višini 37,72 EUR, znesek zamudnih obresti v višini 23,00 EUR in izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi VL 48976/2020 z dne 3. 7. 2020 do plačila (točka I izreka). Tožencema je naložilo še dolžnost povrniti tožnici pravdne stroške v višini 271,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

2. Toženca sta s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje, navajala sta, da uveljavljata vse dovoljene pritožbene razloge in predlagata višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbo tožeče stranke zavrne. Navajala sta, da priznavata, da sta podpisala vsak svojo poroštveno izjavo in da podpisa na teh izjavah pripadata njima. Vendar pa toženca 23. 10. 2019 nista mogla pravno veljavno in zavezujoče podpisati poroštvene izjave, ker kreditna pogodba takrat sploh še ni bila v veljavi. Kreditno pogodbo je tožeča stranka podpisala šele 25. 10. 2019 in šele takrat tožena je stranka lahko podpisala pravno veljavno poroštveno izjavo. Toženca menita, da poroštvena izjava, podpisana 23. 10. 2019, ni veljavna. Dalje sta še navajala, da je po njunem mnenju tožnica prehitro sprožila sodni postopek, saj stečajni postopek nad podjetjem M. K. še ni zaključen in se pričakuje, da se bo v okviru tega stečajnega postopka nateklo precej stečajne mase, iz katere se bodo upniki lahko poplačali. To pa pomeni, da če bi bila toženca v tem postopku obsojena na plačilo in bi plačilo tožnica prisilno izterjala od tožencev, nato pa bi še iz stečajnega postopka nad podjetjem M.K. d.o.o. prejela plačilo te iste terjatve, bi tožnica dvakrat prišla do plačila ene in iste terjatve in bi bila neupravičen obogatena. Toženca meni, da je potrebno tožbo zavrniti, oziroma vsaj počakati na izid stečajnega postopka podjetja M. K. d.o.o. 3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene trditve in predlagala zavrnitev pritožbe. Zahtevala je povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba ne konkretizira pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo, da je izpodbijana sodba obremenjena s katero od tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Pritožba ne izpodbija v izpodbijani sodbi ugotovljenih dejstev: - da je tožnica 25. 10. 2019 kot kreditodajalec sklenila z gospodarsko družbo M.K., podjetje za obdelavo lesa in trgovino d.o.o., ..., kreditno pogodbo, da je na podlagi te pogodbe tožnica kreditojemalcu odobrila kredit 12.500,00 EUR s spremenljivo obrestno mero, sestavljeno iz dvomesečnega euribor in nespremenljive marže v višini 5,95 % letno, z drugimi pripadki in s končno zapadlostjo 24. 6. 2020, v zavarovanje plačila obveznosti po tej kreditni pogodbi pa sta prvi in drugi toženec podpisala poroštveni izjavi, s podpisom katerih sta potrdila, da sta seznanjena z obveznostmi kreditojemalca po pogodbi, kopija le-te jima je bila izročena, hkrati sta se nepreklicno in brez pogojno zavezala, da bosta kot poroka in plačnika na prvi poziv tožnice plačala vsak znesek, ki ga kreditojemalec ne bo poravnal iz naslova glavnih in stranskih obveznosti po pogodbi ob zapadlosti.

- da sta oba toženca potrdila tudi, da dano poroštvo velja do poplačila vseh obveznosti kreditojemalca po pogodbi, vključno z morebitnimi podaljšanimi rokov vračila, oziroma zapadlosti in drugimi spremembami pogojev pogodbe, ki ne pomenijo povečanja obremenitve poroka po danem poroštvu, pri čemer sta se izrecno strinjala, da podaljšanje roka zapadlosti ali sprememba načina odplačila ne predstavlja povečanja obveznosti poroštva poroka.

- da je nad kreditojemalcem bil 15. 5. 2020 začet stečajni postopek, zato je tožnica v skladu z določili kreditne pogodbe od te z dnem 15. 5. 2020 odstopila, s tem dnevom je zapadla v plačilo celotna obveznost kreditojemalca, ki je znašala 6.256,94 EUR in tožnica je obema tožencema poslala obvestilo o odstopu od kreditne pogodbe in pozivom na plačilo tega zneska, ki sta ga prejela 18. 5. 2020, vendar te obveznosti nista poravnavala.

- da je tožnica za navedena dejstva, na katera opira svoj zahtevek, predložila pisne dokaze, toženca pa navedbam tožnice nista oporekala.

7. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP zaključilo, da štejejo tožničine navedbe za dokazane. V točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe je tudi navedlo materialno pravo in pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

8. Glede na zgoraj podane pritožbene navedbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so vse nedovoljene pritožbene novote. Toženca pred sodiščem prve stopnje teh dejstev nista zatrjevala, v pritožbi pa nista izkazala, da v pritožbi navedenih dejstev nista mogla brez svoje krivde navesti pred sodiščem prve stopnje, (337. člen ZPP), zato jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

9. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe Obligacijskega zakonika, s katerimi je urejeno poroštvo in jih je sodišče prve stopnje tudi citiralo.

10. Pritožba konkretizirano ne izpodbija odločitve o stroških pravdnega postopka, po presoji pritožbenega sodišča pa je odločitev v tem delu ustrezno obrazložena v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe.

11. Glede na vse obrazloženo je pritožba v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženca s pritožbo nista uspela, nista pa priglasila svojih stroškov pritožbenega postopka. Tožnica pa je v odgovoru na pritožbo priglasila stroške pritožbenega postopka v višini 3,65 EUR in tudi zahtevala njihovo povrnitev. Na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ter 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so priglašeni stroški bili potrebni stroški tožnice, zato je tožencema naložilo nerazdelno obveznost povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 3,65 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila, ker je tožnica za primer zamude zahtevala zakonske zamudne obresti (2. člen ZPP).