Jedro

Tožnik je bil na delovnem mestu pod vplivom alkohola (v času preizkusa je imel 1,15 promila alkohola v izdihanem zraku). S tem je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (določbe 31, 32, 33. čl. ZDR, ki med drugim delavcu nalagajo upoštevanje delodajalčevih navodil in spoštovanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu in prvi odstavek 51. čl. ZVZD-1, ki določa, da delavec ne sme delati na delovnem mestu pod vplivom alkohola, drog ali drugih prepovedanih substanc), kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 1. 2013 in ugotovitev, da delavcu pogodba o zaposlitvi ni prenehala dne 23. 1. 2013; - poziv nazaj na delo ter priznanje obstoja delovnega razmerja od 23. 1. 2013 dalje ter obračun nadomestila plače od tega dne dalje (do vrnitve na delo) ter plačilo neto nadomestila plač kot če bi tožnik delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec ter povrnitev stroškov postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oz. podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Na naroku se je izkazalo, da so rezultati alkotesta z navedenim uporabljenim aparatom neveljavni oziroma pridobljeni nezakonito. Aparat, s katerim je bil opravljen alkotest, ni bil kalibriran oz. atestiran, kot to izhaja iz potrdila tožene stranke, podanega na zapisnik dne 10. 7. 2013. Pooblaščenec tožnika je na naroku 10. 7. 2013 posebej opozoril, da se potrdilo o atestiranju aparata, glede na navedene serijske številke aparata na potrdilu (B 11), ne nanaša na aparat, s katerim je bil opravljen alkotest, ampak na drug aparat. Toženec je namreč alkotest opravil z aparatom, za katerega ni imel veljavnega atesta, sodišču pa je predložil atest za drugi aparat. V sodnem postopku se je ravno tako izkazalo, da so vse očitane kršitve v tožbi iz točke IV s strani tožene stranke dejansko storjene. A.A., ki je opravil alkotest, ni bil na seznamu pooblaščenih oseb oziroma ta seznam oseb sploh ni obstajal, ko ga je tožnik v postopku pred delodajalcem zahteval. Celo več, toženec je tekom postopka seznam sicer predložil, vendar je A.A., na naroku 10. 7. 2013, po predočitvi le-tega, povedal, da ga sedaj vidi prvič - to pa ne pomeni, da je nanj pozabil, kot to zmotno zaključuje izpodbijana sodba. Takega seznama, kot ga je predvidel 8. člen Pravilnika tožene stranke, v podjetju ni bilo, predloženi seznam pa sploh nima datuma sprejema. Če opravi policist alkotest v prometu in se ugotovi, da nima opravljenega ustreznega državnega izpita za delo na upravnem področju, je tak rezultat pridobljen nezakonito in se ga v postopku o prekrških ne upošteva. Sodba je potrdila, da tožnik ni bil seznanjen, ne z vabilom ne v postopku pred delodajalcem, kateri člen katerega pravilnika naj bi kršil. Ob taki situaciji pa je kršena pravica do obrambe delavca oziroma sploh ni moč izreči ukrepa, če ta ne temelji na konkretni kršitvi konkretne pravne norme. Sodišče tudi ni ugotavljalo, kdaj in na kakšen način je bil sprejet pravilnik oziroma njegove dopolnitve. V danem primeru, ko so toženi stranki dokazane kršitve v postopku izredne odpovedi, izpodbijana sodba, v nasprotju z dolgoletno sodno prakso, šteje, da ni kršitve, četudi alkotest, s katerim se je opravil preizkus, ni imel veljavnega atesta oz. ni bil kalibriran. Podana je bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po določilu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, posebej glede obrazložitve v 23. točki sodbe. Tožnik je v tožbi namreč predlagal milejši ukrep – opomin pred odpovedjo, kar je utemeljeval z dejstvom, da dela v podjetju že 30 let in da še ni bil nikoli kaznovan. V 23. točki sodbe je sodišče navedlo, da je v vseh primerih, ko je toženec ugotovil kršitev, izrekel enak ukrep in da zato izrek takega ukrepa ne bi bil primeren, nato pa takoj v nadaljevanju, povsem nasprotno, samo navedlo, da je priča B.B. (ki vodi tovrstne postopke pri toženi stranki) izpovedala, da so delavcu C.C., ki je imel pozitiven alkotest (0,11 promile) izrekli ukrep opomina. Sodba se ni opredelila do ugotovitve, da je toženec sodišču predložil atest za aparat, ki nosi drugo serijsko številko, namesto za aparat, s katerim se je opravil alkotest nad tožnikom. Sodba ravno tako ni razumljiva, ker kljub ugotovitvi, da tožnik niti v vabilu niti med postopkom ni bil seznanjen, kaj se mu očita glede pravne kvalifikacije očitanega dejanja, v nasprotju s pravnim redom šteje, da je tako ravnanje tožene stranke povsem zakonito in s tem tudi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Razlogi sodbe so nejasni in nerazumljivi oziroma si med seboj nasprotujejo. Kakšna bo bodoča sodna praksa, je sicer pretežno stvar načina izvajanja oblasti RS preko pravosodnega sistema. Nesporno pa je, da navedena izpodbijana sodba predstavlja drastično znižanje nivoja človekovih pravic, katere zagotavlja Ustava RS in ne nazadnje tudi sedanja dolgoletna sodna praksa. Potrjevanje pridobljenih rezultatov naprav, ki so brez ustreznih atestov, vodenje postopkov brez navedbe pravne kvalifikacije očitane kršitve, izvajanje postopka brez ustrezne pravne podlage v pravnih aktih, izvajanje testov z osebo, ki za to ni določena oz. pooblaščena, kot to določa veljavni interni Pravilnik, nedvomno ni v skladu s še veljavnim pravnim redom RS.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Pojasnjuje, da je v preteklosti tožena stranka v vseh podobnih primerih, tudi v primeru nižje ugotovljene stopnje alkoholiziranosti, delavcem podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ima vsa leta glede vsebnosti alkohola s pravilnikom predpisano stopnjo nič. Tožnik je nedvomno vedel, katera kršitev se mu dejansko očita. Pri tožniku je bila ugotovljena vinjenost s strani inženirja za varstvo pri delu, tožnik pa je uživanje alkohola potrdil, zato je pravilna ugotovitev sodišča, da za ugotovitev odgovornosti zadostujejo že navedeni dokazi, tožnik pa je s podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti rezultat alkotesta potrdil. Neresnične so tožnikove navedbe, da je sporno, ali je bil alkotest testiran - kalibriran. Toženka ima dva alkotesta, priča A.A. – inženir varstva pri delu, pa je izpovedala, da je izvajala alkotest s testiranim aparatom. Oba aparata toženka testira hkrati. Res je bil v spis predložen test samo za en aparat, saj tožeča stranka glede testiranja ni imela nobene pripombe oziroma je šele ob zaključku zadnje obravnave izpostavila, da je v spisu dokaz o testiranju le za en aparat. Ker je tožeča stranka šele ob zaključku postopka izpostavila vprašanje atesta, tožena stranka odgovoru na pritožbo prilaga test za oba aparata. Tožnik je vedel, da preizkuse alkoholiziranosti izvaja g. A.A. in je zato tudi podpisal zapisnik o preizkusu, v katerem je bil poučen, da lahko zahteva preverjanje v ustrezni zdravstveni ustanovi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne in zelo natančno razčlenjene razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Sicer pa tožeča stranka po vsebini z uveljavljanjem te bistvene kršitve v bistvu izraža nestrinjanje z zaključki prvostopenjskega sodišča – z dokazno oceno in pravno presojo, in s tem uveljavlja preostala dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 110. in 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), ki opredeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oz. postopek pred izredno odpovedjo s strani delodajalca. Ugotovilo je, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pravočasno, v prekluzivnem roku, ki je določen v 2. odstavku 111. člena ZDR, ter da je bil postopek izpeljan po določbah 83. člena ZDR in pravilno presodilo, da je tožena stranka tožniku omogočila obrambo ter da so podani vsi zakonski pogoji oz. da je dokazan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem.

Pritožbene navedbe, da naj bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker so rezultati alkotesta z uporabljenim aparatom neveljavni oziroma pridobljeni nezakonito, ker aparat ni bil atestiran in ker A.A., ki je opravil alkotest, ni bil na seznamu pooblaščenih oseb za opravljanje preizkusov, niso utemeljene. Ne glede na to, da je tožena stranka na naroku za glavno obravnavo dne 10. 7. 2013 predložila sodišču potrdilo o kalibriranju drugega aparata, in se predloženi zapisnik ni nanašal na aparat, s katerim je bil opravljen alkotest pri tožniku, to še ne pomeni, da je bil alkotest opravljen z aparatom, ki ni bil atestiran. Pri tem pritožbeno sodišče ne more upoštevati naknadno, skupaj z odgovorom na tožbo predloženega zapisnika o pregledu in kalibraciji aparata serijska številka …, saj je tožena stranka s predložitvijo tega dokaza v odgovoru na pritožbo prekludirana (337. člen ZPP). Ne glede na to pa je dejstvo, da iz izpovedi A.A., inženirja za varstvo pri delu, izhaja, da je bil aparat, s katerim je bil opravljen alkotest pri tožniku, ustrezen, da je deloval pravilno ter da je bil tudi ta aparat nazadnje kalibriran v novembru 2012 (tako kot aparat, za katerega je bil sodišču predložen zapisnik o pregledu in kalibriranju z dne 28. 11. 2012). Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko se je oprlo na izpoved navedene priče, saj tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni utemeljenih razlogov za dvom v resničnost njene izpovedi. Sodišče prve stopnje je zato kot dokaz, da je bil tožnik na delovnem mestu pod vplivom alkohola, pravilno upoštevalo rezultat alkotesta, ki je razviden iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z dne 7. 1. 2013 (B 11), s katerim se je tožnik strinjal in ga podpisal (ne da bi zahteval preizkus na Inštitutu za sodno medicino, čeprav je bil s to možnostjo seznanjen).

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da A.A. ni bil pooblaščen za izvajanje preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom, saj izvedeni dokazi potrjujejo, da je bil za to pooblaščen in ustrezno usposobljen. Pri tem ni bistvenega pomena njegova izjava, da se v spis predloženega seznama pooblaščenih oseb ne spomni oziroma da ga vidi prvič.

Dokazano je, da je bil tožnik dne 7. 1. 2013 na delovnem mestu pod vplivom alkohola, ker je imel v času preizkusa 1,15 promila alkohola v izdihanem zraku, kar je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izvedeni dokazi potrjujejo pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede očitane kršitve, dokazna ocena pa je pravilna in prepričljiva. Dokazni postopek je bil obsežen in natančen. Prvostopenjsko sodišče je preverilo, kako je bil izveden preizkus alkoholiziranosti pri tožniku, ki ga je tudi pooblaščeni izvajalec A.A. podrobno opisal, svoje ugotovitve pa je podrobno razčlenilo v razlogih sodbe.

Sodišča prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja - ravnal je v nasprotju z določbami pogodbe o zaposlitvi in pravilnika tožene stranke ter v nasprotju z določbami 31. člena ZDR, po katerem mora delavec vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Kršil pa je tudi obveznosti iz 32. člena ZDR, ki določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter obveznosti iz 33. člena ZDR, ker ni spoštoval in izvajal predpisov o varnosti in zdravju pri delu, saj je bil v času opravljanja dela pod vplivom alkohola. Ravnal pa je tudi v nasprotju z določbami 1. odstavka 51. člena ZVZD-1, po katerem delavec ne sme delati ali biti na delovnem mestu pod vplivom alkohola, drog ali drugih prepovedanih substanc.

Ker je že iz citiranih predpisov razvidno, da je uživanje alkohola na delovnem mestu oziroma opravljanje dela pod vplivom alkohola prepovedano in nedopustno, niti ni bistveno, če v odpovedi (oz. v postopku pred odpovedjo) ni izrecno navedeno, katere določbe pravilnika tožene stranke je tožnik prekršil. S tem pa tožniku tudi pravica do obrambe ni bila kršena, kot izpostavlja pritožba. Zlasti pa ni mogoče pritrditi pritožbi, da naj bi bila izredna odpoved nezakonita zato, ker delavcu ni mogoče izreči ukrepa, če ne temelji na konkretni kršitvi konkretne pravne norme, saj je povsem jasno, katere pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja je tožnik kršil. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi temelji na konkretnih kršitvah pravnih norm in je zato zakonita.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preverjalo tudi ureditev v pravilniku tožene stranke in pravilno ugotovilo, da je pri toženi stranki že od leta 2007 dalje veljal Pravilnik o prepovedi uporabe alkohola in drugih psihoaktivnih snovi na delovnem mestu (z datumom izdaje 1. 8. 2007, s spremembami, ki so začele veljati 1. 1. 2013), ki v 4. členu določa, da delavec ne sme opravljati dela, če je pod vplivom alkohola ali PAS ter da se šteje, da je pod vplivom alkohola delavec, za katerega se s preizkusom alkoholiziranosti v izdihanem zraku ugotovi, da ima v organizmu več kot 0,00 promil alkohola, pri ugotavljanju alkoholiziranosti pa je potrebno upoštevati odstopanje inštrumenta 0,1 promile. V 5. členu istega pravilnika pa je navedeno, da se za hujše kršitve v zvezi z alkoholom oz. PAS šteje kršitve tega pravilnika, zlasti pa prihod na delo pod vplivom alkohola ali PAS, vnos alkohola ali PAS na območje delodajalca, uživanje alkoholnih pijač ali PAS na delovnem mestu oz. v delovnem času, prisotnost alkohola oz. PAS v telesu in v delovnem času, odklonitev preizkusa alkotesta ali strokovnega pregleda delavca, za katerega se sumi, da je pod vplivom alkohola oz. PAS. Za kršitev v zvezi z alkoholom oz. PAS se zoper delavca uvede postopek izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi in se tudi ob upoštevanju vseh predpostavk poda izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na izpovedi zaslišanih prič, da so bile zadnje spremembe pravilnika izvedene le v manjšem obsegu in niso bile bistvene, ker je pri toženi stranki že ves čas veljala ničelna toleranca glede alkohola, tudi ni odločilnega pomena, da sodišče ni natančneje raziskovalo poteka postopka sprejemanja in vsebine zadnjih sprememb pravilnika, ki so v času, ko je tožnik očitano kršitev storil, nedvomno že veljale.

Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče ob ugotovitvi, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Glede na težo in naravo same kršitve in naravo dela, ki ga je tožnik opravljal, je ugotovljena kršitev tako huda, da je tožena stranka utemeljeno uporabila strogo sankcijo – izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je enako strogo ukrepala tudi v primerih večine drugih delavcev, pri katerih je bila ugotovljena alkoholiziranost na delovnem mestu (razen v primeru, ko je bila pri enem od delavcev ugotovljena stopnja alkoholiziranosti bistveno nižja kot pri tožniku), zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (154. in 165. člen ZPP).