Jedro

Kadar sodišče po razveljavitvi sodbe določi po višini enako odškodnino kot ob prvem sojenju, tečejo zamudne obresti od dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo od zadnjega sojenja, če je bila višina odškodnine odmerjena po razmerah ob zadnjem sojenju.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izreku o zakonskih zamudnih obrestih od dosojenega zneska 2.000.000 SIT tako spremeni, da obresti od navedenega zneska tečejo od 1.1.2002 do 6.5.2004 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od tedaj dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v skupnem znesku 2.001.380, 90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska premoženjske škode v znesku 1.380,90 SIT od 14.10.1990 dalje do plačila, od zneska nepremoženjske škode v višini 2.000.000 SIT pa od 20.5.1994 dalje do plačila. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali pa znižanje dosojene odškodnine v obsegu tožnikove soodgovornosti podrejeno pa spremembo izpodbijane sodbe v obrestnem izreku tako, da zamudne obresti od dosojenega zneska tečejo le od 6.5.2004 dalje. Tožnikovo neodgovorno ravnanje, ko je skočil proti padajočemu vozilu, da bi zmanjšal grozečo nevarnost, je v izpodbijani sodbi napačno ocenjeno. Po dejanskih ugotovitvah je namreč tožnik imel dovolj časa, da bi se umaknil, saj je vozilo z dvigala padalo po ugotovitvah izvedenca 5 do 10 sekund. Pri tem bi bilo treba upoštevati dejstvo, da je tožnik avtoličar, ki so mu znani varnostni ukrepi pri dvigovanju vozila. Tožnikovo ravnanje je tako neodgovorno, da njegov soprispevek k nastalemu škodnemu dogodku tožeča stranka ocenjuje vsaj v obsegu 80%. Zamudne obresti od dosojenega zneska (nepremoženjske škode) bi morale teči od dneva zadnje glavne obravnave, torej od 6.5.2004 dalje, ne pa od 20.5.1994 dalje do plačila. Navedenega dne je toženi stranki sicer bilo naloženo plačilo enakega zneska nepremoženjske škode, kot je bila dosojena ob zadnjem sojenju, vendar je po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje dne 17.2.2000 bil tožbeni zahtevek s sodbo prvega sodišča zavrnjen. Takšna sodba je bila dne 5.3.2002 potrjena s strani pritožbenega sodišča, razveljavilo pa jo je šele revizijsko sodišče. Tožena stranka ne more biti kaznovana z zamudnimi obrestmi zato, ker je prihajalo do različnih sodb, zaradi česar se je znašla v zamudni šele ob zadnjem sojenju dne 6.5.2004. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Ob zadnjem sojenju dne 6.5.2004 je bilo glede na napotke ob razveljavitvi prejšnje pravnomočne sodbe odločeno tudi o soodgovornosti tožnika samega za nastalo škodo. To soodgovornost je sodišče prve stopnje opredelilo z 20%, sodišče druge stopnje pa se je s takšno opredelitvijo strinjalo. Vendar pa pravna presoja o tožnikovi soodgovornosti ne temelji na dejanskih okoliščinah, ki jih kot podlago za višji tožnikov prispevek k nastali škodi ponuja revizija. Revijsko sodišče se strinja s presojo, po kateri tožnikove soodgovornosti ni mogoče graditi na dejstvu, da je po začetku padanja vozila z avtodvigala poskušal padec preprečiti. Tožnikove trenutne reakcije, ki ji je botroval strah pred poškodovanjem vozila ob padcu, mu ni mogoče pripisati v krivdo; pri tem pa revizijska razlaga o rezervi časa, ki naj bi ga tožnik imel na razpolago, da bi se lahko umaknil, ne more biti pravno odločilna. Tožnikova soodgovornost za nastalo škodo temelji le na dejstvu, da je kljub opozorilni tabli z rdečim napisom "vstop nezaposlenim prepovedan" na desni strani v smeri vstopa, vstopil v delavnico tožene stranke in sodeloval pri menjavi gumice na izpušni cevi. Prepoved vstopanja nezaposlenim v delavnico je veljala tudi za tožnika, čeprav je kot avtoličar poznal način dela v avtomehanični delavnici. Opisano tožnikovo nepravilno ravnanje je sodišče prve in druge stopnje privedlo do pravilnega sklepa, da je njegov soprispevek k nastanku škode mogoče opredeliti z 20%.

Odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo tožena stranka graja le s stališča določitve začetka teka zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska. Pri tem je res, da je ob zadnjem sojenju dne 6.5.2004 bila prisojena po višini enaka odškodnina, kakor je bila določena ob sojenju dne 20.5.1994, vendar pa je sodišče prve stopnje v okviru tožbenega zahtevka podrobno raziskovalo dejansko stanje kot podlago za prisojo pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo po določbi 200. člena ZOR. Zato ne drži pravna razlaga, ki jo sprejema izpodbijana sodba, da prisojena odškodnina ustreza že razmeram v času prvega sojenja dne 20.5.1994. Tožeča stranka, ki je sicer imela možnost, da bi po lastni oceni tožbeni zahtevek glede višine nepremoženjske škode po posameznih postavkah spremenila, je vztrajala pri prvotno postavljenem tožbenem zahtevku; sodišče prve stopnje pa je z obširnimi razlogi odmerjalo višino tako vtoževane odškodnine po stanju in razmerah na dan zadnje glavne obravnave. Primerjava z zadevo, opr. št. II Ips 419/98 Vrhovnega sodišča RS pokaže, da gre za dva različna primera: za razliko od stališča v omenjeni zadevi je v tu obravnavanem primeru sodišče prve stopnje znova presojalo o višini zneska nepremoženjske škode, pri čemer ni pravno odločilno, da tožeča stranka tožbenega zahtevka glede višine odškodnine ni spreminjala.

Začetek teka zakonskih zamudnih obresti od dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je bilo treba uskladiti z načelnim pravnim mnenjem, ki ga je Vrhovno sodišče RS sprejelo dne 11.6.2002. V skladu z navedenim mnenjem tečejo zamudne obresti od dosojenega zneska od 1.1.2002 dalje, od uveljavitve Obligacijskega zakonika, do dneva sojenja pri sodišču prve stopnje, v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od tedaj dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Revizijsko sodišče je torej v okviru opisanih razlogov delno ugodilo reviziji tožene stranke (prvi odstavek 380. člena ZPP), pri čemer je po določbi 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP odločilo, da tožena stranka, ki je z revizijo uspela le glede obrestnega dela izreka izpodbijane sodbe, stroške revizijskega postopka trpi sama.