Jedro

Pri meritornem odločanju v obnovi postopka je treba glede pogojev za pridobitev državljanstva uporabiti materialni predpis, ki je veljal v času izdaje prejšnje odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 26.1.1995 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo z dne 21.1.1993 odločila, da se: (1.) obnovi postopek, v katerem je bil tožnik sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, (2.) odločba z dne 14.2.1992, s katero je tožnik pridobil državljanstvo Republike Slovenije razveljavi, in (3.) da se tožnik od dneva vročitve odločbe ne šteje več za državljana Republike Slovenije. Vrhovno sodišče je v upravnem sporu, ki ga je sprožil tožnik, s sodbo opr. št. U 186/93-8 z dne 3.3.1994 tožbi delno ugodilo in navedeno odločbo odpravilo v točki 2. in 3. izreka, ker tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla razlogov, zakaj je razveljavila odločbo z dne 14.2.1992, s katero je tožnik pridobil državljanstvo Republike Slovenije, ki bi morali biti skladno z 2. odstavkom 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v odločbi navedeni in obrazloženi.

Tožena stranka je v nadaljevanju obnovljenega postopka izdala odločbo, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu. V njej je odločila, da se odločba z dne 14.2.1992 razveljavi in da se tožnik od dneva vročitve odločbe ne šteje več za državljana Republike Slovenije. Svojo odločitev je obrazložila z ugotovitvijo, da so po izdaji odločbe o pridobitvi državljanstva po 1. odstavku 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, dalje: ZDRS) operativne službe sporočile podatke o tožnikovi predkaznovanosti zaradi kaznivih dejanj in prekrškov zoper javni red in mir. Na podlagi vpogleda v listinske dokaze je tožena stranka ugotovila, da je bil tožnik večkrat pravnomočno obsojen, in sicer leta 1981 zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po členu 166/1 točka 1 KZ SRS na kazen petih mesecev zapora, leta 1984 zaradi kaznivega dejanja posilstva po členu 100/1 KZ SRS na eno leto in 6 mesecev zapora, dvakrat pa sta mu bili izrečeni pogojni obsodbi: leta 1984 zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po členu 177/1 KZ SRS na 1 mesec zapora s preizkusno dobo 1 leta ter leta 1990 zaradi kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju prepovedanega prehoda čez državno mejo po členu 249/2 KZ SFRJ na 3 mesece zapora s preizkusno dobo 1 leta. Z odločbo o prekršku z dne 30.10.1992 pa je bil tožnik kaznovan za prekršek po 3. točki 1. odstavka 65. člena zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev z denarno kaznijo 20.000,00 SIT. Čeprav je bil tožnik nazadnje obsojen zaradi kaznivega dejanja leta 1990 ter so izpolnjeni pogoji za izbris obsodb, pa tožena stranka ocenjuje, da dosedanje življenje tožnika kaže na to, da bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red. Zato je v skladu s 3. odstavkom 40. člena ZDRS odločbo, s katero je tožnik to državljanstvo pridobil, razveljavila.

Tožnik v tožbi navaja, da razlogi za zavrnitev njegovega sprejema v državljanstvo Republike Slovenije niso resnični niti zakoniti. Tožena stranka je že ob izdaji pozitivne odločbe z dne 14.2.1992 imela popolnoma enake podatke o tožnikovi predkaznovanosti, saj je bila dolžna voditi uradno evidenco o kaznovanih osebah, zato bi bila lahko uporabila 3. odstavek 40. člena ZDRS. Tega pa ni storila, ker je pravilno ocenila, da so pravne pa tudi siceršnje posledice obsodb prenehale, oziroma jih ni ovrednotila tako kakor sedaj. Tožena stranka v ponovljenem postopku ni storila drugega, kot naštela sodbe in odločbe, ne da bi tudi - kakor ji je naložilo sodišče - svojo odločitev ustrezno obrazložila. Očitno je njeno odločitev spodbudil incident z dne 4.6.1992, ki ga je tožnik pojasnil že v tožbi v zadevi U 186/93, in ne drži, da je tožena stranka šele po prvi odločitvi dobila navedeno sporočilo operativnih služb. Razlogi za obnovo postopka torej niso resnični, drugih razlogov pa tudi izpodbijana odločba ne vsebuje. Pravilno pa je tožena stranka ugotovila, da so že po zadnji obsodbi iz leta 1990, za prejšnje obsodbe pa že preje, nastopili pogoji za izbris obsodb po 99. do 101. členu KZ RS/94. Po 6. odstavku 101. člena KZ RS pa z izbrisom obsodbe prenehajo njene pravne posledice. Brez določb 101. člena KZ RS bi lahko citirane obsodbe, zlasti obsodba na kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, ki jo je tožnik prestal 1.1.1986, pogojevala pridobitev državljanstva v smislu 6. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. Ker pa je zakonodajalec predpisal čas trajanja pravnih posledic obsodbe, tožnik meni, da tožena stranka ne more mimo teh določb sama določati drugačnega časovnega trajanja pravnih posledic, kakor je storila v spornem primeru. Zato je treba določbo 3. odstavka 40. člena ZDRS razlagati v okviru splošnih določb o trajanju pravnih posledic obsodb. Drugačna razlaga bi pomenila, da je 3. odstavek 40. člena neustaven, ker bi omogočal sankcioniranje ravnanj iz preteklosti, ne da bi bila ta ravnanja opredeljena kot pogoj za izgubo pravic, torej kot retroaktivna veljavnost zakona. Zaradi navedenega tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijana odločba zakonita, zato predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani sporni zadevi gre za ponovno meritorno odločanje o pridobitvi državljanstva v obnovi upravnega postopka, ki je bila uvedena z odločbo tožene stranke z dne 21.01.1993. Odločitev tožene stranke, da se v tej zadevi postopek obnovi (1. točka izreka navedene odločbe), je bila predmet sodne presoje v upravnem sporu, v katerem je sodišče odločilo s sodbo opr. št. U 186/93-8 z dne 3.3.1994. Po tej sodbi je odločitev o obnovi postopka zakonita in o tem vprašanju je torej že pravnomočno odločeno. Zato tožnik v tožbi ne more uspešno napadati razlogov, ki so vodili toženo stranko v obnovo upravnega postopka in sodišče v tem upravnem sporu tožbenih ugovorov ni dolžno presojati, kolikor se z njimi napada sama obnova postopka. Presodilo jih je torej le v obsegu, kolikor se nanašajo tudi na meritorno odločitev tožene stranke. V tej smeri pa tožbeni ugovori po presoji sodišča sicer večinoma niso utemeljeni, vendar je bilo treba tožbi ugoditi iz naslednjih razlogov: Ni mogoče pritrditi tožnikovemu stališču, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da so pri tožniku nastopili pogoji za izbris obsodb, ki so navedene v obrazložitvi odločbe.

Tožnik namreč svoje stališče opira na določbe Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 63/94, dalje: KZ RS), ki je začel veljati 1.1.1995. Toda v sporni upravni stvari gre za meritorno odločanje v obnovi postopka. Pri takšnem odločanju pa ne velja splošno pravilo, da se uporablja materialni predpis, ki velja ob izdaji odločbe, temveč je treba upoštevati materialni predpis, ki je veljal v času izdaje prejšnje odločbe, kar pomeni, da se zakonitost izpodbijane odločbe presoja na podlagi predpisov, ki so veljali 14.2.1992. Tedaj pa so se v Republiki Sloveniji glede izbrisa obsodb skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) še smiselno uporabljale določbe Kazenskega zakona SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 44/76, 34/84, 74/87, 57/89, 3/90 in 38/90; dalje: KZ SFRJ), to je 93. in 3. odstavek 94. člena tega zakona. Vprašanje, ali so bili v tožnikovem primeru podani pogoji za izbris obsodb, je torej treba presojati z uporabo teh določb. Toda tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla, kako je te določbe uporabila oziroma na podlagi katerega predpisa je prišla do zaključka, da so izpolnjeni pogoji za izbris obsodb. Tožena stranka tudi ni navedla vseh dejanskih okoliščin, ki so po zakonu pomembne za izbris obsodb. Vprašanje, ali je obsodbe v tožnikovem primeru mogoče šteti za izbrisane skladno z navedenim materialnim predpisom, pa je za odločitev v sporni zadevi bistveno. Okoliščina, da gre za izbrisane obsodbe, bi namreč glede na določbo 3. odstavka 93. člena KZ SFRJ pomenila, da tožena stranka podatkov o izbrisanih obsodbah v izpodbijani odločbi ne bi smela uporabiti. Podatki o izbrisani obsodbi se organom za notranje zadeve namreč dajejo le v zvezi s kazenskim postopkom, ki teče zoper tistega, čigar obsodba je izbrisana, tu pa ne gre za takšen primer. Razlogi izpodbijane odločbe so torej po presoji sodišča nepopolni in protislovni. Po eni strani namreč tožena stranka neobrazloženo ugotavlja, da so podani pogoji za izbris obsodb, po drugi strani očitno prav te obsodbe uporabi za oceno, da dosedanje življenje tožnika narekuje uporabo 3. odstavka 40. člena ZDRS ter razveljavitev prvotne odločbe. Takšna obrazložitev odločbe pa ne more veljati za obrazložitev, kot jo je v sodbi U 186/93-8 z dne 3.3.1994 zahtevalo sodišče, saj na njeni podlagi ni mogoče preizkusiti, ali so bili materialni predpisi v izpodbijani odločbi pravilno uporabljeni. V tem obsegu je tožba utemeljena in sodišče je moralo izpodbijano odločbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis po navedeni določbi ustavnega zakona, odpraviti.