Jedro

V primeru, če bi se izkazalo, da bo tožnica trpela strah pred psi tudi v bodoče, tovrstna škoda (bodoči strah, ki ni povezan z zdravljenjem) ne predstavlja podlage za odmero odškodnine iz naslova strahu, ki je vezan na strah med in v zvezi z zdravljenjem poškodb, temveč bi lahko, če bi bila trajne narave, predstavljala zgolj podlago za odmero odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za to obliko nepremoženjske škode pa tožnica odškodnine ni vtoževala.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o povrnitvi stroškov izvedenine zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tudi za ta strošek uporabilo določilo 5. odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv), ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi, saj to določilo velja zgolj za odvetniške stroške, ne pa tudi za ostale pravdne stroške, med katere sodi tudi strošek za izvedenine.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu v točki III. izpodbijane sodbe spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti še nadaljnjih 214,36 EUR pravdnih stroškov in jih nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju št. 01100-6370421586, sklic Bpp 913-2017, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanih točkah II. In IV. izreka potrdi.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 1.715,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2017 dalje do plačila, v točki II. izreka je v presežku za znesek 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2017 dalje do plačila tožbeni zahtevek zavrnilo, pod točko III. izreka je toženi stranki še naložilo, da v 15 dneh od vročitve te sodbe povrne tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 183,89 EUR in jih nakaže na račun Okrožnega sodišča v Celju, št. 01100-6370421586, sklic Bpp 913-2017, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka, do plačila, pod točko IV. izreka pa je toženi stranka še naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati znesek 122,85 EUR sodne takse za postopek na prvi stopnji, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka, do plačila, in sicer na račun Okrajnega sodišča v Celju, Prešernova 22, Celje, št. SI56 0110 0845 0084 805 BIC banke prejemnika: BSLJSI2X, sklic: SI00 2010-376-2017 namen plačila: sodna taksa P 376/2017, koda namena plačila: GOVT.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica), ki sodbo izpodbija v zavrnilnem in stroškovnem delu (t.j. v točkah II., III. In IV. izreka). Pritožbo vlaga iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku ugodi v celoti ter toženi stranki naloži v plačilo vseh stroškov tega postopka, podredno pa, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi najprej povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa izpostavlja, da je podala konkretizirane navedbe o škodi, ki ji je nastala kot posledica ugriza psa, ki je bil v kritičnem trenutku pod nadzorom tožene stranke. Sodišču prve stopnje očita, da je kljub izvedenskemu mnenju, iz katerega je razvidna intenziteta in trajanje njenih telesnih bolečin, minimiziralo nastalo škodo, zaradi česar dosojeni znesek iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo ne ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Izpostavlja, da je pri njej strah pred psi še vedno prisoten, kot tudi telesne bolečine, ki so posledica ugriza. Navedeno potrjuje tudi izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da bo tožnica ob telesnih naporih imela kratkotrajne in občasne telesne bolečine, ki se bodo praviloma s časom zmanjševale. Sodišču prve stopnje tožnica očita, da pri odmeri odškodnine v tem delu izvedenskega mnenja ni upoštevalo, zaradi česar je nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo pri zapolnitvi pravnega standarda pravične odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Sodišču prve stopnje očita, da je tako napačno ugotovilo obseg in intenziteto telesnih bolečin in strahu, v posledici česar je prisodilo prenizko odškodnino za nastalo škodo tožnici. Nadalje mu še očita, da je pri odmeri odškodnine odstopilo od prisojenih odškodnin v primerljivih zadevah (sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1570/2017 z dne 15. 11. 2017, sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2279/2016 z dne 18. 1. 2017, sodba I Cp 774/2015 z dne 17. 6. 2015, sodba Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 549/2012 z dne 10. 1. 2013). Izpostavlja še, da je pri odmeri odškodnine potrebno ustrezno upoštevati tudi načelo individualizacije, ki zahteva upoštevanje intenzivnosti in trajanja bolečin, neprijetnosti in omejitev, ki oškodovanca spremljajo in načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki terja upoštevanje pomena prizadete dobrine, česar sodišče prve stopnje po njenem mnenju pri odločanju v tej zadevi ni upoštevalo. Ugotovljene nevšečnosti in bolečine, tudi bodoče bolečine, po oceni tožnice utemeljujejo višjo odškodnino, kot je bila v predmetni zadevi dosojena. Tožnica še izpostavlja, da ob obremenitvi leve noge, kar zanjo predstavlja že dalj časa trajajoče stanje, trpi za telesnimi bolečinami, katere mora blažiti s protibolečinskimi sredstvi. Izpostavlja tudi svojo izpoved o strahu in posledicah ugriza, ki jih čuti še danes. Navedeno pa po njenem mnenju potrjuje tudi njen strah pred psi, ki je kljub preteku času še vedno prisoten. Tožnica ob tem še izpostavlja, da je utrpela tudi sekundarni strah zaradi negotovega izida zdravljenja, bolečina kljub poteku časa ni bistveno pojenjala, prisoten pa je bil tudi strah pred okužbo. Opozarja na časovni okvir trajanja telesnih bolečin, ko so se po mnenju izvedenca občasne telesne bolečine lahko pojavljale še najmanj do mesec dni. Ob tem pa še dodatno opozarja tudi na bolečine ob obremenitvi leve noge, ki so kljub preteku časa še zmeraj prisotne in bodo po vsej verjetnosti prisotne za preostali čas življenja tožnice. Tožnica izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, konkretneje stroškov sodnega izvedenca medicinske stroke. Opozarja, da je v predmetnem postopku upravičena do redne brezplačne pravne pomoči. Prvostopenjskemu sodišču pa očita, da je naredilo napako pri pobotanju stroškovnih odločb, saj je bila tožnica oproščena plačila stroškov za izvedenca, zato je stroške izvedenca napačno priznalo v celoti kot strošek tožnice. Strošek izvedenine deli usodo ostalih pravdnih stroškov, zato se pri odločanju o pravici do njihovega povračila upošteva kriterij uspeha v pravdi. Ob tem tudi še izpostavlja, da so stroški izvedenca medicinske stroke v predmetni zadevi skupaj znašali 626,74 EUR in ne 573,00 EUR, kar vse izhaja iz sklepov Okrajnega sodišča v Celju z dne 14. 3. 2020 in z dne 6. 1. 2020. Glede na zgoraj navedeno, bi moralo po mnenju tožnice prvostopenjsko sodišče tudi pri odmeri stroškov izvedenine, ki so del stroškov postopka, upoštevati načelo uspeha strank v postopku in toženi stranki naložiti, da glede na uspeh tožeče stranke v postopku v proračun RS vplača znesek v višini 394,85 EUR.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) na pritožbo tožnice ni odgovoril. 4. Pritožba tožnice glede glavne stvari ni utemeljena, utemeljena pa je njena pritožba glede stroškovne odločitve, vsebovane v točki III. izreka izpodbijane sodbe.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica v tej pravdni zadevi od toženca kot imetnika psa (v času škodnega dogodka je vršil nadzor nad psom), ki je tožnico poškodoval v škodnem dogodku, ki se je zgodil dne 4. 3. 2017 okoli 15.00 ure, ko se je tožnica sprehajala po Celju, zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpela v tem škodnem dogodku. V tem škodnem dogodku je utrpela ugriz psa, za nastalo škodo pa zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 1.800,00 EUR, iz naslova prestanega strahu pa 900,00 EUR. Poleg odškodnine za nepremoženjsko škodo pa zahteva še odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova stroškov za izdajo zdravniškega potrdila v višini 15,00 EUR, skupaj tako zahteva odškodnino v višini 1.715,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Po izvedenem dokaznem postopku1 je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil toženec v času škodnega dogodka imetnik psa in da kot takšen tudi odgovarja za škodo, ki je nastala tožnici, saj ni dokazal, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo nad psom. Tožnici je za nastalo nepremoženjsko škodo skupaj prisodilo odškodnino v višini 1.700,00 EUR (iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odškodnino v višini 1.200,00 EUR, iz naslova prestanega strahu pa odškodnino v višini 500,00 EUR), prisodilo pa ji je tudi odškodnino za premoženjsko škodo v višini 15,00 EUR iz naslova stroškov izdaje zdravniškega potrdila. V presežku za plačilo nadaljnje odškodnine v višini 1.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo.

O pritožbi tožnice glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo:

8. Pritožbeno je izpodbijana samo odločitev sodišča prve stopnje glede višine prisojene odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo, ne pa tudi njegova odločitev o temelju tožbenega zahtevka, ki je bil sicer pred sodiščem prve stopnje še sporen in o višini premoženjske škode.

9. Pri odločanju v tej zadevi je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo pri prisoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo predstavljajo določila 179. in 182. člena OZ.

10. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v točkah 19., 23. in 24. obrazložitve med drugim na podlagi izvedenih dokazov (t.j. medicinske dokumentacije, izpovedi tožnice in izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. A. Č. (v nadaljevanju: izvedenec), dopolnjenega z zaslišanje izvedenca na naroku) ugotovilo tudi, da se lahko tožnici in se ji bodo lahko tudi v bodoče pri intenzivnih oz. težjih, napornih telesnih aktivnostih pojavile zelo kratkotrajne občasne, lahke telesne bolečine, zbadajoče narave, ki jih je sodišče prve stopnje, kot je to obrazloženo v točki 26. izpodbijane sodbe, upoštevalo tudi pri odmeri pravične denarne odškodnine iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin, zato mu tožnica v tem delu neutemeljeno očita zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja z navedbo, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni upoštevalo v tem delu izvedenskega mnenja izvedenca, da še vedno trpi in bo tudi v bodoče trpela za telesnimi bolečinami. Je pa sodišče prve stopnje ob pravilni dokazni oceni, katere bistvo je, da je pri ugotavljanju obsega škode dokazna moč izpovedi tožnice nekoliko manjša od dokazne moči dokaza z izvedencem medicinske stroke, zaradi česar se je v primeru razhajanja med izpovedjo tožnice in izvedenskim mnenjem povsem pravilno oprlo na slednje, dokazno podprto, t.j. na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca, ob tem tudi še ugotovilo, da ima in bo imela tudi v bodoče tožnica pomembno večje bolečine zaradi že predpoškodbenih stanj in po dodatni poškodbi v zadnjem času, zaradi katerih je jemala že pred škodnim dogodkom in bo verjetno jemala tudi še v bodoče občasno analgetike, intenzivnost bolečin zaradi utrpelih poškodb v škodnem dogodku pa se ne bo stopnjevala, temveč praviloma zmanjševala. Pravilnosti teh zaključkov sodišča prve stopnje, ob povedanem o pravilnosti njegove dokazne ocene, tožnica ne more uspešno izpodbiti s sklicevanjem na lastno izpoved o obsegu in intenzivnosti sedanjih telesnih bolečinah v levi nogi, kot posledici obravnavanega škodnega dogodka, saj le-ta z izvedenskim mnenjem izvedenca ni bila (v celoti) potrjena.

11. Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja tudi v zvezi z dejanskimi okoliščinami, pomembnimi za odmero odškodnine iz naslova prestanega strahu, saj je sodišče prve stopnje v točki 29. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da ji utrpeli dogodek lahko povzroči nelagodje, ki se sproži vsakokrat, ko v bližini zagleda psa (še posebej velikega), vendar pa je ob tem dokazno podprto, t.j. temelječe na izvedenem dokazu z izvedencem, zaključilo, da izvedenec strahu pred psi, o katerem je sicer izpovedovala tožnica, ni potrdil oziroma je navedel, da taka nelagodja (še pri hujših dogodkih) izzvenijo v roku dveh let. 12. Neutemeljeni pa so tudi očitki tožnice, da je pri odmeri višine odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, t.j. določili 179. in 182. člena OZ.

13. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Pri tem pa je pri presoji načela pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je takšna nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnin in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami2. Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem:

14. Dokazno podprte so ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, da je tožnica v obravnavanem škodnem dogodku utrpela vgriznino v področju levega stegna zadaj, da so te poškodbe ob vgrizu nastale zaradi stiska večjega psa z zgornjo in spodnjo čeljustjo v področje levega stegna pri tožnici, da je, ker je šlo za relativno veliko površino - obseg stegna, ki je bilo tudi pokrito z oblačilom, ob pasjem zelo odprtem gobcu in ob stisku čeljusti prišlo do nastanka vgriznine in prebodenja kože in podkožja, da je na mestu, kjer sta zoba prebodla kožo in podkožje, prišlo posledično do razpoka drobnih žil in nastanka hematoma (modrice) v področju stegna, kjer je tkivo (še posebej pri ženskah) zelo rahlo, da je zaradi te poškodbe tožnica trpela zmerno hude, dokaj stalne bolečine en dan, zmerno hude, občasne bolečine kumulativno do tri dni in lahke, pretežno stalne bolečine kumulativno do deset dni ter lahke, občasne bolečine z zmanjševanjem pogostnosti, ki so se ji nato zaradi poškodb v škodnem dogodku lahko predvidoma pojavljale še do mesec dni, da se tožnici lahko in se ji bodo lahko kdaj tudi v bodoče pri intenzivnih oz. težjih, napornih telesnih aktivnostih pojavile zelo kratkotrajne, občasne, lahke telesne bolečine, vendar ima zaradi že predpoškodbenih stanj in po dodatni poškodbi v zadnjem času, pomembno večje bolečine, zaradi katerih je jemala že pred škodnim dogodkom in bo verjetno jemala tudi še v bodoče, občasno analgetike, da se intenzivnost bolečin pri tožnici zaradi utrpelih poškodb v škodnem dogodku ne bo stopnjevala, temveč praviloma zmanjševala, pa tudi, da so bolečine, ki se bodo pri tožnici pojavljale tudi v bodoče in ki so posledica škodnega dogodka, zbadajoče narave, da so te res zgolj občasne in da gre za lahke bolečine. Prav tako je dokazno podprto sodišče prve stopnje, kar pritožbeno prav tako ni izpodbijano, ugotovilo tudi, da je tožnica zaradi poškodb v obravnavanem škodnem dogodku utrpela tudi naslednje neugodnosti med zdravljenjem: obiski in pregledi v ambulanti Enote za hitre preglede, pri izbranem zdravniku (v dokumentaciji zavedeno šestkrat) in v antirabični ambulanti, oskrba vgriznine, cepljenje proti zastrupitvi (dvakrat), relativni počitek in prevezi do zacelitve, jemanje protibolečinskih sredstev - zdravil (analgetikov) v trajanju nekaj tednov in po zacelitvi razgibavanje oz. krepitev mišic.

15. Ob tako ugotovljenih telesnih poškodbah, ob tako ugotovljenem trajanju in intenziteti telesnih bolečin, ki jih je tožnica utrpela, upoštevaje dejstvo, da bo tudi v bodoče še lahko občasno trpela telesne bolečine, ki pa bodo res zgolj občasne, bolj zbadajoče narave, ter upoštevaje tožničino starost ob škodnem dogodku (68 let), je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava 179. in 182. člena OZ povsem pravilno zaključilo, da je tožnica upravičena do pravične denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode v višini 1.200,00 EUR. Zavzemanje pritožbe za zvišanje prisojene denarne odškodnine v ugotovljenih dejstvih sodišča prve stopnje tako nima podlage.

Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova prestanega strahu:

16. Sodišče prve stopnje je dokazno podprto, kar pritožbeno ni izpodbijano, ugotovilo, da je glede na mehanizem nastanka poškodbe (ko je pes nenadoma pritekel na cesto in tožnico tam nepričakovano napadel), tožnica utrpela kratkotrajen (v času pasjega napada, dokler ga ni imetnik umaknil) primarni strah dokaj močne intenzivnosti, ker so se ji kasneje pojavile bolečine in (anamnestično) modrica in je bila potrebna kirurška oskrba ter obisk v antirabični ambulanti oz. še dodatno cepljenje, pa je bila lahko upravičeno zaskrbljena za izid zdravljenja, kar je vse osnova pretrpelega sekundarnega strahu, ki je trajal kumulativno do nekaj tednov blažje intenzivnosti. Ugotovilo je tudi, da utrpeli dogodek predstavlja pri tožnici nedvomno neprijetno življenjsko izkušnjo in neprijeten spomin, ki ji lahko povzroči nelagodje, ki se sproži vsakokrat, ko v bližini zagleda psa (še posebej velikega), vendar je mogoče pričakovati, da se bo glede na intenzivnost dogodka in utrpelih poškodb in fizioloških osnov spomina, s časom to nelagodje zmanjševalo oz. praviloma izzveni v do dveh letih tudi ob najhujših dogodkih, zato je tudi pravilno zaključilo, da bodoči strah pred psi ni dokazan.

17. Upoštevaje takšno intenziteto in trajanje primarnega in sekundarnega strahu, je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava 179. člena OZ povsem pravilno zaključilo, da je tožnica upravičena do pravične denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode v višini 500,00 EUR. Zavzemanje pritožbe tožnice za zvišanje prisojene denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode pa nima podlage v ugotovljenih dejstvih sodišča prve stopnje. Ob tem pritožbeno sodišče le še dodaja, da bi bila odločitev glede te oblike nepremoženjske škode enaka tudi v primeru, če bi se izkazalo, da bo tožnica trpela strah pred psi tudi v bodoče, saj tovrstna škoda (bodoči strah, ki ni povezan z zdravljenjem) ne predstavlja podlage za odmero odškodnine iz naslova strahu, ki je vezan na strah med in v zvezi z zdravljenjem poškodb, temveč bi lahko, če bi bila trajne narave, predstavljala zgolj podlago za odmero odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za to obliko nepremoženjske škode pa tožnica odškodnine ni vtoževala. Takšno je tudi stališče ustaljene sodne prakse3, ki se je že izrekla, da je odškodnina za strah praviloma pravno priznana le kot pretekla škoda, čeprav zakon glede povrnitve bodoče škode ne izključuje odškodnine za bodoči strah. Se pa v takšnem primeru (seveda, če je ta gotov, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno), ko strah ne izzveni, gledano z vidika odškodninskega prava, manifestira na področju življenjske aktivnosti kot njena omejitev, ki povzroča duševne bolečine. Gre torej za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

18. Odmerjena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 1.700,00 EUR tako, upoštevajoč razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, predstavlja nekaj manj kot 1,5 povprečne mesečne neto plače, kar pa je povsem primerljivo z odškodninami za podobne škode, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode tožnika. Tožnica se v pritožbi v utemeljitev svojih navedb, da je sodišče odmerilo prenizko odškodnino, sklicuje na zadeve Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1570/2017, II Cp 2279/2016, I Cp 774/2015 in zadevo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 549/2012, ki pa niso primerljive zadeve, saj je pri vseh zadevah šlo za večji obseg škode oškodovancev (večji obseg neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, potrebni tudi obiski psihologa, hujši strah oziroma zaskrbljenost zaradi izzida zdravljenja, ker pes ni bil cepljen proti steklini v zadevi I Cp 1570/2017; v zadevi II Cp 2279/2016 je bila pritožbeno presojana zgolj odškodnina iz naslova prestanega strahu, v zadevi I Cp 774/2015 je šlo za oškodovanko, ki se je že pred tem bala psov in bila tudi sicer izrazito plašne narave; v zadevi Cp 549/2012 pa pritožbeno sodišče že samo ugotavlja, da so se v sodni praksi za podobne primere prisojale odškodnine v razponu od 1 do 29 povprečnih neto plač, kar pomeni, da je tudi v tej zadevi prisojena odškodnina znotraj omenjenega razpona), v vseh zadevah pa so pritožbe vložile tožene stranke tako, da je bilo v pritožbenem postopku preizkušeno samo, ali je odškodnina previsoka, ne pa tudi, ali je prenizka, zato je z odmero odškodnine v nekoliko nižjem znesku, kot je bila odmerjena oškodovancem v izpostavljenih zadevah, sodišče prve stopnje povsem ustrezno uporabilo obe že citirani temeljni načeli, ki se uporabljata pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo.

19. Ob pravilni uporabi materialnega prava je tako povsem pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo skupaj v višini 1.700,00 EUR (skupaj s premoženjsko škodo pa do odškodnine v višini 1.715,00 EUR), v skladu s 1. odstavkom 378. člena OZ v zvezi z 299. členom OZ pa je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine od dne 20. 9. 2017 dalje do plačila, pri čemer začetek teka zakonskih zamudnih obresti pritožbeno ni izpodbijan.

K pritožbi tožnice zoper stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi:

20. Pritožba tožnice je v tem delu utemeljena.

21. Utemeljen je pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da so znašali stroški izvedenine skupaj 573,00 EUR, saj so le-ti, kot pravilno izpostavlja tožnica, skupaj znašali 626,74 EUR (po sklepu z dne 6. 1. 2020 473,61 EUR, po sklepu z dne 14. 3. 2020 pa 153,13 EUR).

22. Prav tako pa je utemeljen tudi pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o povrnitvi stroškov izvedenine zmotno uporabilo materialno pravo. Zmotno je namreč tudi za ta strošek uporabilo določilo 5. odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv), ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi, saj to določilo velja zgolj za odvetniške stroške, ne pa tudi za ostale pravdne stroške, med katere sodi tudi strošek za izvedenine. Stroški izvedenine se zato priznajo stranki v celoti, v plačilo nasprotni stranki pa se naložijo glede na siceršnji uspeh v pravdi. To pomeni, da znašajo v skladu s 155. členom ZPP potrebni odvetniški stroški tožnice pred sodiščem prve stopnje 802,11 EUR (1/2 pred sodiščem prve stopnje priznanih in pritožbeno tudi neizpodbijanih odvetniških stroškov v skupnem znesku 1.604,21 EUR, ki obsegajo odvetniške storitve v znesku 1.281,63 EUR, potne stroškov pooblaščenke 33,30 EUR in obračunan 22% DDV 289,28 EUR), ki jim je potrebno prišteti še stroške izvedenine v skupnem znesku 626,74 EUR. Kar pomeni, da znašajo skupaj priznani pravdni stroški tožnice 1.428,85 EUR, glede na njen uspeh v postopku (63%), pri čemer sam način ugotavljanja uspeha pritožbeno ni izpodbijan, pa je tožnica upravičena do povračila potrebnih pravdnih stroškov v višini 900,18 EUR. Ker je tožencu, kar pritožbeno ni izpodbijano, sodišče prve stopnje povsem pravilno priznalo skupaj 1.356,58 EUR, glede na njegov uspeh v pravdi (37%) pa je upravičen do povračila potrebnih pravdnih stroškov v višini 501,93 EUR, je po medsebojnem pobotanju4 toženec dolžan tožnici povrniti 398,25 EUR (od tega samo na račun izvedenin 394,85 EUR) potrebnih pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje.

23. Zaradi navedenega je bilo potrebno pritožbi tožnice v stroškovni odločitvi (t.j. v točki III. izreka) delno ugoditi in izpodbijano sodbo v tem delu v skladu s 358. členom ZPP spremeniti tako, da je tožena stranka (poleg že naloženih 183,89 EUR pravdnih stroškov) dolžna tožeči stranki povrniti še nadaljnjih 214,36 EUR pravdnih stroškov na ustrezni račun Okrožnega sodišča v Celju, saj je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v pravdnem postopku in oprostitve plačila stroškov pravdnega postopka. Ta sprememba pa ni vplivala na pravilnost drugega dela stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, t.j. na odločitev v točki IV. izreka izpodbijane sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje tožencu naložilo še plačilo, glede na uspeh tožnice v tem postopku, ustreznega dela sodne takse za postopek na prvi stopnji, saj je bila tožnica s sklepom z dne 13. 11. 2017 oproščena plačila sodne takse.

24. Ker je bila v preostalem delu pritožba tožnice, kot je bilo to predhodno že obrazloženo, neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP v preostalem delu pritožbo tožnice zavrnilo in v preostalih še izpodbijanih delih (t.j. v točkah II. in IV. izreka) izpodbijano sodbo potrdilo.

25. Tožnica je s pritožbo uspela le v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev, v celoti pa je bila neuspešna s pritožbo glede glavne stvari, zato bo morala v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP pritožbene stroške nositi sama.

1 Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, so navedeni v točki 5. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 636/2008, II Ips 156/2011, II Ips 131/2013, II Ips 312/2013 in druge. 3 Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 32/2004 in II Ips 91/2006. 4 Glede na to, da je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč, medsebojno pobotanje stroškov pravdnih strank sicer ne predstavlja materialno pravno pravilnega pristopa odločanja o stroških postopka, vendar pritožbeno sodišče v način odločanja o povračilu pravdnih stroškov pri odločitvi o pritožbi tožnice ni poseglo, saj bi s takšno spremembo izpodbijane sodbe dejansko odločilo v škodo tožnice, ki je edina vložila pritožba, kar pa je v skladu s 359. členom ZPP nedopustno.