Jedro

Sklep o prekinitvi postopka je procesni sklep, ni akt v smislu 2. člena ZUS-1 in ne sklep iz 5. člena ZUS-1, z njim ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice, zato ga ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper sklep Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33119-37/2013/28 z dne 23. 10. 2015, s katerim je bil prekinjen postopek v zadevi izplačila drugega zahtevka, ki je bil vložen 3. 7. 2015, dokler Upravna enota Kranj ne opravi ponovne presoje o zakonitosti izdaje gradbenega dovoljenja in ponovnega postopka o spremembi gradbenega dovoljenja za objekt, za katerega so bila tožeči stranki odobrena nepovratna sredstva Programa razvoja podeželja, sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja ter odločeno, da se bo postopek obravnave zahtevka za izplačilo sredstev nadaljeval po dokončni in pravnomočni rešitvi predhodnega vprašanja pri pristojnem organu (I. točka izreka izpodbijanega sklepa). Z II. točko izreka izpodbijanega sklepa je zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s III. točko pa odločilo o stroških postopka.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se je sodišče prve stopnje sklicevalo na 2. člen in drugi odstavek 5. člena ZUS-1 ter zaključilo, da tožeča stranka izpodbija sklep o prekinitvi postopka, s katerim pa ni odločeno o nobeni materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč gre izključno za odločitev, ki se nanaša na izvedbo upravnega postopka in je torej procesne narave. Z izpodbijanim sklepom organ v ničemer ni odločil o predmetu upravnega postopka, to je izplačilu sredstev iz naslova ukrepov o Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 do 2013, poleg tega pa z izpodbijanim sklepom postopek odločanja o tem ni bil obnovljen, ustavljen ali končan. Ker vložena tožba ni sposobna za meritorno obravnavo in jo je sodišče zavrglo, je zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

3. Tožeča stranka je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in izpodbijala sklep v I. in III. točki izreka. V pritožbi je navedla, da se s pravnim naziranjem sodišča prve stopnje ne more strinjati. Sledila je vsem pravnim poukom v okviru pravnega postopka. Prav tako ni moč trditi, da izpodbijani akt ne predstavlja posega v njene materialne pravice. Ravno nadaljnje neizplačilo pripadajoče subvencije predstavlja poseg v njene materialne pravice. Materialne pravice so upravičenost do izplačila ustrezne subvencije, za kar ima vso veljavno dokumentacijo. Gre torej za vsebinsko odločitev in izpodbijani akt pomeni nedopusten poseg v njene že pridobljene pravice. Zato tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso ni na mestu, saj enači odločitev o materialnopravni pravici s procesnim aktom, kar pa je nedopustno. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi v celoti oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Pritrdila je stališču sodišča prve stopnje, da gre za procesni sklep, s katerim je sprejem odločitve o izdaji (dokončnega) upravnega akta začasno odložen.

5. Sodišče je tožečo stranko seznanilo z odgovorom.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. V skladu z določbo 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V skladu z drugim odstavkom 5. člena ZUS-1 pa se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, a le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

8. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi s tožbo izpodbijala sklep o prekinitvi postopka, ki ga je tožena stranka izdala na podlagi 5. točke prvega odstavka 153. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki določa, da se postopek prekine sklepom, če (med drugim) organ sklene, da ne bo sam reševal predhodnega vprašanja, oziroma ga po zakonu ne more reševati.

9. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu iz zgoraj citiranih zakonskih določb izhaja, da sodišče v upravnem sporu ni pristojno odločati o zakonitosti aktov, ki nimajo značilnosti dokončnega upravnega akta, prav tako ne o zakonitosti tistih aktov, ki v pravni položaj tožnika ne posegajo. Če pa gre za akte, ki pomenijo procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje le, če tako določa zakon.

10. Tožeča stranka je izpodbija sklep o prekinitvi postopka, s katerim pa ni bilo odločeno o njeni materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi, niti ni bil z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Gre zgolj za procesni sklep, s katerim je sprejem odločitve o izdaji (dokončnega) upravnega akta začasno odložen do pravnomočne odločitve o predhodnem vprašanju. Z izpodbijanim sklepom o prekinitvi postopka, kljub drugačnim pritožbenim trditvam, ni bilo poseženo v materialnopravne pravice tožeče stranke oziroma v njene že pridobljene pravice, saj z njim ni bilo odločeno o (ne)izplačilu denarnih sredstev, ampak se bo postopek obravnave zahtevka za izplačilo sredstev nadaljeval po dokončni in pravnomočni rešitve predhodnega vprašanja pri pristojnem organu. Zato ga tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu in kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, predstavlja tako stališče že ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča. Na drugačno stališče tudi odločba Ustavnega sodišča Up-619/15-16 z dne 2. 6. 2016 ne more vplivati, saj gre za bistveno drugačno pravno in dejansko stanje.

11. Na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča pa ne morejo vplivati niti pritožbeni ugovori v zvezi z napačnim pravnim poukom, saj z napačni pravnim poukom stranka ne more pridobiti več pravic, kot ji gredo po zakonu.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

13. Tožeča stranka v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.