Jedro

Toženka se pravilno sklicuje na prvi odstavek 133. člena ZUP, po katerem lahko stranka postavljeni zahtevek razširi ali spremeni (le) do izdaje odločbe na prvi stopnji. Zato je bilo pravilno tudi njeno ravnanje, ko je tožnikov zahtevek, kolikor je bil s pritožbo razširjen, obravnavala kot novo zahtevo za uvedbo postopka in na njeni podlagi uvedla nov, ločen postopek.

Izdaja (nadomestne) odločbe na podlagi 243. člena ZUP že po temeljnem, jezikovnem pomenu zakonskih določb ne pomeni, da bi bil s tem ponovno "odprt" prvotni upravni postopek, temveč nasprotno – izdaja take odločbe je vezana na obravnavo pritožbe, torej smiselno na postopek po izdaji prvostopenjske odločbe.

Toženka je morala za tožnikovo zahtevo za izdajo vodnega dovoljenja za oskrbo s pitno vodo pomožnih objektov pri teniških igriščih uporabiti Pravilnik o vsebini vloge za pridobitev vodnega dovoljenja in o vsebini vloge za pridobitev dovoljenja za raziskavo podzemnih voda, ki v četrti alineji drugega odstavka 2. člena določa, da mora vloga za pridobitev vodnega dovoljenja vsebovati "zlasti" izjavo lastnika nepremičnine, na kateri je predviden odvzemni objekt. Pri tem gre za izjavo iz tretje alineje devetega odstavka 108. člena ZV-1, da je upravičenec do evidentirane posebne rabe vode pridobil soglasje lastnika zemljišča oziroma objekta, kjer se izvaja evidentirana posebna raba vode. Bistvo te določbe torej ni pridobitev formalne izjave lastnika zemljišča, temveč zagotovilo, da je upravičenec pridobil njegovo soglasje za rabo njegovega zemljišča oziroma objekta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo vlogo za izdajo vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo v spremljevalnih objektih k teniškim igriščem na naslovu ..., v količini 1,4 m3/dan oziroma največ 200 m3/leto. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ že 18. 2. 2008 izdal vodno dovoljenje vrsti strank, med njimi tudi tožniku, za lastno oskrbo s pitno vodo iz predmetnega izvira. Tožnik je zoper to dovoljenje dne 16. 5. 2008 vložil pritožbo, v kateri je "izrazil željo", da se mu podeli vodna pravica za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo za stanovanjsko stavbo in spremljevalne objekte (priročna kuhinja, sanitarije, tuši) ter za škropljenje teniških igrišč, vse na naslovu ... Upravni organ je na podlagi te pritožbe v letu 2011 izdal delno vodno dovoljenje, s katerim je tožniku podelil pravico za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo v stanovanjski stavbi na naslovu ..., tožnik pa je zoper to dovoljenje vložil pritožbo, v kateri je ponovil zahtevo, da organ odloči o zahtevi za rabo vode "za na parceli št. 363/3 k.o. ... spremljevalna objekta ... in stanovanjsko stavbo ter za škropljenje tenis igrišč, vse na parc. št. 363/3 k.o. ..., v skupni količini 0,7 m3/dan".

2. Drugostopenjski organ je to pritožbo zavrnil, ker je tožnik navedel, da rabi vodo tudi za zalivanje teniških igrišč in za spremljevalne objekte šele v pritožbenem postopku, naslovno sodišče pa je tožbo zoper navedeno "delno dovoljenje" zavrnilo, pri čemer prvostopenjski organ posebej poudarja, da se stališče sodišča, da raba vode za škropljenje teniških igrišč ne pomeni lastne oskrbe s pitno vodo, ne nanaša na neposredno rabo vode za oskrbo s pitno vodo v spremljevalnih objektih. Organ meni, da je tožnik za to vrsto rabe vode svoj prvi zahtevek vložil šele v pritožbi zoper vodno dovoljenje iz leta 2008, namreč dne 16. 5. 2008. Zato organ ugotavlja, da je bilo treba o tem zahtevku odločiti v posebnem postopku, pri tem pa se sklicuje na 133. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem lahko stranka zahtevek razširi ali spremeni do izdaje odločbe na prvi stopnji, po tem, kot je to storil tožnik, pa ne. Organ je zato tožnikov zahtevek, podan v pritožbi z dne 16. 5. 2008, obravnaval kot novo vlogo za izdajo vodnega dovoljenja in jo obravnaval v posebnem postopku. Potek tega postopka obširno in podrobno povzema ter ugotavlja, da tožnik do konca postopka, kljub ustreznim pozivom in opozorilom na pravne posledice, ni predložil vseh listin v skladu s Pravilnikom o vsebini vloge za pridobitev vodnega dovoljenja in o vsebini vloge za pridobitev dovoljenja za raziskavo podzemnih voda (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnik namreč ni predložil ustrezne izjave lastnika zemljišča, na katerem leži odvzemni objekt, z obrazložitvijo, da izjava ni potrebna, ker ne gre za novo vodno dovoljenje, temveč za dokončanje postopka, ki se je začel v letu 2004. Poleg tega naj bi bila izjava potrebna le za načrtovan, ne pa tudi za obstoječ odvzemni objekt. Ker gre iz navedenih razlogov za nov postopek, prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnik kljub ustreznim pozivom in opozorilom ni dopolnil nepopolne vloge, zato je njegovo vlogo v skladu z določbami ZUP zavrgel. 3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep, v obrazložitvi pa navedbam prvostopenjskega organa dodaja, da je treba postopek za izdajo vodnega dovoljenja po 126. členu Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1), po katerem mora vloga vsebovati vse sestavine, ki jih določa Pravilnik, voditi v vsakem primeru, ko je bila vloga podana po 10. 8. 2004. Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da je tožnik zahtevek za pridobitev vodnega dovoljenja za lastno oskrbo s pitno vodo v spremljevalnih objektih k teniškim igriščem vložil šele v pritožbi dne 16. 5. 2008, tega pa ne morejo ovreči njegove navedbe o nemožnosti sodelovanja v postopku pri izdaji vodnega dovoljenja iz leta 2008. Drugostopenjski organ se zato strinja s stališčem prvostopenjskega, da je bila tožnikova vloga nepopolna in jo je bilo treba zavreči. Organ dodaja še, da je bila bistvena razlika med tožnikom in ostalimi udeleženci v postopku izdaje vodnega dovoljenja v tem, da so se navedbe ostalih udeležencev nanašale izključno na lastno oskrbo s pitno vodo za stanovanjske objekte, tožnik pa je s pritožbo svoj zahtevek razširil na pridobitev vodnega dovoljenja za spremljevalne objekte k teniškim igriščem.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bilo vodno dovoljenje iz leta 2011 izdano na podlagi tretjega odstavka 243. člena ZUP, ki ureja izdajo nadomestne odločbe, prvostopenjski organ pa je z njim nadomestil vodno dovoljenje iz leta 2008. Postopek za izdajo tega vodnega dovoljenja se je začel v letu 2004 in se je delno končal z vodnim dovoljenjem iz leta 2011, ker kljub dopolnitvi vloge v pritožbi zoper gradbeno dovoljenje iz leta 2008 organ še ni odločil o tožnikovi obstoječi vodni pravici za teniška igrišča in spremljevalne objekte. Prvostopenjski organ je to spregledal in se do dejstva, da je vodno dovoljenje iz leta 2011 nadomestilo vodno dovoljenje iz leta 2008, niti ni opredelil. Prvostopenjski organ njegove pritožbe ni obravnaval kot nove vloge, temveč kot dopolnitev zahteve z dne 10. 8. 2004, ki jo je posredoval, ker mu ni bila dana možnost udeležbe v postopku pred izdajo odločbe. Šele po izdaji vodnega dovoljenja iz leta 2008 mu je bilo omogočeno, da svojo vlogo dopolni, zaradi česar je prvostopenjski organ tudi dopolnil postopek in izdal nadomestno odločbo. Vse to kaže, da njegova pritožba iz leta 2008 ni nova vloga, temveč zgolj dopolnitev vloge iz leta 2004, ki je pred tem ni imel možnosti dopolniti. Nič takega ne izhaja niti iz vodnega dovoljenja iz leta 2011. Poleg tega organ v tem vodnem dovoljenju ni odločil o celotni zahtevi, to je o preostali obstoječi vodni pravici za rabo vode za spremljevalne objekte in za škropljenje teniških igrišč, zato je moral zoper to dovoljenje vložiti pritožbo.

5. Prvostopenjski organ je z informacijo o vrsti rabe, oskrbovanih objektih, lokaciji teh objektov in želenih količinah razpolagal že od vložitve zahteve v letu 2004 in dopolnitve te zahteve s pritožbo v letu 2008. Že v letu 2004 je bil namreč naveden naslov ..., v tistem času pa so bila v naravi že zgrajena teniška igrišča in njihovi spremljevalni objekti s tem naslovom, ki so bili priključeni na vodovod in so imeli obstoječo vodno pravico. Odločitev prvostopenjskega organa, da naj ti objekti ne bi bili navedeni že v prvotni vlogi, je povsem samovoljna. Tako stališče tudi nima opore v sodbi naslovnega sodišča I U 150/2012, s katero je sodišče nedvomno ugotovilo, da o tožnikovi zahtevi še ni bilo odločeno v celoti. Meni, da se sodišče pri tem ni spuščalo v navedbe, kdaj naj bi tožnik podal svojo zahtevo. Vodno dovoljenje iz leta 2011 je bilo izdano tudi za dve drugi stranki v postopku in sicer se pri njima nanaša tudi na rabo vode v gospodarskih objektih in rabo vode za druge namene. Razlikovanje med tožnikom in tema strankama je tako očitno napačno ter brez razumne pravne obrazložitve, da ga je mogoče šteti za arbitrarno oziroma samovoljno ter zato pomeni kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena ustave RS. Ne drži niti navedba prvostopenjskega organa, da naj bi bilo treba v predmetnem postopku odločiti le o neposredni rabi vode za lastno oskrbo s pitno vodo v spremljevalnih objektih k teniškim igriščem, saj je bilo na ustni obravnavi ugotovljeno, da je treba odločiti o dodatnih 15 kubičnih metrih na mesec, ki se bodo rabili za namakanje teniških igrišč in oskrbo v spremljevalnih objektih. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je bila z vodnim dovoljenjem iz leta 2011 podeljena vodna pravica za stanovanjsko stavbo, za katero je imel v času uveljavitve pravilnika o pitni vodi dokončno gradbeno dovoljenje, in da k tej stavbi ne pripada naslov ..., oziroma da se na naslovu ... ne nahaja stanovanjski objekt temveč teniški igrišči s spremljevalnimi objekti. Prvostopenjski organ kljub njegovemu nenehnemu opozarjanju na ta dejstva sploh ni odgovoril. 6. Ker gre za isti vodni vir, isti odvzemni objekt in iste stranke, med katerimi je tudi tožnik, ni dvoma, da je prvostopenjski organ že pridobil izjavo lastnika nepremičnine, kjer leži odvzemni objekt, če je bilo to v postopku pred izdajo vodnega dovoljenja v letu 2011 res potrebno, sicer bi moral zavreči vloge vseh strank. Organ bi moral le dokončati postopek, začet v letu 2004, v delu, ki se nanaša na rabo pitne vode v spremljevalnih objektih in na škropljenje teniških igrišč. Vsako drugačno ravnanje pomeni kršitev 14. in 22. člena Ustave RS, ker organ tožnikove zahteve v istem postopku obravnava drugače kot zahteve ostalih strank, ki jim je bilo izdano vodno dovoljenje iz leta 2011. 7. Opozarja tudi na besedilo drugega člena Pravilnika, iz katerega izhaja, da je treba pridobiti izjavo lastnika nepremičnine, na kateri bo predviden odvzemni objekt in ne lastnika nepremičnine, na kateri tak objekt že je. Pri tem ni jasno, kaj naj bi lastnik zemljišča o že obstoječem objektu sploh izjavil, stališče prvostopenjskega organa pa pomeni, da bi v primeru, da novi imetnik priključka na vodovod ne priloži ustrezne izjave, treba odstraniti tudi že zgrajeni odvzemni objekt za celoten vodovod.

8. Prvostopenjski organ ga v svojem zadnjem dopisu ni seznanil s tem, da namerava v primeru, če ne bo posredoval vseh zahtevanih podatkov, izdati sklep o zavrženju, temveč nasprotno, da bo v skladu s 140. členom ZUP s postopkom nadaljeval na podlagi predložene dokumentacije. ZUP tudi izrecno določa, da če stranka v določenem roku ne predloži dokazov, organ samo zato ne sme zavreči zahteve po drugem odstavku 67. člena, temveč mora postopek nadaljevati. Ko je organ vlogo nato zavrgel, je s tem kršil pravila upravnega postopka ter 22. člen Ustave.

9. Ne strinja se z vrsto navedb drugostopenjskega organa oziroma načina, kako ta organ povzema njegovo pritožbo, iz vseh navedenih razlogov pa sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in ugotovi, da je tožnikova vloga za izdajo vodnega dovoljenja popolna ter naloži Direkciji Republike Slovenije za vode, da dopolni delno vodno dovoljenje z dne 12. 10. 2011 v delu, ki se nanaša na tožnika, tako, da se dovoljuje neposredna raba vode za lastno oskrbo s pitno vodo za spremljevalna objekta k teniškim igriščem ..., v količini največ 1,4 m3/dan oziroma največ 200 m3/leto, podredno pa, naj izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Poleg tega zahteva tudi vračilo takse za upravni spor.

10. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo.

11. Tožba ni utemeljena.

12. V zadevi je najprej sporno, ali je toženka ravnala pravilno, ko je štela, da je tožnik vložil vlogo, ki je bila zavržena z izpodbijanim sklepom, šele dne 16. 5. 2008, v pritožbi zoper prvotno vodno dovoljenje. Od tega je namreč odvisno, ali je toženka sploh imela podlago za uporabo določb Pravilnika, iz katerih izhaja zahteva po predložitvi dokazil, ki jih tožnik ni predložil, to pa je pripeljalo do izdaje izpodbijanega sklepa o zavrženju njegove vloge.

13. Med strankama ni sporno, da je prvostopenjski organ 18. 2. 2008 izdal vodno dovoljenje vrsti strank, med njimi tudi tožniku, za lastno oskrbo stanovanjske stavbe na naslovu ..., s pitno vodo iz predmetnega izvira. Prav tako ni sporno, da se je tožnik zoper to odločbo (vodno dovoljenje) pritožil in v pritožbi med drugim zahteval tudi podelitev vodne pravice za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo za spremljevalne objekte (priročna kuhinja, sanitarije, tuši) k teniškim igriščem na naslovu ... Sporno pa je, ali bi organ moral (oziroma ali je to dejansko tudi storil) to pritožbo obravnavati kot dopolnitev tožnikove vloge (ki jo je vložil skupaj z drugimi strankami) za izdajo vodnega dovoljenja z dne 10. 8. 2004. 14. Iz "delnega vodnega dovoljenja" z dne 12. 10. 2011, ki je bilo izdano (tudi) na podlagi navedene tožnikove pritožbe, izhaja, da se z njim nadomesti vodno dovoljenje z dne 18. 2. 2008. V obrazložitvi organ navaja, da je bilo to vodno dovoljenje (namreč iz leta 2011) izdano na podlagi ponovljenega oziroma dopolnjenega ugotovitvenega postopka, za kar ima organ podlago v drugem in tretjem odstavku 243. člena ZUP. Po prvem odstavku tega člena organ tako odločbo izda ob reševanju pritožbe, kar je očitno mogoče šele po izdaji prvostopenjske odločbe.

15. Tožnik niti ne navaja, da bi se na rabo vode za pomožne objekte k teniškim igriščem nanašal že prvotni zahtevek z dne 10. 8. 2004, temveč le, da je bil že v tedanji vlogi naveden naslov ..., kjer so bila tedaj že zgrajena teniška igrišča in njihovi spremljevalni objekti, ki so bili priključeni na vodovod. Zgolj sklicevanje na tako dejansko stanje, ki naj bi bilo organu znano, pa po presoji sodišča ne more nadomestiti zahtevka stranke, saj bi to dejansko pomenilo, da je organ odločal po uradni dolžnosti v zadevi, kjer je za začetek in tek upravnega postopka potrebna zahteva stranke (128. člen ZUP). Kolikor je mogoče presoditi po obrazložitvi delnega vodnega dovoljenja iz leta 2011, je organ na podlagi zahteve iz leta 2004 razpolagal zgolj s tožnikovim zahtevkom za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo za stanovanjsko stavbo na naslovu ..., s čimer je bil tudi opredeljen okvir nadaljnjega odločanja v tem postopku.

16. Obenem to pomeni, da je bil tak tožnikov zahtevek razširjen šele s pritožbo, torej po izdaji prvostopenjske odločbe. Toženka se tako pravilno sklicuje na prvi odstavek 133. člena ZUP, po katerem lahko stranka postavljeni zahtevek razširi ali spremeni (le) do izdaje odločbe na prvi stopnji. Zato je bilo pravilno tudi njeno ravnanje, ko je tožnikov zahtevek, kolikor je bil s pritožbo razširjen, obravnavala kot novo zahtevo za uvedbo postopka in na njeni podlagi uvedla nov, ločen postopek. Pravilnosti oziroma zakonitosti takega ravnanja v ničemer ne spreminja okoliščina, da je bilo vodno dovoljenje iz leta 2008 (tudi) na podlagi tožnikove pritožbe nadomeščeno z vodnim dovoljenjem iz leta 2011. Kot že rečeno, izdaja take (nadomestne) odločbe na podlagi 243. člena ZUP že po temeljnem, jezikovnem pomenu zakonskih določb ne pomeni, da bi bil s tem ponovno "odprt" prvotni upravni postopek, temveč nasprotno – izdaja take odločbe je vezana na obravnavo pritožbe, torej smiselno na postopek po izdaji prvostopenjske odločbe. Drugačna razlaga te zakonske ureditve bi pomenila, da odločanje o pritožbi ne bi več pomenilo odločanje o pravilnosti in zakonitosti prvostopenjske odločbe iz razlogov, navedenih v 237. členu ZUP, temveč v bistvu novo, prvostopenjsko odločanje o razširjenem zahtevku.

17. Na odločitev ne morejo vplivati niti tožnikove navedbe, da naj bi mu do izdaje prvostopenjske odločbe ne bilo omogočeno, da svoj zahtevek dopolni. Teh navedb tožnik v ničemer ne konkretizira, zato sodišče nima podlage za njihovo vsebinsko presojo, pripominja pa, da kolikor tožnik s tem morda uveljavlja, da je bila zahteva v letu 2004 vložena brez njegovega sodelovanja ali pooblastila, s tem po vsebini še vedno uveljavlja zgolj to, da je predmetni (razširjeni) zahtevek vložil šele s pritožbo v letu 2008. Kot že rečeno, sodišče zato nima nobenih pomislekov v zakonitost odločitve toženke, da je treba tožnikovo zahtevo za izdajo vodnega dovoljenja za rabo pitne vode za spremljajoče objekte k teniškim igriščem obravnavati, kot da je bila prvič vložena šele v času vložitve pritožbe iz leta 2008. 18. Brezpredmetno je tudi tožnikovo sklicevanje na neenako obravnavo v primerjavi z dvema drugima strankama v postopku in na sodbo tukajšnjega sodišča I U 150/2012. Kolikor je namreč mogoče povzeti iz obrazložitve vodnega dovoljenja iz leta 2011, gre pri strankah, na katere se sklicuje tožnik, zgolj za drugače ugotovljena dejstva in okoliščine v zvezi z že postavljenim zahtevkom in ne za razširitev zahtevka, kot pri tožniku. Tudi v primeru drugačnega – in s tem morda nezakonitega – ravnanja toženke pa tožnik ne more uveljavljati načela enakosti pred zakonom na način, da bi tudi zase zahteval nezakonito obravnavo, ki jo je bil deležen kdo drug v primerljivi situaciji. Navedena sodba naslovnega sodišča se na te okoliščine niti ne nanaša, saj se je sodišče v njej opredelilo izključno do tega, ali oziroma v kakšnem obsegu je bil rešen tožnikov zahtevek, ne pa tudi o tem, kdaj je bil ta zahtevek oziroma njegov del dejansko postavljen oziroma razširjen.

19. Kot rečeno, je morala toženka zato za tožnikovo zahtevo za izdajo vodnega dovoljenja za oskrbo s pitno vodo pomožnih objektov pri teniških igriščih uporabiti Pravilnik, ki v četrti alineji drugega odstavka 2. člena določa, da mora vloga za pridobitev vodnega dovoljenja vsebovati "zlasti" izjavo lastnika nepremičnine, na kateri je predviden odvzemni objekt. Pri tem gre za izjavo iz tretje alineje devetega odstavka 108. člena ZV-1, da je upravičenec do evidentirane posebne rabe vode pridobil soglasje lastnika zemljišča oziroma objekta, kjer se izvaja evidentirana posebna raba vode. Bistvo te določbe torej ni pridobitev formalne izjave lastnika zemljišča, temveč zagotovilo, da je upravičenec pridobil njegovo soglasje za rabo njegovega zemljišča oziroma objekta. Ker gre pri tem za zakonsko predpisan način varovanja prekomernih posegov v pravico do lastnine, ki je ena od temeljnih ustavnih pravic, ni mogoče pritrditi tožnikovim navedbam o nepotrebnosti oziroma celo absurdnosti take zahteve, česar v ničemer ne spreminja okoliščina, da odvzemni objekt že stoji in je v uporabi.

20. Po navedeni določbi 2. člena Pravilnika mora vloga za pridobite vodnega dovoljenja "vsebovati" izjavo lastnika zemljišča, enak izraz pa za sestavine predloga za evidentiranja posebne rabe vode uporablja tudi ZV-1 (deveti odstavek 108. člena). To pomeni, da je navedena izjava z zakonom in pravilnikom določena kot sestavina vloge (drugi odstavek 66. člena ZUP), zato je organ ravnal pravilno, ko je tožnikovo vlogo brez te sestavine obravnaval kot nepopolno (prvi in drugi odstavek 67. člena ZUP). Tožnik ima sicer prav, da ga organ ni izrecno opozoril, da bo v primeru, če svoje vloge ne bo dopolnil, to vlogo zavrgel, temveč se je skliceval na drugi odstavek 140. člena ZUP, ki se nanaša na predložitev dokazov. Tako ravnanje organa sicer pomeni kršitev pravil postopka, vendar po presoji sodišča ta kršitev ni bistveno posegla v tožnikove pravice. Glede na prej navedeno določbo devetega odstavka 108. člena ZV-1 namreč vodnega dovoljenja brez izjave lastnika zemljišča sploh ni mogoče izdati, kar pomeni, da bi moral organ tožnikovo vlogo zavrniti, kar bi mu preprečevalo, da jo ob sicer nespremenjenih okoliščinah uspešno ponovno vloži (četrta točka prvega odstavka 129. člena ZUP). Zavrženje vloge ne pomeni take omejitve, zato sodišče ugotavlja, da tožnik zaradi navedene kršitve postopka ni v slabšem položaju, kot bi bil, če do te kršitve ne bi prišlo.

21. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da so tožbene navedbe o nezakonitosti izpodbijanega sklepa neutemeljene, razen slednje, ki pa iz navedenih razlogov ne posega v tožnikovo pravico ali pravno korist. Sodišče je zato v skladu z drugim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik v tožbi ni predlagal izvedbe dokazov oziroma ni zatrjeval okoliščin, ki bi jih bilo treba razčiščevati na glavni obravnavi oziroma je izpodbijal izključno pravno naziranje toženke, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

22. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.