Jedro

Določba 35. člena ZTPDR pomeni, da se ima delavec, ki je bil izvoljen ali imenovan v javno ali drugi funkcijo, v načelu pravico vrniti na delovno mesto k delodajalcu le po prenehanju prvega mandata. Delavec in delodajalec pa se lahko dogovorita o pravici do vrnitve tudi po prenehanju nadaljnjih mandatov funkcionarja ali / in lahko delodajalec o tem odloči z novim sklepom.

Ker delavec ni dokazal, da je bil sklenjen dogovor oziroma izdan sklep za vrnitev na delovno mesto po tretjem mandatu, je sodišče druge stopnje pravilno njegov zahtevek zavrnilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožniku je dne 31.12.1994 prenehala funkcija predsednika Skupščine občine R. Dvakrat po štiri leta, od 14.4.1982 dalje, je bil tajnik takratne občine R., nato pa štiri leta predsednik Skupščine občine.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in odločilo, da ga je tožena stranka dolžna od 3.4.1995 dalje razporediti na delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe. Odločilo je tudi, da mu mora tožena stranka vpisati delovno dobo v delovno knjižico za čas od 3.4.1995 do 26.10.1995 in od 1.4.1997 do 1.8.1998 in mu za isto obdobje plačati nadomestilo plače. Ugotovilo je, da je bil tožnik izvoljen za tajnika dne 14.4.1982. Decembra 1994 je toženo stranko obvestil, da mu je prenehala funkcija in da uveljavlja pravico do vrnitve. Ker se ni mogel takoj vrniti, je na podlagi 14. člena Zakona o funkcionarjih v državni upravi (Uradni list RS, št. 30/90 do 18/94, v nadaljevanju: ZFDU) prejemal nadomestilo. Prejemanje nadomestila ne izključuje pravice do vrnitve na delovno mesto. Tožnik je v skladu z določbo 35. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) toženo stranko pred iztekom funkcije obvestil, da se želi vrniti na delovno mesto.

Navedeni določbi ZFDU in ZTPDR ne določata časovnih omejitev glede trajanja mandata. Tožnik ima pravico do vrnitve tudi v primeru večkratnega mandata.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Določbo 35. člena ZTPDR je rezlagalo tako, da na njeni podlagi delodajalec ni neomejeno dolžan sprejeti delavca nazaj na delovno mesto, temveč da to velja le po izteku enega mandata funkcionarja. Kasneje je vrnitev funkcionarja možna, če je bil sklenjen dogovor med delavcem in delodajalcem ali če je delavec po izteku vsakega posameznega mandata delodajalca obvestil, da si pridržuje pravico do vrnitve na delovno mesto po 35. členu ZTPDR. Tožnik ni zatrjeval, da sta tak dogovor ali obvestilo obstajala.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da revizijsko sodišče razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navajal je, da tožena stranka doslej ni navajala (očitala tožniku), da si tožnik po izteku posameznega mandata ne bi pridržal pravice o vrnitvi na delo, zato tožnik o tem ni predlagal nobenih dokazov.

Tožnik je bil ob opravljanju funkcije redno v stikih s prejšnjim delodajalcem, ki je bil sproti seznanjen z njegovim namenom, da se v primeru prenehanja mandata želi vrniti. Da je bila o tem obveščena tudi tožena stranka kaže njen dopis z dne 6.1.1995, s katerim poziva tožnika, da se naj nemudoma zglasi na razgovor. Iz določbe 35. člena ZTPDR, 96. člena Ustave SFRJ in 192. člena Zakona o združenem delu (ki je veljal v času, ko je bil tožnik imenovan za tajnika občine) ni mogoče ugotoviti, da je imel delavec pravico do vrnitve le po prenehanju prvega mandata. Ni tudi določeno, da bi moral delavec delodajalca pisno obveščati, da si pridržuje pravico do vrnitve.

Revizija je bila na podlagi določbe 375. člena ZPP poslana toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper drugostopno pravnomočno sodbo, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji (367. člen ZPP) in zaradi razlogov (370. člen ZPP), ki so v navedenih določbah ZPP točno določeni. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče v zvezi s tem revizijskim razlogom izpodbijane sodbe ni preizkusilo, ker revident tega dela revizije ni utemeljil in ni navedel, v čem bi naj bila zatrjevana kršitev postopka.

ZTPDR v 35. členu določa, da ima delavec, ki je izvoljen ali imenovan v javno ali družbeno funkcijo, pravico, da se v 30 dneh po njenem prenehanju vrne na delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica.

V delovnih razmerjih velja načelo, da mora delavec na podlagi pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: PZ) trajno in brez prekinitev opravljati delo, ki je bilo dogovorjeno v PZ. Prekinitve opravljanja dela (na primer mirovanje pravic, daljše študijske odsotnosti delavca, suspenz PZ po določbi novega Zakona o delovnih razmerjih, daljše odsotnosti z dela zaradi bolezni in podobo) so torej izjeme od pravila. Izjeme v pravnih razmerjih je treba ozko razlagati. Določbo 35. člena ZTPDR lahko razumemo, da mora pristojni organ delodajalca ob izvolitvi ali imenovanju delavca v javno funkcijo izdati ugotovitveni sklep (odločbo), v katerem to okoliščino ugotovi in delavca opozori na vsebino navedene določbe ZTPDR. V sklepu delodajalec v bistvu odloči tudi o trajanju odsotnosti delavca z dela, ki se lahko nanaša samo na čas mandata, torej (na prvi, eden) mandata funkcionarja, o katerem je bilo odločeno s sklepom. Iz načela ozkega razlaganja izjem in iz vsebine sklepa delodajalca, ki ga izda ob odhodu delavca na opravljanje javne funkcije, izhaja, da se pravica delavca do vrnitve po 35. členu ZTPDR v načelu nanaša na en mandat. To sodišče se zato strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da navedena določba ZTPDR ureja pravico delavca do vrnitve na delovno mesto le za en mandat, da pa je možen dogovor med delavcem in delodajalcem o pravici do vrnitve tudi v naslednjih mandatih. O tem morata stranki PZ skleniti dogovor (sporazum) in / ali mora delodajalec za takšno novo (nadaljnjo) odsotnost z dela izdati nov sklep po določbi 35. člena ZTPDR.

Sodišče druge stopnje je s sklepom, opr. št. Pdp 131/96-3 z dne 10.2.1998, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje (opr. št. Pd 636/95-10 z dne 21.11.1995), s katero je bilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodeno. Med drugim je v obrazložitvi sklepa navedlo: "Z zaslišanjem tožnika, predstojnika Upravne enote M. in po potrebi predstojnika bivšega Zavoda za informiranje občine M., bo nadalje poizkušalo ugotoviti, ali je med njim in tožnikom sploh bil dosežen kakšen dogovor o pravici vrnitve po večkratnem mandatu, saj določb 35. člena ZTPDR in 14. člena ZFDU, po mnenju pritožbenega sodišča, ni mogoče uporabiti na način, da bi iz njih izhajala časovna neomejena dolžnost bivših delodajalcev do sprejema delavcev po izteku funkcionarskih mandatov nazaj na delo." Sodišče druge stopnje je s takšno obrazložitvijo jasno in nedvoumno opozorilo tudi tožnika, na katerem je trditveno in dokazno breme (predvsem na podlagi 8., 212. in 215. člena ZPP v zvezi s 14. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94, 20/98 v nadaljevanju: ZDSS) v zvezi z okoliščinami o možnosti vrnitve v delovno razmerje po drugem in tretjem mandatu, da mora v zvezi s tem postaviti trditve in zanje tudi predlagati dokaze. Tožnik tega ni storil, čeprav je dne 7.6.2000 vložil obsežno pripravljalno vlogo. Zaradi tega so tožnikove navedbe v reviziji, ki se nanašajo na zatrjevane dogovore in stike tožnika s pravnim prednikom tožene stranke v zvezi z vrnitvijo v delovno razmerje, novota, ki po določbah ZPP na revizijski stopnji ni dovoljena. ZPP v 372. členu določa, da stranke smejo v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Dejstva o vrnitvi se ne nanašajo na navedeno določbo ZPP. To pomeni, da tožnik ni dokazal, da se je s pravnim prednikom tožene stranke dogovoril o vrnitvi v delovno razmerje (po drugem in tretjem mandatu) ali / in da je o tem Zavod I. občine M. izdal kakršenkoli sklep.

Revizijsko sodišče je zato zavrnilo revizijo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora opaziti po uradni dolžnosti (378. člen ZPP).

Sodišče je določbe ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).