Jedro

Če tožnik za svojo neaktivnost pri uveljavljanju napak ne ponudi razumnega opravičila, izgubi pravico do uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 840,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Pravdni stranki, tožnik kot naročnik in tožena družba kot izvajalka, sta v letu 2005 sklenili gradbeno pogodbo, s katero je tožena družba prevzela izgradnjo hleva. Tožnik trdi, da strešna kritina zamaka. Od tožene družbe je zahteval odpravo napak, sicer pa plačilo 52.561,19 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ocenilo je, da je tožnik z jamčevalnim zahtevkom prekludiran. Štelo je, da je najpozneje s prejemom mnenja izvedenca Čarnija leta 2009 izvedel, da je potrebno streho popraviti, in da bi tedaj moral o tem obvestiti toženo stranko. Ker tožena družba tožnika po njegovi oceni tudi ni zavajala, niti mu ni obljubljala odprave napak, je ta pravico do odprave napak izgubil. 3. Sodišče druge stopnje je pritrdilo oceni, da bi moral tožnik po tem, ko je bil seznanjen s tem, da bo treba popraviti streho, nekaj ukreniti. Zavrnilo je tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

**Revizijski postopek**

4. Tožnik vlaga revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo njegovemu tožbenemu zahtevku ugodilo, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov vložene revizije.

Pojasnjuje okvir spora in zakonsko pravo, ki je po njegovi oceni uporabljivo, ter meni, da izpodbijana odločitev odstopa od odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 104/2013. Opozarja, da nima ustreznega znanja, da bi presodil, ali napake izvirajo iz projektne dokumentacije, pa so se šele pozneje pokazale kot napake objekta, ali pa je šlo za napake pri izvedbi gradnje. Meni, da mu izpodbijana odločitev nalaga, da bi moral grajati napake že v trenutku, ko še ni vedel za njihovo obsežnost niti za to, kdo zanje odgovarja, torej ali gre za napako v solidnosti gradnje, in s tem grajanje na zalogo. Tožena družba po njegovi oceni ni dokazala, da je v konkretnem primeru storila vse, kar je bilo potrebno, da bi preprečila nastanek škode. Presoja njenega ravnanja je povsem izostala, ob primerni profesionalni skrbnosti pa bi bila lahko le takšna, da se napaka nanaša na dejstva, ki so ji bila znana ali ji niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočila, saj ni opozorila na možnost zamakanja ob izvedbi projekta. Dokazno breme ji po njegovi oceni nalaga dokazovanje ekskulpacijskih razlogov o tem, da je ravnala v skladu s svojimi dolžnostmi oziroma da bi škoda nastala tudi, če bi ravnala v skladu z njimi. Izrecno graja zaključek sodišča druge stopnje, da mu tožena družba ni obljubila odprave napak, saj nasprotno izhaja iz izpovedi priče A. A.. Ta je povedal, da sta bila v kontaktu in da so se dogovarjali o spremembah oziroma je predlagal določene rešitve. Tudi iz preostale spisne dokumentacije po njegovi oceni izhaja, da je tožena družba pri njem ustvarila vtis, da bo napako prostovoljno odpravila. Pri tem sodiščema nižjih stopenj očita, da trenutka oziroma okoliščin v zvezi s tem, da naj tožena družba ne bi obljubljala odprave napak, nista ugotavljali. Spregledali pa sta tudi, da je toženo družbo po prejemu izvedenskega mnenja v letu 2009 seznanil z njegovo vsebino, pa so ga prepričevali, da ne gre za zamakanje temveč za kondenz, ki naj bi bil posledica neurejenega prezračevanja. Sodišči sta spregledali tudi izpovedbo B. B. v zvezi s tem in določbo pravdnega postopka, ki jima nalaga ugotoviti materialno resnico. Nerazumljiv in življenjsko nelogičen, pa tudi v nasprotju z določbami o vestni dokazni oceni, je njun nasprotni zaključek. Nedvomno pa je toženo družbo o napaki obvestil v letu 2007. Da ne gre za kondenz, pač pa za zamakanje, je izvedel šele leta 2014, ko je krovec D. opravil natančen pregled strehe in ugotovil še druge nepravilnosti. Izvedenec C. je namreč izdelal le splošno mnenje brez konkretnih ugotovitev, zakaj naj bi streha zamakala. Ocenjuje, da bi v postopku moral sodelovati izvedenec gradbene stroke, njegove nepostavitve pa sodišče ni niti obrazložilo. Izpodbijanima sodbama očita pristranskost, arbitrarnost in samovoljo ter kršitev ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva. Sklepno pa še, da se nista opredelili do odškodninskega zahtevka za povračilo premoženjske škode, ki ga je postavil podredno.

5. Tožena družba je na vročeno revizijo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in zahteva povračilo stroškov odgovora. Pojasnjuje vlogo nadzornega organa - A. A., ki ga je najel in plačal tožnik, saj naj bi bila prijatelja. Izpostavlja, da je tožnik z ugotovitvami izvedenca C. ni seznanil, tudi ni vložil tožbe. Zadeva Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje tožnik, po njenem mnenju ni primerljiva, saj je v njej iz izvedenskega mnenja tožnik šele izvedel, da napake izvirajo iz projektne dokumentacije, ne pa iz gradnje. Tožniku očita tudi, da v pritožbi ni omenil pomanjkljive obrazložitve glede podrednega zahtevka, zato tega po njeni oceni ne more storiti v reviziji.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je ob njeni presoji uporabilo besedilo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pred novelo ZPP - E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP - E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele 14. 9. 2017. **Dejanski okvir spora**

8. Ugotovljeno je: − pravdni stranki; tožnik kot naročnik in tožena družba kot izvajalka; sta v letu 2005 sklenili gradbeno pogodbo, s katero je tožena družba prevzela izgradnjo hleva za konje brez upravnega dela zgradbe; − gradnja je bila zaključena 11. 12. 2005, tožnik je objekt prevzel 1. 2. 2006; − tožnik je spomladi 2007 opazil, da prihaja do zamakanja strehe, in je o tem obvestil toženo družbo in A. A., ki je za tožnika opravljal funkcijo nadzornika gradnje; − nadzornik gradnje mu je pojasnil, da gre verjetno za rosenje zaradi pomanjkanja prezračevanja; − direktor tožene družbe pa, da bo zamakanje prenehalo, ko se bodo reže zapolnile z mahom; − tožnik je leta 2009 angažiral sodnega izvedenca C.; − ta je izvedensko mnenje izdelal 14. 11. 2009 in menil, da prihaja do zamakanja strehe zaradi tega, ker niso vgrajene kontra letve, prav tako ne folija, in tožnika napotil, naj uveljavlja pomanjkljivosti kot skrite napake; − tožnik nato ni vzpostavil stika s toženko ali s stranskim intervenientom (tesarstvom), niti ukrenil česa drugega; − leta 2014 je tožnik angažiral še krovca D., ki je menil, da naj bi do zamakanja prihajalo zaradi posedanja strehe in naštel še druge pomanjkljivosti; − 28. 2. 2014 je tožnik toženo družbo pisno obvestil o napaki.

**O zatrjevanih procesnih kršitvah**

9. Procesna pravila, ki jih je treba uporabiti pri revizijski presoji, so stroga. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper odločbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP) in zato mogoča le zoper razloge, navedene v njej. Svoje očitke mora revident ustrezno obrazložiti, saj revizijsko sodišče na nobenega od dovoljenih revizijskih razlogov ne pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 371. člena ZPP), revizije pa ne more vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Revizijski razlogi so obsežni, mestoma tudi nerazumljivi. Če bi jim Vrhovno sodišče pripisalo pomen, ki iz njih ne izhaja dovolj jasno, bi za odgovor nanje prikrajšalo toženo stranko. Breme preobsežnih, zapletenih in zato nerazumljivih trditev mora nositi tožnik sam. Med revizijskimi razlogi so tudi očitki, ki merijo na ravnanje sodišča prve stopnje. V prvi vrsti velja to za očitek pomanjkanja razlogov o zavrnitvi tožnikovega podrednega tožbenega zahtevka.1 Za njegovo zavrnitev se je izreklo že sodišče prve stopnje, pa čeprav z enakimi razlogi, kot jih je podalo za zavrnitev zahtevka za odpravo napak (in ne torej brez razlogov). Štelo ga je kot jamčevalnega, kakor tudi sodišče druge stopnje, česar tožnik ne napada. Tudi po oceni revizijskega sodišča ga je tako postavil, saj je zahteval plačilo škode, ki mu bo nastala z zamenjavo strešne kritine (gre namreč za predračun njene menjave), torej z odpravo napake, brez da bi posebej podal še drugačno trditveno podlago zanj. Ker izvira iz jamčevanja za napake, je podvržen tudi pravilom iz 662. in 663. člena OZ, kako in v kakšnih rokih ga je treba uveljavljati.2 Če je tožnik z njim meril na kaj drugega, bi moral to zatrjevati in pozneje uveljavljati v pritožbi, pa ni (tega ne trdi niti to ne izhaja iz pritožbe), kot mu utemeljeno očita tudi tožena družba v odgovoru na revizijo. Šele če bi to storil, pa mu pritožbeno sodišče ne bi odgovorilo, in bi nato svoj očitek (po svoji vsebini drugačen) usmeril v ravnanje sodišča druge stopnje, bi ta lahko postal predmet revizijskega preizkusa. Enako velja za njegov očitek pomanjkanja razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca. Razloge za zavrnitev dokazov mora namreč podati že sodišče prve stopnje, tožnik pa njihovo morebitno pomanjkanje uveljavljati v pritožbi, saj niti ne gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

11. V veliki meri revident skuša obiti tudi pravilo, da zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ne more biti predmet revizijskega preizkusa. Nasprotuje ugotovljenemu, da o ugotovitvah izvedenca C. tožene družbe in/ali nadzornega organa sam ali preko priče B. B. ni seznanil, in prikazuje, da naj bi mu tožena družba in/ali nadzorni organ vseskozi (tudi po seznanitvi z ugotovitvami C.) obljubljala odpravo napake, predlagala način njene odprave na eni strani in ga na drugi strani zavajala, da ta izvira iz pomanjkanja prezračevanja, ter izpostavlja dokaze, ki po njegovi oceni izkazujejo nasprotno (predvsem svojo izpovedbo in izpovedbe zaslišanih prič). V izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja so usmerjena tudi njegova opozorila na bolezen konjev in veterinarjevo opozorilo, da tolikšna vlaga ne more biti posledica kondenza, ki ga časovno niti ne opredeli. Vrhovno sodišče na tovrstne nedovoljene očitne ne bo odgovarjalo.

12. Sodišče katerekoli stopnje tudi nima preiskovalnih pooblastil, da bi samo ugotavljalo dejstva, pač pa mu zakon nalaga, da sodi v okviru s strani strank podane trditvene in dokazne podlage (7. in 212. člen ZPP). Izjeme dovoljuje le, če gre za nedovoljena razpolaganja, za uporabo katere tožnik ni ponudil podlage. Zato sodišči nižjih stopenj nista bili dolžni ugotavljati dejstev, ki jih stranki nista zatrjevali. S trditvami, ki jih stranka poda, mora povezati tudi dokaze, ki jih predlaga. Navesti mora torej, katere so tiste trditve, ki jih bo z njimi izkazovala. Tožnik meni, da bi sodišči nižjih stopenj morali izvesti predlagan dokaz s postavitvijo izvedenca gradbene stroke, saj bi vprašanje, ali je bil projekt v skladu z njegovimi potrebami, vplivalo tudi na tek rokov. Da bi njegovo postavitev predlagal v ta namen, pa ne izkaže.3 Zato revizijsko sodišče ni moglo zaključiti, da bi sodišči nižjih stopenj dokaz morali izvesti, pa tudi ne, da sta tožniku odvzeli možnost sodnega varstva, ko sta mu pripisali nepotrebnost. Tudi ob ostalih zatrjevanih kršitvah (da sodišči nista napravili skrbne dokazne ocene, dovolj natančno analizirali in obravnavali listin, dovolj obrazložili sodbe, …), tožnik ni podal konkretnih razlogov, zato mu revizijsko sodišče ni moglo pritrditi. Ne drži niti revidentov očitek, da sodišče druge stopnje pritrjevanja sodišču prve stopnje v tem, da ga tožena družba ni zavajala, ni obrazložilo. To je storilo v nadaljevanju 15. točke obrazložitve: gre za okoliščino, da tožnik po tem, ko je bil seznanjen, da bo treba popraviti streho, tožene družbe ni več kontaktiral. Če je ni kontaktiral, ga tudi ni mogla zavesti.

**O pravočasnosti tožnikovega zahtevka**

13. Sodišči nižjih stopenj sta se pri presoji tožnikovega zahtevka oprli na določbo 663. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) iz poglavja o odgovornosti izvajalca in projektanta za solidnost gradbe. Odgovornost za napake, ki se tičejo solidnosti gradbe, je namreč posebej urejena, saj je (z)gradba namenjena dalj časa trajajoči uporabi. Temu je prilagojena tudi odgovornost izvajalca del in projektanta: namesto v splošnem dveletnem jamčevalnem roku (634. člen OZ) odgovarjata v roku deset let (prvi odstavek 662. člena OZ).

14. Določba 663. člena OZ naročniku (ali drugemu pridobitelju) v prvem odstavku nalaga, da o napakah obvesti izvajalca in projektanta v šestih mesecih od dneva, ko je napako ugotovil, sicer izgubi pravico sklicevati se nanjo. To izgubi tudi po preteku enega leta od dneva, ko je o napaki obvestil projektanta oziroma izvajalca (drugi odstavek navedenega člena). V zadnjem, tretjem odstavku izvajalcu oziroma projektantu odreka pravico sklicevati se na določbe prejšnjih odstavkov, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana oziroma mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku oziroma drugemu pridobitelju, ali če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika oziroma drugega pridobitelja, da pravic ni pravočasno uveljavil. 15. Sodišči nižjih stopenj vprašanja, ali je toženka izvedla gradnjo z napakami ali ne, nista razreševali. Najprej sta se osredotočili na vprašanje pravočasnosti tožnikove zahteve za njihovo odpravo. Na to vprašanje je omejen tudi revizijski preizkus.

16. Tožnik v reviziji vztraja pri očitku o napakah tako same gradnje kot projekta, ki pa jih v celoti pripiše izvajalcu (po njegovi oceni bi ga moral izvajalec opozoriti na možnost zamakanja), saj je s tožbo zajel le njega, projektanta pa ne. Razlikovanje, ki ga ponuja (da je moral ugotoviti, ali napake izvirajo iz projekta ali iz same gradnje), zato ne more imeti želene teže. To pa je imelo v zadevi Vrhovnega sodišča III Ips 104/2013, v kateri je tožnik najprej o napaki obvestil izvajalca, ko je ugotovil, da jo je pripisati projektni dokumentaciji, pa še projektanta.4 Nenazadnje se je v obravnavani zadevi z obvestilom v letu 2007 tožnik obrnil prav na toženo družbo, torej izvajalca.

17. Utemeljeno pa je njegovo opozorilo, da takšno obvestilo ustreza obvestilu o napakah, ki mu ga nalaga zakon. Ta ne določa njegove obličnosti, dovolj je, da naročnik izvajalca na kakršenkoli način obvesti o napaki - jo opiše in mu da možnost, da objekt pregleda. Izvajalec se namreč svoje odgovornosti lahko oprosti, če izkaže, da vzrok za napako ne izvira iz njegove sfere oziroma da napake v projektu ni mogel ugotoviti. Zato ima pravico, da za napako izve. Z obvestilom dobi priložnost, da objekt pregleda in preveri, ali napake res obstajajo, ter da jih lahko pravočasno odpravi oziroma ugotovi, da ne izvirajo iz njegove sfere. Od njegovega ravnanja pa je lahko odvisno tudi, kdaj prične teči rok za sodno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov, ki odpravlja izvajalčevo negotovost in stremi k dokončni ureditvi njunega razmerja.5

18. Za konkretni primer zato vprašanje, kdaj bi moral toženko o napaki obvestiti, ni odločilno. Odločilno je, ali je nato pravočasno zahteval odpravo zatrjevane napake.

19. Ugotovljeno je, da je tožnik v letu 2009 angažiral izvedenca C., ki mu je pojasnil, zakaj po njegovi oceni prihaja do zamakanja (nevgrajene kontra letve in folija), in ga napotil, naj uveljavlja izvajalčevo odgovornost za napake. Od tedaj do leta 2014, ko je angažiral še krovca D. in pisno reklamiral napake pri toženki, ter nato leta 2015 vložil obravnavano tožbo, pa tožnik ni naredil ničesar: ni več obveščal tožene družbe, niti od nje zahteval odprave napake.

20. Stroga ni le izvajalčeva odgovornost, temveč tudi naročnikova. Pri presoji, ali je tožnik ravnal tako, kot mu nalaga zakon, ne gre le za vprašanje, kdaj je zahteval odpravo napake, pač pa tudi, kdaj bi lahko. Interese obeh strank je treba v vsakem primeru pravično uravnotežiti glede na konkretne okoliščine primera.6

21. Z njimi sodišče napolni tudi pravna pojma zavajanje oziroma vedenje za napako v smislu tretjega odstavka 663. člena OZ, ki izvajalcu odrekata pravico sklicevati se na potek roka. Tožnik v isti sapi zatrjuje, da sta podana oba. Zavajanje pripisuje pojasnilu, da ne gre za zamakanje temveč za kondenz, ki je posledica neurejenega prezračevanja, oziroma da bo zatekanje strehe prenehalo, ko bo mah zamašil špranje. Iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da je pojasnilo o pomanjkljivem prezračevanju podal A. A., ki je za tožnika nadzoroval gradnjo. Zakaj bi zanj odgovarjala toženka, tožnik v reviziji ni pojasnil. 22. V tej zadevi je tako odločilno vprašanje, ali se je tožnik glede na ugotovljene okoliščine lahko upravičeno zanesel na toženkino pojasnilo, da bo zatekanje strehe nedvomno prenehalo, ko bo mah zamašil špranje, in zaradi njega zamudil rok. Sodišči nižjih stopenj imata prav, da ne. Tožnik je že iz mnenja izvedenca C. izvedel, da mah ni in ne bo prerasel razpok. Očitno je, da je bilo zamakanje že tedaj takšnih razsežnosti, kot ob angažiranju krovca D., ki je sicer naštel še nekatere dodatne pomanjkljivosti (premajhen naklon strehe, premajhna debelina letev,...), saj tožnik niti ne trdi, da bi se stanje poslabševalo, da bi torej prihajalo do večjega obsega zamakanja. Ravno nasprotno, toženi družbi v reviziji celo očita, da ga že ob gradnji ni opozorila na možnost zamakanja, kar lahko pomeni le, da so bile pomanjkljivosti, ki po njegovi oceni povzročajo zamakanje strehe, v enakem obsegu podane že tedaj, in opozarja, da jo je o zamakanju obvestil že v letu 2007. 23. Po oceni revizijskega sodišča zahteva, da bi moral tožnik toženkino odgovornost uveljavljati vsaj v enem letu od tedaj, ko je prejel mnenje izvedenca C., ni pretirana. Ugotovitve, s katerimi je izvedenec C. seznanil tožnika, so bile dovolj konkretne, saj ga je celo napotil, naj uveljavlja toženkino odgovornost za napake. Že iz zgoraj povzetega odgovora toženke pa je bilo jasno, da ta napake ne priznava in je ne bo odpravila. Po pridobitvi C.-jevega mnenja, kar sta kot ključni trenutek šteli tudi sodišči nižjih stopenj, tako ni bilo prav nobenega razloga več, da je tožnik še čakal, da se bodo reže zapolnile z mahom in da bo zamakanje prenehalo samo od sebe. Tožnik pa se je z zahtevo za odpravo napak na toženko obrnil šele v letu 2014, torej šele po preteku več kot štirih let. Ves ta čas se je ta lahko zanesla na to, da je njuno razmerje že dokončno razrešeno.

24. Ugotovljeno dejansko stanje tudi ne daje podlage za tožnikovo oceno, da bi ga morala tožena družba že ob gradnji oziroma ob njenem koncu opozoriti na možnost zamakanja strehe. Da je torej za dejstva, na katera se nanaša napaka, vedela, pa mu jih ni sporočila. V primeru gradnje s podizvajalcem (stranskim intervenientom) ni samo po sebi umevno, da je za morebitne pomanjkljivosti toženka vedela, kot namiguje tožnik. Za tak zaključek o nepoštenosti toženke pa ni ponudil drugih konkretnih okoliščin, zato ga revizijsko sodišče ni moglo napraviti.

25. Sodišči nižjih stopenj nista ugotovili dogovora tožene družbe in tožnika, da bo popravilo opravila (nasprotno: tožnik tudi še v reviziji vztraja, da naj bi ga zavajala, kako bo zamakanje prenehalo samo od sebe, čeprav hkrati sam s seboj v nasprotju omenja tudi, da naj bi mu obljubila odpravo napake), in tudi ne drugih okoliščin, ki bi pri tožniku lahko utemeljeno ustvarile vtis, da bo toženka napako prostovoljno odpravila. Kot je revizijsko sodišče že pojasnilo, ravnanja nadzornika gradnje (morebitnih obljub in z njegove strani ponujenih rešitev) tudi ne gre kar pripisati toženki. Zato je odveč razpravljati o tem, na kakšen način in v kakšnem roku bi tožnik ob drugače ugotovljenem dejanskem stanju lahko uveljavljal svoj zahtevek, ter iskati trenutek, od katerega ta rok teče. 26. Šele, če bi tožnik svoj zahtevek pravočasno postavil, bi se lahko odprlo tudi vprašanje toženkine skrbnosti: ali je naredila vse, kar je bilo v njeni moči, in s tem povezano vprašanje njene razbremenitve. Da je njegov zahtevek pravočasen, pa je dolžan dokazati tožnik. Ker tudi po oceni revizijskega sodišča za svojo neaktivnost ni ponudil razumnega opravičila, je izgubil pravico do uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov.

**Odločitev o reviziji in revizijskih stroških**

27. Ker po povedanem z izpodbijano odločitvijo sodišči nižjih stopenj nista odstopili od uveljavljene sodne prakse, pač pa odločili v skladu z njo, in nista okrnili tožnikovih ustavno zagotovljenih pravic ter mu odvzeli možnosti sodelovanja v postopku (kršitev načela enakosti orožij), svojo odločitev pa sta ustrezno obrazložili, da sta jo revizijsko sodišče in tožnik lahko preverila, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

28. Zavrnitev tožnikove revizije narekuje tudi zavrnitev njegove zahteve za povračilo stroškov, nastalih z njeno vložitvijo (odločitev temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženi družbi pa mora povrniti stroške odgovora. Revizijsko sodišče ji je priznalo 1.500 točk za sestavo odgovora na revizijo (3. točka tarifne številke 21 Odvetniške tarife - v nadaljevanju OT), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR in z 22 % DDV znaša 840,00 EUR. Ni pa ji priznalo stroškov sestanka s stranko in pregleda listin, saj so ta opravila že zajeta z nagrado za sestavo odgovora na revizijo. Če stroškov tožnik ne bo povrnil v roku 15 dni, bo moral plačati tudi zakonske zamudne obresti.

1 To je zahtevek za plačilo odškodnine, ki ga sam poimenuje podredni, postavil pa ga je alternativno (toženka naj odpravi napake ali plača zahtevan znesek). 2 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 119/2014. 3 Sodišči nižjih stopenj pa ob izhodišču, da je tožnik zaradi poteka prekluzivnega roka izgubil pravice iz jamčevanja, nista bili dolžni odgovarjati na vprašanje, ali napake obstajajo in ali izvirajo iz toženkine sfere. 4 Zahteva, da takoj obvesti oba, bi bila grajanje na zalogo, o čemer pa v konkretnem primeru, ko tožnik vztraja pri izvajalčevi odgovornosti, ni mogoče razpravljati. Zadevi se razlikujeta v pomembni okoliščini, zato enačaja ni mogoče potegniti, posledično pa tudi ni zatrjevanega odstopa. 5 N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, tretja knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, komentar k tem poglavju in poglavju Odgovornost za napake pri podjemni pogodbi. 6 Vrhovno sodišče je že v odločbi II Ips 422/2000 pri vprašanju pravočasnega grajanja potrebno skrbnost naložilo tudi tožniku: V zvezi s tem je pomembno, kdaj so razpoke na fasadi dobile take razsežnosti, da bi jih bilo mogoče oceniti kot napake, ki zadevajo solidnost. … Če so bile razpoke že tedaj take, da bi tožniki mogli oceniti, da zadevajo solidnost gradnje, je reklamacija z dne 20. 10. 1992 prepozna. ... Če pa ni tako, .... , se lahko izkaže obvestilo o napakah za pravočasno.