Jedro

Četudi je morda v svetu košarke običajno, da se igralec v primeru, ko prekine pogodbo in dobi izpisnico, ne vrne več v stari klub ter dobi odškodnino zaradi predčasne prekinitve pogodbe, ki se v primeru njenega nepravočasnega plačila zviša (kar trdi tožnik), je odločilno, kaj sta se stranki v konkretnem primeru dogovorili, saj ni nujno, da sta sledili ustaljeni praksi urejanja razmerji. V konkretnem primeru sicer zapisan dogovor pravdnih strank ni jasen, vendar pa ker s strani tožnika zatrjevani skupni namen zelo odstopa od jezikovne razlage Sporazuma, bi moral biti tak namen nedvomno izražen drugi pogodbeni stranki pred sklenitvijo pogodbe.

Posebna narava garantirane pogodbe je zlasti v tem, da jo lahko klub odpove le iz krivdnega razloga. V konkretnem primeru do neutemeljene odpovedi Pogodbe s strani kluba ni prišlo, pa čeprav je on dal pobudo za prekinitev Pogodbe, temveč je prišlo do sporazumne prekinitve Pogodbe. S Sporazumom pa sta pravdni stranki uredili tudi pravne posledice prekinitve. Sankcije (odškodninske narave), ki veljajo v primeru neutemeljenega odstopa od garantirane pogodbe, zato v tem primeru ne pridejo v poštev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje (I. in III. točka izreka odločbe z dne 31. 7. 2018) potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom (I. točka izreka) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) plačati znesek 35.380,39 EUR neto z obrestmi od 29. 12. 2016 dalje do plačila ter vse tožnikove pravdne stroške, (II. točka izreka) ustavilo pravdni postopek zaradi delnega umika tožbe v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek, po katerem je toženec dolžan plačati tožniku 5.811,00 EUR neto z obrestmi od 29. 12. 2016 dalje do plačila, ter (III. točka izreka) naložilo tožniku, naj tožencu v roku 15 dni od vročitve sodbe plača pravdne stroške v višini 2.418,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je napačno opredelilo pravno kvalifikacijo pogodbenega razmerja med strankama. Bistveno je, da razmerja na podlagi Pogodbe z dne 29. 5. 2015 (v nadaljevanju Pogodba) ni bilo mogoče nadaljevati zaradi razlogov na strani toženca. Garantirano pogodbo, kar je obravnavana Pogodba, je mogoče odpovedati zgolj iz krivdnega razloga. Garantirana pogodba vsebuje določilo, da lahko igralec v primeru zamude enostransko odstopi od pogodbe, zahteva izpisnico in prestopi v drugi klub ter zahteva celoten preostanek plačil po pogodbi. Takšno določilo je vsebovala tudi Pogodba. Dejstva, da Pogodbe ni mogoče prekiniti drugače kakor s sporazumom, se je zavedal tudi toženec. Prestop igralcev od toženca v novi klub je bil izveden pravilno in v skladu s prakso. Pravdni stranki sta morali najprej prekiniti razmerje na podlagi Pogodbe, kar sta storili s Sporazumom z dne 17. 8. 2016 (v nadaljevanju Sporazum), s katerim se je toženec zavezal k izdaji izpisnice in plačilu obveznosti po Sporazumu, tožnik pa ni imel nikakršnih obveznosti. Toženec je z izdajo izpisnice konkludentno potrdil, da tožnik nima več obveznosti do toženca. Tožnik je lahko sklenil pogodbo s katerimkoli klubom, kar je dne 3. 10. 2016 tudi storil. Za prestop tožnika nazaj k tožencu bi moral nov klub izdati izpisnico, kar pa v praksi ni možno. Pričakovanje, da bi se tožnik vrnil k tožencu, je bilo zato izključeno. Izpisnica ni mogla biti pogojna. Napačen je zaključek sodišča, da je prišlo zaradi nespoštovanja Sporazuma s strani toženca do njegovega prenehanja skladno s 104. členom OZ1 in da je bila ponovno vzpostavljena Pogodba. Namen Sporazuma ni bil, da pride toženec v primeru nespoštovanja svojih obveznosti v ugodnejšo situacijo. Pri razlagi je treba izhajati iz besedila Sporazuma. Razlaganje ne sme preiti v poljubno ugotavljanje vsebine, do česar je prišlo v tem primeru. Sodišče je zgrešeno ugotovilo vsebino Sporazuma. Ta je bil sklenjen zato, da toženec ne bi plačeval polne obveznosti po Pogodbi, tožniku pa je bilo zagotovljeno nadaljevanje kariere z novim klubom z izpisnico. Ker Sporazum jasno določa sankcije za primer njegovega nespoštovanja, ni mogoče uporabiti sankcij po 104. členu OZ. Ne drži ugotovitev sodišča, da se toženec ni odpovedal vsem svojim pravicam in terjatvam po Pogodbi. V primeru kršitve Sporazuma se vzpostavijo obveznosti toženca, ne pa tožnikove. „Ničnost in neveljavnost odpovedi“ pomeni razveljavitev določil o popustu toženčevih obveznosti po Sporazumu. Dopisa tožnikovega pooblaščenca z dne 20. 12. 2016 ni mogoče tolmačiti kot odpoved Sporazuma. Že sam Sporazum je predstavljal preoblikovanje osnovnega pogodbenega razmerja in določil bistven popust toženčeve obveznosti, če bi jo izpolnil skladno s Sporazumom. Ker toženec tega ni izpolnil, mora poravnati celotno obveznost po Pogodbi. Izpovedba zakonitega zastopnika toženca je bila neresnična, neživljenjska, zavajajoča in kontradiktorna. Sodišče se je na napačen način opredelilo do dokazov tožnika v obliki SMS sporočil, ki jih je predložil zaradi dokazovanja neverodostojnosti izpovedbe zakonitega zastopnika toženca o razlogih za prekinitev pogodbe in ne zaradi dokazovanja, da toženec ne bi imel finančnih težav. Ker je slednji lažno izpovedoval o nepomembnih dejstvih, je njegova izpovedba povsem nekredibilna. Trditve toženca in izpovedba njegovega zakonitega zastopnika glede pogajanj pred sklenitvijo Sporazuma so si nasprotujoče. Naziranje zakonitega zastopnika toženca glede plačevanja obveznosti toženca po Sporazumu z zamudo je nelogično in neživljenjsko. Zakoniti zastopnik toženca je priznal, da je bil namen Sporazuma izplačilo celotnega zneska, vendar je temu dodal nemogoč in neresničen pogoj - vrnitev tožnika v klub. Izpovedal je tudi, da ne pozna prakse, ko bi igralec dobival dve plači, kar ni res, saj je tožnik po točki III Pogodbe v primeru zamude upravičen do izplačila celotne plače, vse njegove obveznosti do kluba pa prenehajo. Sporno določilo Sporazuma je smiselno enako tej določbi. Takšna klavzula je običajna v svetu košarke, kar izhaja tudi iz priloženega članka. Iz izpovedbe zakonitega zastopnika toženca tudi izhaja, da ni možno, da se igralec vrne sredi sezone iz novega kluba v stari klub. Tožnik sicer ne bi prejel dveh plač, saj je od plače, ki bi jo prejel po Pogodbi, odštel plačilo, ki ga je prejel v novem klubu. Da spornega določila Sporazuma ni bilo mogoče razumeti na način, da bi tožnik ponovno postal član kluba pri tožencu, izhaja tudi z klavzule, da se tožnikova odsotnost s treningov in tekem ne šteje kot kršitev pogodbe. To izključuje tudi sama izpisnica. Sodišče je prišlo do vsebine, ki ni skladna z zapisanim niti ni logična ali življenjska. V primeru, da bi se moral tožnik vrniti k tožencu, bi bilo besedilo Sporazuma, da se tožnikova odsotnost pri tožencu na treningih in tekmah ne šteje kot kršitev pogodbe, nelogično. Sankcija za nespoštovanje toženčevih obveznosti po Sporazumu je določilo o plačilu denarne obveznosti toženca po Pogodbi. S tem je zavarovana tožnikova terjatev po Sporazumu. Sodna praksa dopušča takšne dogovore (VSL I Cp 1344/2012). Da je bil namen Sporazuma vrnitev tožnika v klub, je tudi v nasprotju z izpovedbo zakonitega zastopnika toženca, da je bil razlog za prekinitev pogodbe dejstvo, da v klubu niso imeli več denarja za tako drage igralce. Kako bi lahko to bil namen kluba, če pa je igralec v primeru kršitve Sporazuma upravičen do polnega plačila, čeprav mu ni treba ne trenirati ne igrati. Izpovedba zakonitega zastopnika toženca o pomenu izdaje izpisnice je sprenevedanje. Jasno je, da je lahko igralec takoj po sklenitvi Sporazuma pričel z iskanjem novega kluba in ne šele v primeru izpolnitve obveznosti s strani kluba, kar priznava tudi toženec. Izpovedba zakonitega zastopnika toženca, da tožnik ni izvajal dogovorjenih obveznosti, je neresnična. Toženec ni nikoli pozval tožnika k izpolnjevanju kakršnikoli obveznosti s področja marketinga ali drugih obveznosti. Iz izpovedbe zakonitega zastopnika toženca izhaja, da za primer izpolnitve klubskih obveznosti ni bilo dogovorjeno, da bi moral tožnik izpolnjevati obveznosti. Iz njegove izpovedbe, da niso vedeli, kje bodo dobili sredstva za poplačilo obveznosti po Sporazumu, izhaja, da namen kluba ni bil, da se igralec vrne v klub, saj si ni želel nakopati dodatnih 17.500,00 EUR obveznosti. Finančno breme za klub bi bilo v primeru poziva vrnitve tožnika v klub večje in ne manjše. Namen torej ni bil, da se tožnik vrne v klub, če pa je to bil namen toženca, je šlo za njegovo mentalno rezervacijo. Izpovedba zakonitega zastopnika toženca, da tožnik ni kršil Sporazuma s tem, ko je prestopil v nov klub, je v nasprotju z navedbami toženca, da bi šlo v primeru sklenitve pogodbe z novim klubom za kršitev Pogodbe. Ugotovitev sodišča, da je tožnik kršil Pogodbo s tem, ko je sklenil pogodbo z novim klubom (oziroma jo konkludentno odpovedal Pogodbo), nima podlage v predloženih dokazih. Ker gre v primeru spornih določil Sporazuma za vsebino, ki je predmet običajnega poslovanja v košarki, ne gre za situacijo, ko bi tožnik ne seznanil toženca z izpostavljenim namenom. Smisel izpisnice in garantirane pogodbe je obče poznan, in sicer tudi tožencu. Med pravdnima strankama je bilo nesporno, h kakšnemu poslu pristopata in kakšna je vsebina razmerja, saj gre za tipično razmerje. Brez pomena je ugotovitev sodišča, da tožnik nikoli ni vprašal toženca o razlogih za prekinitev pogodbe. Sodišče je povsem nekritično povzelo izpovedbo zakonitega zastopnika toženca, saj je ni presojalo v luči ostalih njegovih izjav ter določil Sporazuma. Pri prejemanju zneska po Sporazumu gre za dogovorjeno odškodnino zaradi prenehanja angažmaja pri tožencu, kar izhaja tudi iz predloženega članka. Sporazum ni določal ničesar novega v zvezi z zahtevano višino zneska v primerjavi s Pogodbo. Novost Sporazuma je bila le v tem, da bi se plačila po Pogodbi zmanjšala na dogovorjeno višino, če bi bila pravočasno izvršena. Sodišče je ocenilo pričo A. A. kot neverodostojno, čeprav je bila njegova izpovedba povsem jasna ter logična in nikakor ne v smislu zavajanja sodišča. Ker se na drugi strani ni izreklo glede neverodostojnosti zakonitega zastopnika toženca, je bilo obravnavanje sodišča pristransko. Sodišče je neutemeljeno opozorilo na določbo drugega odstavka 5. člena Sporazuma. Pogodbene obveznosti tožnika so glede na določila 1. in 4. člena Sporazuma prenehale že s sklenitvijo Sporazuma. Napačna je ugotovitev sodišča, da je bil bistven namen Sporazuma v primeru njegove neizpolnitve v zavarovanju tožnikovega položaja, če ne bi uspel skleniti pogodbe z novim klubom. Za ta primer je bila predvidena še ena plača in ne vračilo v klub. „Ničnost odpovedi“ ne pomeni neveljavnosti Sporazuma, drugače bi bila vsebina Sporazuma nemogoča. Tožnik ni sklenil pogodbe z novim klubom svojevoljno. Odgovornost za prenehanje tožnikovega angažmaja in za nespoštovanje Sporazuma je na strani toženca. Sodišče je napačno ugotovilo pravno naravo izpisnice ter pri tem prezrlo specifičnost urejanja razmerij v športu, ki jo slednjemu podeljuje Lizbonska pogodba o urejanju EU v 165. členu. Izpisnico izda stari klub. Z njo postane igralec prost igralec. Ker je bila želja po prekinitvi pogodbe na strani toženca, je nelogično, da bi slednji zahteval od novega kluba odškodnino. Sodišče vzpostavlja dvotirni sistem, ki spodkopava pravno varnost v športu, saj izpisnica lahko velja za Košarkarsko zvezo Slovenije, ne pa za sodišče. V trditvah tožnika niso bila podana nasprotja, temveč je šlo za pravna naziranja, na katere sodišče ni vezano in zato ni podlage za uporabo tretjega odstavka 214. člena ZPP2. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni zaslišalo priče B. B., ki bi lahko izpovedal o običajih v košarki ter o načinu sklepanja in prekinitve pogodb. Sodišče se ni opredelilo do nelogičnosti v izpovedbi zakonitega zastopnika toženca. Napačna je tudi obrazložitev sodišča o višini zahtevka. Tudi če zahtevek ni utemeljen v višini, kot jo določa Pogodba, ni razloga, da tožnik ne bi bil upravičen do plačila po Sporazumu, ki je veljal za obe stranki. Ker tožnik ni storil nobene kršitve, ni nobene osnove, da se tretji obrok plačila zreducira na 161,29 EUR. Glede na umik tožbe v vlogi z dne 2. 2. 2018, kjer je navedeno, da tožnik zahteva znesek 14.189,00 EUR neto, je zgrešen tudi izrek sodbe. Priglaša pritožbene stroške.3

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožniku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik (košarkar) v tej pravdi zahteva od toženca (košarkarski klub) plačilo 14.189,00 EUR neto ter pripadajoče davke in prispevke v višini 21.191,39 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi na podlagi Sporazuma o prekinitvi pogodbe z dne 17. 8. 2016 (Sporazum) v zvezi s Pogodbo z dne 29. 5. 2015 (Pogodba). Toženec se je zahtevku upiral, ker je Sporazumu pripisoval drugačen pomen kot tožnik. Zlasti sporno je bilo in ostaja tudi v pritožbenem postopku določilo iz 4. člena Sporazuma, ki se glasi: „Klub se strinja, da v primeru neizpolnitve obveznosti kluba, navedenih v 2. in 3. členu te odpovedi, ta odpoved postane nična in neveljavna. V takšnem primeru obveljajo določila pogodbe z dne 29. maja 2015, pri čemer igralčevo nesodelovanje na treningih ali tekmah ne bo veljalo kot kršitev pogodbe.“

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (predvsem tožnikovih elektronskih sporočil in dopisa tožencu v novembru in decembru 2016) v povezavi z zapisanim v Sporazumu pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki v Sporazumu roke plačila toženčevih obveznosti opredelili za bistveno sestavino pogodbe v smislu določb 104. člena OZ. Kot prepričljivo pojasnjuje (glej 20. točko obrazložitve izpodbijane odločbe), je namreč le tako mogoče razlagati določilo Sporazuma, da „odpoved v primeru neizpolnitve obveznosti sporazuma postane nična in neveljavna in da v tem primeru obveljajo določila Pogodbe“. V primeru, da je rok izpolnitve obveznosti bistvena sestavina pogodbe, je pogodba ob zamudi z izpolnitvijo razvezana po samem zakonu. Ker toženec svojih obveznosti ni (pravočasno) izpolnil, kar v pritožbenem postopku ni več sporno, bi to v skladu s prvim odstavkom 104. člena OZ pomenilo, da je bil Sporazum z iztekom določenih rokov razvezan, kar pa se po (pravilni) ugotovitvi sodišča prve stopnje ni zgodilo, saj je tožnik 17. 11. 2016 (tj. po zamudi toženca) od toženca zahteval izpolnitev najkasneje do 21. 11. 2016 in s tem skladno z drugim odstavkom 104. člena OZ Sporazum ohranil v veljavi. Ker toženec svojih obveznosti ni izpolnil niti v naknadno postavljenem roku, je bil Sporazum po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje z iztekom dodatno postavljenega roka razvezan oziroma je do tega prišlo v vsakem primeru najkasneje dne 20. 12. 2016, ko je tožnik odpovedal Sporazum (tretji odstavek 104. člena OZ).4 Tožnik v pritožbi uporabi 104. člena OZ nasprotuje, ker meni, da je treba upoštevati sankcije za neizpolnitev po Sporazumu, ki še vedno velja. Vendar mu ni moč pritrditi, saj določba 4. člena Sporazuma jasno določa neveljavnost in ne veljavnosti Sporazuma v primeru neizpolnitve obveznosti toženca, kar je pred pravdo upošteval tudi tožnik, ki je v dopisu tožencu z dne 20. 12. 2016 navedel, da Sporazum zaradi nepravočasne izpolnitve ni več v veljavi (priloga A6).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi vsebino dogovorjenih posledic toženčeve neizpolnitve obveznosti iz Sporazuma. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je tako ustrezno zaključilo, da je bilo v tem primeru dogovorjeno, da ostane v celoti v veljavi (z vsemi vzajemnimi obveznostmi in pravicami obeh strank) Pogodba, kot je zatrjeval toženec. Utemeljeno ni sprejelo drugačne, tožnikove interpretacije, pri kateri slednji vztraja tudi v pritožbi, in sicer da je sam v tem primeru upravičen od toženca zahtevati izpolnitev vseh finančnih obveznosti po Pogodbi (celotna letna plača za sezono 2016/2017 v višini 25.000,00 EUR5 zmanjšana za delna plačila toženca in za prejemke tožnika pri drugih klubih), sam pa ni dolžan več igrati pri tožencu. Ker je določilo predhodno citiranega določila Sporazuma o posledicah toženčeve neizpolnitve obveznosti pomensko odprto, je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 82. člena OZ pravilno ugotavljalo skupni namen pogodbenih strank. Pri tem je pravilno pojasnilo (glej 24. točko obrazložitve izpodbijane odločbe), da so pomembne zgolj okoliščine, ki so bile predmet usklajevanja pri sklepanju pogodbe in sta jih stranki druga drugi razkrili ob sklepanju pogodbe.6 Zaključek sodišča prve stopnje, da skupni namen ni bil tak, kot zatrjuje tožnik, ima oporo že v izpovedbi samega tožnika, iz katere izhaja, da ni sam v pogajanjih pred sklenitvijo Sporazuma tožencu nikoli razkril namena Sporazuma in s tem njegove vsebine, ki jo zatrjuje v tem postopku. Temu zaključku pritožnik nasprotuje z navedbo, da je šlo v tem primeru za ustaljeno prakso urejanja razmerij in da je bila vsebina samoumevna za obe stranki, s čimer pa ne prepriča. Četudi je morda v svetu košarke običajno, da se igralec v primeru, ko prekine pogodbo in dobi izpisnico, ne vrne več v stari klub ter dobi odškodnino zaradi predčasne prekinitve pogodbe, ki se v primeru njenega nepravočasnega plačila zviša (kar trdi tožnik), je odločilno, kaj sta se stranki v konkretnem primeru dogovorili, saj ni nujno, da sta sledili ustaljeni praksi urejanja razmerji. V konkretnem primeru sicer zapisan dogovor pravdnih strank ni jasen, vendar pa ker s strani tožnika zatrjevani skupni namen zelo odstopa od jezikovne razlage Sporazuma7, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi moral biti tak namen nedvomno izražen drugi pogodbeni stranki pred sklenitvijo pogodbe.8 Glede na pojasnjeno tudi ni bilo potrebno zaslišanje priče B. B., ki ni sodeloval pri sklepanju Sporazuma in bi lahko povedal zgolj o praksi v poklicni košarki o načinu prekinitve pogodbe in vsebini sporazumnih razvez pogodb. Z neizvedbo tega dokaza zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka.

8. Da je bil namen Sporazuma tak, kot ga zatrjuje tožnik, sama po sebi ne potrjuje niti določba III. točke Pogodbe, po kateri je igralec v primeru, da klub ne opravi plačil v roku 60 dni po datumu zapadlosti, nemudoma upravičen do izplačila celotne plače, vse njegove obveznosti do kluba pa prenehajo, pa čeprav gre za iste pogodbene stranke.9 Povzeto pogodbeno določilo je jasno, sporno določilo 4. člena Sporazuma pa ne, in je zato bistveno, ali je bil skupni namen, kot ga zatrjuje tožnik, tožencu razkrit. 9. Tožnik zatrjevanega skupnega namena prav tako ni dokazal z izpovedbo A. A., ki je s tožencem sklenil po vsebini enak sporazum o prekinitvi pogodbe kot tožnik. Četudi morda razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo, zakaj njegova izpovedba o tem, kakšen je bil namen sporazuma, ni bila verodostojna, povsem ne prepričajo (na kar opozarja tožnik v pritožbi), pa je v tem oziru pomembneje, da tudi iz njegove izpovedbe ne izhaja, da je bil zatrjevani skupni namen izražen tožencu pred ali ob sklepanju sporazuma o prekinitvi pogodbe.

10. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju, ali je tožnik dokazal zatrjevano vsebino Sporazuma, pravilno upoštevalo, da so bila glede vsebine pogodbenega razmerja nasprotja v tožbeni podlagi - tožnik je npr. trdil, da je zaradi neizpolnitve Sporazuma ta prenehal veljati in je obveljala Pogodba10, pri čemer so ostale v veljavi zgolj obveznosti toženca, kar se ne sklada z njegovimi trditvami, da je bil namen Sporazuma v delnem odpustu toženčevih pogodbenih obveznosti pod pogojem pravočasnega plačila, ki implicirajo zaključek, da s Sporazumom Pogodba sploh ni bila razvezana, pač pa je bila z njim spremenjena le višina toženčevih obveznosti po Pogodbi. Vsebina Sporazuma, o kateri je tožnik podal različne, nasprotujoče si trditve, je dejansko vprašanje, zato ne drži pritožbena navedba, da je šlo zgolj za različna pravna naziranja tožnika, na katera sodišče ni vezano.

11. Tožnik v pritožbi opozarja, da je šlo tudi v primeru neizpolnitve Sporazuma za dogovorjeno odškodnino zaradi (predčasnega) prenehanja angažmaja pri tožencu, vendar pa to iz 4. člena Sporazuma, ki ne govori o odškodnini, ne izhaja. Odmeno zaradi predčasne prekinitve Pogodbe sta glede na določilo 2. člena predstavljali (le) dve plači oziroma pod pogojem iz 3. člena Sporazuma tri plače. Ker določbe 2. in 3. člena Sporazuma zaradi njegove razveze ne veljajo več, je neutemeljena (podredna) pritožbena navedba, da je tožnik upravičen vsaj do treh plač po Sporazumu, če že ni upravičen do plačila obveznosti po Pogodbi. Ob tem velja še dodati, da s strani tožnika zatrjevani dogovor, po katerem je sam v primeru, da toženec ne izpolni denarnih obveznosti po Sporazumu, upravičen do celotne plače po Pogodbi, brez obveznosti treniranja in igranja za toženca, po vsebini predstavlja dogovor o pogodbeni kazni (prvi odstavek 247. člena OZ). Ker v skladu s tretjim odstavkom 247. člena OZ pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti, bi to pomenilo neveljavnost spornega dela 4. člena Sporazuma in posledično neutemeljenost tožnikovega zahtevka za izpolnitev obveznosti toženca na tej podlagi, četudi bi slednji uspel dokazati zatrjevano vsebino Sporazuma.

12. Tožnik zatrjevane vsebine Sporazuma po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni dokazal. Je pa zatrjevano vsebino dokazal toženec. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedbi zakonitega zastopnika toženca, iz katere je izhajalo, da je bil namen Sporazuma, da se v celoti (z vsemi pravicami in obveznostmi) vzpostavi razmerje po Pogodbi, ki je bila (povsem) skladna z besedilom Sporazuma11 in načeli obligacijskega prava, ki veljajo pri podjemnih pogodbah12. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da je bil bistven namen Sporazuma v primeru njegove neizpolnitve v zavarovanju tožnikovega položaja, če ne bi uspel skleniti pogodbe z novim klubom,13 kar je povsem življenjsko in logično. V takšnem primeru bi se namreč tožnik vrnil k tožencu in prejemal že (s Pogodbo) dogovorjeno plačilo. Klavzula, da tožnikovo „nesodelovanje na treningih in tekmah ne bo veljalo za kršitev pogodbe“, je po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje logična posledica dejstva, da tožnik od sklenitve Sporazuma do njegove razveze pri tožencu ni igral (glej 29. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). Ugotovljeno vsebino spornega določila Sporazuma potrjuje, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, tudi določba drugega odstavka 5. člena Sporazuma, iz katere izhaja, da tožnik nima več obveznosti do toženca šele, ko so izpolnjene vse obveznosti iz Sporazuma, in ne že ob njegovi sklenitvi, kot je zatrjeval tožnik. Drži sicer, da je tožnik postal že s podpisom Sporazuma in izdajo izpisnice prost igralec, zaradi česar v času veljavnosti Sporazuma ni bil dolžan izpolnjevati nobenih obveznosti do toženca, vendar pa se to ne izključuje z dogovorom, da v primeru razveze Sporazuma zaradi neizpolnitve ponovno velja Pogodba in s tem „oživijo mirujoče“ obveznosti tožnika do toženca, na katere se nanaša 5. člen Sporazuma.

13. Tožnik dvoma v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje o vsebini Sporazuma ne more vzbuditi niti s pritožbenim opozarjanjem, da naj bi bila izpovedba zakonitega zastopnika toženca C. C., da je bil razlog za prekinitev Pogodbe slabo finančno stanje tožnika, neresnična, kar je v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazoval s SMS sporočili o plačah igralcev toženca v sezoni 2016/2017, ki naj bi bile višje od njegove, v pritožbenem postopku pa je v tej zvezi predložil še zapisnika z narokov v zadevi P 240/201714. Kot je prav tako pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (glej 30. točko obrazložitve izpodbijane odločbe), dejstvo, da je toženec nekatere igralce v sezoni 2016/2017 plačal bolje kot tožnika, samo po sebi ne more voditi do zaključka, da toženec ni imel finančnih težav. A četudi bi slednji neresnično izpovedoval o razlogih za prekinitev Pogodbe, ki za odločitev v tem sporu niso pomembni, to še ne bi pomenilo, da je neverodostojna tudi njegova izpovedba o vsebini spornega določila Sporazuma. Sodišče namreč lahko v skladu z načelom proste dokazne ocene (8. člen ZPP) izpovedbi stranke oziroma priče v določenem delu verjame, v določenem pa ne. V konkretnem primeru je bila izpovedba zakonitega zastopnika toženca o tem, da je bil namen Sporazuma, da se vzpostavi celotna Pogodba, kot že pojasnjeno, v skladu z besedilom določil 4. in 5. člena Sporazuma, pa tudi z načeli obligacijskega prava, zaradi česar mu je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo (ne glede na morebitno neresničnost njegove izpovedbe o razlogih za prekinitev Pogodbe). Tožnik prav tako neutemeljeno opozarja na izpovedbo zakonitega zastopnika toženca glede pogajanj pred sklenitvijo Sporazuma, saj iz nje ne izhaja, kakšna je bila vsebina oziroma namen Sporazuma. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba, da je zakoniti zastopnik toženca, ki je priznal, da je tožnik v primeru kršitve Sporazuma upravičen do izplačila celotnega zneska, temu dodal nemogoč pogoj vrnitve v klub. Tožnik bi se namreč lahko kljub temu, da je dobil izpisnico, v primeru, da ne bi sklenil pogodbe z novim klubom, vrnil k tožencu. Ponovna veljavnost Pogodbe in vrnitev tožnika k tožencu se tudi ne izključuje s klavzulo Sporazuma, da „tožnikovo nesodelovanje na treningih in tekmah ne bo veljalo za kršitev pogodbe“, saj se ta nanaša le na obdobje od sklenitve Sporazuma do njegove razveze. Ker je prišlo s tožnikovo sklenitvijo pogodbe z novim klubom do konkludentne odpovedi Pogodbe, je odveč tudi pritožbeno opozarjanje, da se igralec sredi sezone ne more vrniti iz novega v stari klub.

14. Ker iz izpovedbe zakonitega zastopnika toženca kot celote jasno izhaja, da je bil tožnik s sklenitvijo Sporazuma prost igralec in da s sklenitvijo nove pogodbe ni kršil Sporazuma (kar je v skladu z vsebino Sporazuma), tožnik s pritožbenimi navedbami, da je zakoniti zastopnik toženca o tem različno izpovedoval, ne prepriča. Ne drži nadalje pritožbena navedba, da iz njegove izpovedbe izhaja, da bi moral tožnik tudi v primeru izpolnitve obveznosti toženca po Sporazumu izpolnjevati kakršnekoli obveznosti do toženca. To, da toženec ni pozval tožnika, naj se vrne k njemu (kar je priznal zakoniti zastopnik toženca), se v okoliščinah konkretnega primera ne izključuje z namenom, da se tožnik v primeru neizpolnitve Sporazuma vrne k tožencu. Iz izpovedbe zakonitega zastopnika toženca namreč izhaja, da tožnika niso pozvali k vrnitvi, ker so šteli, da so svoje obveznosti po Sporazumu, pa čeprav z zamudo, izpolnili. Slabo finančno stanje toženca, o katerem je izpovedal njegov zakoniti zastopnik, pa tudi ne more predstavljati zadostne podlage za sklep, da ni bil namen, da se tožnik v primeru neizpolnitve vrne v klub, sploh, ker bi bila situacija, ko bi moral toženec izplačati tožniku celotno plačo po Pogodbi, tožnik pa ne bi imel obveznosti igranja, za toženca bolj neugodna kot pa situacija, ko Pogodba v celoti velja in ima zato po njej obveznosti poleg kluba, ki je dolžan plačevati plače mesečno in ne v enkratnem znesku, tudi igralec. Pritožnik sicer navaja, da bi bil toženec v primeru, če ne bi obstajala tožnikova obveznost vrnitve k tožencu, v ugodnejši situaciji, ker bi se od celotne letne plače po Pogodbi odštela plačila, ki jih je sam prejel v novem klubu, vendar pa za odštevanje navedenih plačil ni podlage v Sporazumu in Pogodbi. Poleg tega je zmotno izhodišče tožnika, da tožnik v primeru vrnitve k tožencu v skladu s klavzulo iz 4. člena Sporazuma ne bi bil dolžan igrati za toženca, saj se je ta klavzula nanašala le na čas od sklenitve Sporazuma do njegove razveze (glej 29. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

15. Tožnik prav tako ne more uspeti s pritožbenim opozarjanjem, da je šlo v primeru Pogodbe za garantirano pogodbo, ki je ni bilo mogoče nadaljevati zaradi razlogov na strani toženca. Posebna narava garantirane pogodbe je zlasti v tem, da jo lahko klub odpove le iz krivdnega razloga, kar navaja sam tožnik, ki se sklicuje na članek Erika Haslerja, The Basketeball Arbitral Tribunal - An overview of Its Process and Decisions, s prevodom v slovenski jezik (priloga A22), ki obravnava neutemeljen odstop kluba od garantirane pogodbe oziroma sankcije, ki v takem primeru doletijo klub. V konkretnem primeru do neutemeljene odpovedi Pogodbe s strani toženca ni prišlo, pa čeprav je on dal pobudo za prekinitev Pogodbe, temveč je prišlo do sporazumne prekinitve Pogodbe. S Sporazumom pa sta pravdni stranki uredili tudi pravne posledice prekinitve. Sankcije (odškodninske narave), ki veljajo v primeru neutemeljenega odstopa od garantirane pogodbe, zato v tem primeru ne pridejo v poštev.

16. Tožnik tudi neutemeljeno vztraja pri razlagi, da izdaja izpisnice pomeni odpust vseh terjatev po sklenjeni pogodbi. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje glede pravne narave posledic izpisnice in se nanjo v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (34. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Dodaja pa še, da prvostopenjsko sodišče z obrazložitvijo, da se toženec z izdajo izpisnice ni odpovedal pravicam in terjatvam po pogodbi s tožnikom, ni vzpostavilo dvotirnega sistema15 oziroma ni odvzelo veljavnosti izdani izpisnici. Izpisnica je tudi po stališču sodišča prve stopnje veljala, zaradi česar tožnik s sklenitvijo nove pogodbe ni kršil Pogodbe.16 Jo je pa s tem konkludentno odpovedal, s čimer je postal toženec prost obveznosti, ki bi v skladu s Pogodbo zapadle po 3. 10. 2016, prav tako je odpadla podlaga za vrnitev tožnika k tožencu. Čeprav tožnik torej ni sklenil pogodbe z novim klubom svojevoljno, je dejansko sam povzročil nemožnost izpolnitve Pogodbe, zaradi česar se nanjo tudi ob upoštevanju 116. člena OZ ne more uspešno sklicevati (glej 33. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Izdana izpisnica pa sama po sebi ne onemogoča, da se igralec v primeru, ko ne sklene pogodbe z novim klubom, vrne v klub, ki mu je izdal izpisnico, na podlagi „stare“ pogodbe. Tega tožnik niti ne trdi.

17. Tožnik se prav tako neutemeljeno sklicuje na Pogodbo o delovanju Evropske unije (165. člen), ki ne daje podlage za drugačne zaključke.

18. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ni bil namen Sporazuma, da pride toženec v primeru nespoštovanja svojih obveznosti v ugodnejšo situacijo, kot v primeru njihovega spoštovanja, velja še dodati, da je bila v konkretnem primeru za tožnika, ki je 3. 10. 2016 sklenil pogodbo z novim klubom, s finančnega vidika sicer res slabša možnost veljavnost Pogodbe17, za toženca pa ugodnejša. Vendar pa je tožnik imel možnost, da kljub neizpolnitvi toženčevih obveznosti Sporazum obdrži v veljavi (tretji odstavek 104. člena OZ), s čimer bi preprečil, da bi toženca, ki je kršil Sporazum, v dani situaciji, ko je prišlo do odpovedi Pogodbe, doletele milejše denarne sankcije, kot v primeru, da do kršitve Sporazuma ne bi prišlo. Glede na ugotovljeno vsebino Sporazuma pa ni moč trditi, da bi bil toženec v ugodnejši tožnik pa v slabši situaciji tudi, če slednji ne bi sklenil pogodbe z novim klubom, saj bi v tem primeru do konca sezone 2016/2017 veljala Pogodba, ki je praktično ni mogoče odpovedati, in bi bil tožnik upravičen do mesečnih izplačil plač za celotno sezono 2016/2017. 19. Pritožba se v potrditev svojih stališč sklicuje tudi na VSL sodbo I Cp 1344/2012 z dne 9. 1. 2013, do katere pa se pritožbeno sodišče ni moglo opredeliti, ker je tožnik ni predložil, sodba pa tudi ni objavljena.

20. Končno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je glede na umik tožbe v vlogi z dne 2. 2. 2018 zgrešen izrek sodbe. Iz navedene vloge sicer izhaja, da tožnik zahteva po umiku tožbe (za znesek 5.811,00 EUR) plačilo v višini 14.189,00 EUR neto, na kar opozarja pritožnik, vendar pa zahteva tudi davke in prispevke od tega zneska v višini 21.191,39 EUR neto. To je sodišče prve stopnje, ki je v izreku sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 35.380,39 EUR neto (kar je vsota obeh vtoževanih zneskov), pravilno upoštevalo.

21. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je tožnik zaradi toženčeve neizpolnitve obveznosti po Sporazumu upravičen do plačil na podlagi Pogodbe, ki so zapadla v obdobju od sklenitve Sporazuma do odpovedi Pogodbe. Ob nadaljnji neizpodbijani ugotovitvi, da je toženec s plačili, ki jih je izvršil na podlagi Sporazuma, v celoti izpolnil svoje obveznosti po Pogodbi, ki so zapadle v obdobju od 17. 8. 2016 do 3. 10. 2016, je sodišče prve stopnje posledično pravilno v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek.

22. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

23. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo (I. in III. točka odločbe z dne 31. 7. 2018) sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, toženec pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi na pritožbeni stopnji, pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP).

1 Obligacijski zakonik, Ur. list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 2 Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 3 Tožnik je dne 27. 3. 2019 (po vložitvi pritožbe) poslal še obvestilo z dokazilom (odgovor na pritožbo v zadevi I P 240/2017), ki ga je pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker je bilo predloženo po izteku pritožbenega roka. 4 Glej 20. – 22. točko obrazložitve izpodbijane odločbe. 5 10 plač po 2.500,00 EUR. 6 Takšno je stališče pravne teorije, na katero se je sklicevalo že sodišče prve stopnje (glej tudi opombo št. 6 na strani 13), kot tudi sodne prakse (glej VSRS sodba II Ips 17/2012). 7 Po (eni) tožnikovi razlagi je bil namen Sporazuma v delnem odpustu toženčevih obveznosti po Pogodbi pod pogojem pravočasnega plačila, kar v Sporazumu ni zapisano. Poleg tega je navajal, da je sam v tem primeru upravičen do takojšnega plačila celotne letne plače, kar tudi ni zapisano v Sporazumu, pri čemer tožnik niti v skladu s Pogodbo ni upravičen do takojšnjega plačila celotne letne plače, saj plače v višini 2.500,00 EUR zapadejo mesečno (točka III Pogodbe). Da naj bi šlo pri prejemanju zneska po Sporazumu za odškodnino, tudi v različici, ki jo predvideva sankcija za njegovo nespoštovanje, zaradi predčasne prekinitve Pogodbe, kar trdi tožnik, prav tako ne izhaja iz 4. člena Sporazuma. 8 Da je v pogajanjih pred sklenitvijo Sporazuma tožencu razkril namen, ki ga zatrjuje v tej pravdi, tožnik, ki meni, da to ni bilo potrebno, niti ne trdi. Posledično se pritožbenemu sodišču ni bilo treba posebej opredeljevati do pritožbenih navedb, da je brez pomena ugotovitev sodišča, da tožnik nikoli ni vprašal toženca o razlogih za prekinitev pogodbe, ki je bila tudi podlaga za sklep sodišča prve stopnje, da tožnik zatrjevanega namena ni razkril tožencu. 9 Na tem mestu velja dodati, da je izpovedba zakonitega zastopnika toženca C. C., da ne pozna primera, ko bi igralec dobival dve plači (od starega in novega kluba) naenkrat, v nasprotju s citiranim določilom Pogodbe, kar pa ne spremeni dejstva, da je bila njegova izpovedba, da je bil namen, da se tožnik v primeru neizpolnitve Sporazuma vrne v klub, skladna z jezikovno razlago spornih določil Sporazuma (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve te sodbe), tožnikova pa ne. 10 Po teh trditvah Pogodba v času veljavnosti Sporazuma ni veljala. 11 Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje preseglo jezikovni okvir spornega besedila ne drži. Ta okvir je presegel tožnik s svojo razlago. 12 Podjemna pogodba je pogodba z vzajemnimi obveznostmi, kar upošteva toženčeva razlaga spornega določila. Ni pa to upoštevano pri tožnikovi razlagi, po kateri se sicer vzpostavi pogodbeno razmerje po podjemni pogodbi, vendar pa bi imel obveznosti le toženec. 13 Tožnik v tej zvezi navaja, da je bila za primer, da sam ne dobi novega kluba, predvidena še ena plača in ne vračilo v klub, kar pa drži le za primer izpolnitve oziroma veljavnosti Sporazuma, ne pa za primer, kot je obravnavani, ko je bil Sporazum zaradi toženčeve neizpolnitve obveznosti razvezan. 14 V navedeni zadevi A. A. zahteva od toženca, prav tako zaradi neizpolnitve obveznosti po sporazumu, plačilo celotne letne plače po pogodbi. 15 Sistema, po katerem izpisnica velja za Košarkarsko zvezo Slovenije, ne pa za sodišče. 16 Nikjer iz izpodbijane odločbe ne izhaja zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik s sklenitvijo nove pogodbe kršil Pogodbo. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik s tem odpovedal Pogodbo, kar pa ni isto kot kršitev Pogodbe. 17 Upravičen je do plače za september in za tri dni v oktobru 2016 ter do premije po določbi zadnjega odstavka IV. točke Pogodbe (glej 38. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), kar je manj, kot bi dobil po Sporazumu.