Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v spornem obdobju med strankama obstajalo delovno razmerje, saj so bili podani vsi elementi tega razmerja. Pri tem je nebistveno, da je bil tožnik v istem obdobju po sklepu centra za socialno delo na očetovskem dopustu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 14. 4. 2009 do 1. 11. 2009 (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika od 14. 4. 2009 do 1. 11. 2009 prijaviti v socialno zavarovanje (2.točka izreka), mu za ta čas obračunati in izplačati prikrajšanje pri plači v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz 3. točke izreka ter obračunati in plačati regres za letni dopust za leto 2009 v znesku 750,00 EUR bruto, plačati davek ter tožniku izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2009 do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (4. točka izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v višini 402,40 EUR v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo (5. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške postopka na prvi stopnji in pritožbene stroške, podrejeno, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po prepričanju toženca je zaključek sodišča zmoten. Bistveno je, da med tožnikom in tožencem ni nastalo delovno razmerje v smislu delodajalca in zaposlenega. Tožnik je ves čas, ko naj bi bil zaposlen pri tožencu prejemal denarno socialno pomoč. Na izrecno vprašanje je izpovedal, da se je zavedal, da v kolikor bi bil pri tožencu zaposlen ne bi prejemal denarne socialne pomoči. Toženec je utemeljeno smatral, res pa tega ni preveril, da je tožnik samostojni podjetnik, ki za toženčeve stranke in delno za tožnika opravlja gradbeno dejavnost. Poudarja, da je za veljavno delovno razmerje, poleg v 4. členu ZDR naštetih elementov, potrebna tudi volja oziroma zavedanje strank, da je med njimi delovno razmerje, kar pa med pravdnima strankama ni bilo. Očitno je tudi, da tožnik sedaj s tožbo želi izsiliti plačilo in druge ugodnosti, do katerih glede na medsebojni dogovor in sodelovanje ni upravičen. Po prepričanju toženca takšno ravnanje tožnika ne bi smelo uživati pravnega varstva. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do nespornega dejstva, da je bil toženec v času, ko naj bi bil tožnik pri njem zaposlen na očetovskem dopustu od 1. 5. 2009 do 29. 7. 2009, zato v tem obdobju ni opravljal del kot samostojni podjetnik. Sodba o tem nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Toženec v svojih trditvah o dejstvih v odgovoru na tožbo ter v pripravljalni vlogi prihaja sam s sabo v nasprotja. Okoliščina, da bi naj prejemal denarno socialno pomoč v času, ko je bil „na črno“ zaposlen pri tožencu, še ne pomeni, da ne obstaja podlaga za obstoj delovnega razmerja. Dolžnost stranke pa je, da neupravičeno prejeto denarno socialno pomoč vrne po pravilih o neupravičeni obogatitvi. Okoliščina, da je toženec koristil starševski dopust od 1. 5. 2009 do 31. 7. 2009 še ne pomeni, da delavci v tem obdobju niso bili v delovnem razmerju pri tožencu. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga določba 350.člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 14. 4. 2009 do 1. 11. 2009, izplačilo plač za čas od 14. 4. 2009 do 30. 11. 2009, plačilo davkov in prispevkov za sporno obdobje in plačilo regresa za letni dopust za leto 2009. Pravno podlago za odločitev v tem individualnem delovnem sporu predstavljata predvsem 16. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki uzakonja domnevo o obstoju delovnega razmerja, če so podani elementi delovnega razmerja in 4. člen ZDR, po katerem je delovno razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Med elementi delovnega razmerja, ki so opredeljeni v 4. členu ZDR, razen izjemoma, ni odločilna volja za sklenitev enega ali drugega razmerja, temveč je v zvezi z voljo delavca odločilna le prostovoljna vključitev v organizirani delovni proces delodajalca, kar pomeni, da delavec dela v organizacijsko opredeljenem in urejenem delovnem procesu.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal delo na gradbiščih toženca v obdobju od 14. 4. 2009 do 2. 11. 2009, da je delo opravljal brez pisno sklenjene pogodbe o zaposlitvi, z dogovorjeno plačo 1.000,00 EUR bruto oziroma 700,00 EUR neto vključno z malico in prevozom na delo. Svoj zaključek je sodišče napravilo na podlagi dokazne ocene izpovedi prič, ki so v spornem obdobju tudi opravljale delo za toženca in ki so tako, kot tožnik k tožencu prišle preko zavoda za zaposlovanje. Ni sledilo navedbam in izpovedi toženca, da je tožnik delo opravljal kot samostojni podjetnik oziroma podizvajalec. Sledilo je izpovedi tožnika, da je začel pri tožencu delati 14. 4. 2009, v mesecu novembru pa je z njim sklenil pogodbo o zaposlitvi za čas enega meseca.

Z doslej uveljavljeno sodno prakso se obstoj faktičnega delovnega razmerja priznava v primerih, ko delodajalec z delavcem sicer ni sklenil pisne pogodbe o zaposlitvi zaradi razlogov na strani delodajalca, delavec in delodajalec pa sta sicer imela voljo in namen skleniti delovno razmerje, poleg tega pa so podani drugi bistveni elementi delovnega razmerja. Volja oziroma namen skleniti delovno razmerje sta v konkretnem primeru očitno obstajala pri tožniku, ki je kot gradbeni delavec delal za toženca. Toženec uveljavlja, da med njim in tožnikom ni nastalo delovno razmerje, ker je tožnik ves ta čas prejemal denarno socialno pomoč ter da ga je smatral za samostojnega podjetnika. Iz izpovedi tožnika izhaja, da je prejemal denarno pomoč do julija 2009 in da se zaveda, da bi jo moral vrniti, če bi bil zaposlen pri tožencu. Toženec mu je ves čas obljubljal sklenitev pogodbe o zaposlitvi, pogodbo pa je sklenil šele novembra 2009, vendar le za čas enega meseca. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožnik ni mogel biti zaposlen pri tožencu in ni delal za toženca v času, ko je le-ta bil na očetovskem dopustu, po sklepu Centra za socialno delo z dne 5. 5. 2009. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič, delavcev pri tožencu pravilno zaključilo, da se je delo pri tožencu kljub temu, da je le-ta bil na očetovskem dopustu ves čas opravljalo. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno zaključilo, da so v času od 14. 4. 2009 do 2. 11. 2009 med pravdnima strankama obstajali elementi delovnega razmerja. Tožnik je zato za navedeno obdobje upravičen do plačila neplačanih terjatev iz delovnega razmerja in do prijave v socialna zavarovanja.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve.