Jedro

Tožnik je na delo prihajal z naslova C. in se na ta naslov vračal, ne da bi toženo stranko o tem obvestil, tožena stranka pa mu je v tem obdobju izplačevala prevozne stroške glede na naslov, ki ga je tožnik sporočil toženi stranki kot naslov, s katerega naj bi prihajal na delo in z dela. Tožnik o spremembi naslova tožene stranke ni obvestil. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnikovo ravnanje predstavlja hujšo kršitev, ki je podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik je delal na oddelku, kjer so razpolagali z zaupnimi podatki, zato bi moral uživati zaupanje vodstva, vendar se je zaupanje vanj zaradi opustitve obveznosti sporočanja podatka o bivališču in posledično neutemeljeno izplačanih prevoznih stroškov porušilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da delovnega razmerja s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 2. 2015 in za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi še vedno velja, zato je tožena stranka dolžna tožniku zagotoviti ustrezno zaposlitev, ga pozvati nazaj na delo in mu po odvodu prispevkov plačati nadomestilo plače, ki bi ga prejemal na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi, ter mu povrniti stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da bi se moral tožnik zavedati svoje obveznosti obveščanja o spremembi naslova. Tožnik vztraja, da glede na slabo zdravstveno stanje ni bil sposoben obvestiti tožene stranke, da na delo začasno prihaja z drugega naslova. Meni, da ni ravnal malomarno niti ni škodoval poslovnim interesom tožene stranke. Zaradi zdravstvenih težav, ki jih ponovno opisuje v pritožbi, se ni zavedal niti se ni mogel zavedati, da krši obveznost iz delovnega razmerja. Če bi se zavedal svoje obveznosti, bi jo vsekakor izpolnil, kar potrjuje tudi dejstvo, da je že v preteklosti (pri selitvi iz A. v B.) toženo stranko obvestil o spremembi naslova. Zahteva povračilo stroškov postopka s pritožbo.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožnika odgovorila. Prerekala je pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1). Izpodbijana sodba kot nesporno med strankama ugotavlja, da je tožnik na delo prihajal z naslova C., D., in se na ta naslov vračal, ne da bi toženo stranko o tem obvestil, tožena stranka pa mu je v tem obdobju izplačevala prevozne stroške glede na naslov bivališča v B., ki ga je tožnik sporočil toženi stranki kot naslov, s katerega naj bi prihajal na delo in z dela. Tožnik o spremembi naslova ni obvestil tožene stranke, v pritožbi pa vztraja pri tem, da se te obveznosti glede na slabo zdravstveno stanje ni zavedal niti se je ni mogel zavedati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je imel tožnik sicer res zdravstvene težave (psihogene driske, zdravljenje z antidepresivi), vendar pa ni že vsakršna osebna okoliščina na strani delavca, četudi se manifestira v njegovi duševni sferi, razbremenilni razlog pri ugotavljanju kršitev pogodbenih obveznosti. Tožnik je v dnevih, za katere je v odpovedi navedeno, da ni sporočil spremembe bivališča, hodil v službo. Iz izpovedi nadrejene delavke izhaja, da je tožnik v tem obdobju korektno izpolnjeval svoje obveznosti, vezane na opravljanje dela; rekel je, da ima energijo, ni tožil zaradi počutja. Toženo stranko je tožnik pred sporno kršitvijo enkrat že obvestil o spremembi bivališča (selitev iz A. v B.). Tožnik, sindikalni zaupnik, pa se je na seji sveta delavcev pohvalil, da na račun visoko izplačanih potnih stroškov lažje preživi čez mesec. Ob teh ugotovitvah je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je tožnik zavedal oziroma mogel in moral zavedati svoje obveznosti iz delovnega razmerja in da je v odpovedi očitano kršitev storil najmanj iz hude malomarnosti.

7. Tožnik je s svojim ravnanjem kršil tako določili zadnje alineje prvega odstavka 10. člena pogodbe o zaposlitvi in 7. člena Pravilnika o povračilu stroškov v zvezi z delom kot tudi določilo 36. člena ZDR-1 o obveznosti obveščanja. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnikovo ravnanje predstavlja hujšo kršitev, ki je podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožbene navedbe tožnika o tem, da se ni zavedal očitane kršitve, niso utemeljene.

8. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da so na oddelku, kjer je tožnik delal, razpolagali z zaupnimi podatki, zato bi moral uživati zaupanje vodstva, vendar se je zaupanje vanj zaradi opustitve obveznosti sporočanja podatka o bivališču in posledično neutemeljeno izplačanih prevoznih stroškov porušilo. Glede na tako ugotovljene okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da delovnega razmerja z njim ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obstoj vseh zakonskih pogojev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, in tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, ter reintegracijski in reparacijski zahtevek utemeljeno zavrnilo.

10. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal tožnik, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbe.