Jedro

Po določbah drugega in tretjega odstavka 1. člena Zakona o azilu (ZAzil) je za presojo, ali so podani pogoji za priznanje azila, pravno pomembno, ali je podan utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določenemu političnemu prepričanju (razlogi Ženevske konvencije) oziroma utemeljen strah pred mučenjem ali drugačnim nečloveškim ravnanjem ali kaznovanjem v primeru vrnitve prosilca za azil v matično državo v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne ureja. Ocena stanja v Črni gori pa ne kaže, da bi bil prosilec za azil ob vrnitvi v matično državo osebno ogrožen ali preganjan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 401/2002-10 z dne 20.3.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 7.2.2002. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njegovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočnosti odločbe, ker niso izpolnjeni pogoji iz 2. niti iz 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000-odločba US RS, 113/2000-odločba US RS, 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema vsebino tožnikove prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji in njegovih izpovedb na zaslišanju. Po lastnih izjavah je tožnik državljan Črne Gore, po veroizpovedi pa musliman. Pred ilegalnim prihodom v Republiko Slovenijo je živel v kraju B. - P. Iz Črne Gore je pobegnil zaradi strahu, da bi ga vojaško sodišče obsodilo zaradi dezerterstva. Ker se ni odzval pozivu v jugoslovansko vojsko, ga je dne 20.5.1999 vojna policija na silo odpeljala v vojašnico na P. Po desetih dneh je od tam pobegnil in preko Srbije in Madžarske ilegalno prišel v Republiko Slovenijo. Ob vrnitvi v matično državo bi bil po lastnih izjavah preganjan tudi zato, ker je bil član stranke SDA (Stranka demokratske akcije), ki si je prizadevala za odcepitev Sanđaka. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno odločila in za svojo odločitev navedla pravilne razloge, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZUS. Odločitev, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za priznanje azila, je tožena stranka oprla na ugotovitve, da pri tožniku ne gre za preganjanje zaradi razlogov, navedenih v Konvenciji o statusu beguncev in protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija), niti ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnik ne vrne v izvorno državo. Po 2. odstavku 1. člena ZAzil daje Republika Slovenija azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, po 3. odstavku 1. člena ZAzil pa tudi iz humanitarnih razlogov, če bi vrnitev tujca v izvorno državo lahko ogrozila njegovo varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Po presoji sodišča temelji izpodbijana odločba tožene stranke na celoviti oceni subjektivnih razlogov, ki jih navaja prosilec za azil, in objektivnih okoliščin v matični državi. Po vpogledu v spise sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka skladno z določbami ZAzil pridobila tudi mednarodne dokumente, in sicer Poročilo US Department of State za leto 1999, Poročilo Human rights Watch za leta 1998, 1999, 2000 in 2001, Poročilo kanadskega raziskovalnega instituta pri Ministrstvu za emigracijo in begunce v Otawi, letno poročilo US Department of State o verski svobodi v Zvezni Republiki Jugoslaviji za leto 2001 ter dokumente, ki se nanašajo na položaj SDA oziroma njene naslednice v Črni Gori.

Pridobila je tudi Zakon o amnestiji (objavljen v Uradnem listu ZRJ, št. 9/2001, ki je začel veljati dne 2.3.2001), članek iz časopisa "Večernje novosti" in Sklep Vojaškega sodišča v Nišu, št. 1054/2001 z dne 22.3.2001. Tudi po presoji sodišča prve stopnje tožnik v Črni Gori ni ogrožen zaradi svoje verske pripadnosti, saj v Črni Gori med verskimi skupnostmi ne obstaja verska nestrpnost, prav tako pripadniki večinskega naroda do pripadnikov muslimanske veroizpovedi niso sovražni. Tudi člani stranke SDA oziroma njene naslednice, ki deluje v koaliciji "Bošnjačko-muslimanska demokratska koalicija v Črni Gori", zaradi svoje politične dejavnosti niso preganjani.

Pravilna je tudi ugotovitev, da glede na navedeni Zakon o amnestiji tožniku ob vrnitvi v domovino ne grozi kazenski pregon niti druge sankcije s strani državnih organov oziroma vojaških oblasti, saj je bila na podlagi 1. člena navedenega zakona podeljena amnestija osebam, ki so do 7.10.2000 storile oziroma obstaja utemeljen sum, da so storile z zveznim kazenskim zakonikom določena kazniva dejanja po 214. in 217. členu, ker se niso odzvale vpoklicu in so se izogibale služenju vojaškega roka oziroma so dezertirale ali pobegnile iz Jugoslovanske armade. Glede uporabe navedenega zakona v praksi se tožena stranka utemeljeno sklicuje na sklep Vojaškega sodišča v Nišu, št. 1054/2001 z dne 22.3.2001, o ustavitvi preiskave po uradni dolžnosti na podlagi navedenega zakona in na članek v časopisu "Večernje novosti" z dne 6.3.2001. Sodišče prve stopnje zavrača tožnikove ugovore o nedopustni uporabi aktov tujih organov in organizacij. Z navajanjem določb Priročnika o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca (ki ga je v skladu s konvencijo iz leta 1951 ter protokolom iz leta 1967 o statusu beguncev meseca januarja 1992 sprejel Urad Visokega komisariata Združenih narodov za begunce) ter navedenega Zakona o amnestiji je v skladu s svojimi pristojnostmi ugotovila položaj oseb, ki so dezertirale iz vojske. Poročila tujih organov in organizacij ter odločbe, na katere se v izpodbijani odločbi sklicuje tožena stranka, so v upravnih spisih prevedene v slovenski jezik.

Tožnik podaja pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Zatrjuje, da je izpodbijana sodba pomanjkljiva, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Z izpodbijano sodbo se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, da je poročilo U.S Departmenta za leto 1999 napačno, vsaj glede navedbe, da je Črna Gora med vojno ostala nevtralna. Tožena stranka je ravnala napačno, ker je odločila na podlagi določb Priročnika o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca. V Republiki Sloveniji je mogoče odločiti samo na podlagi veljavnih predpisov. Napačna je tudi ugotovitev, da tožnik ne bi bil ogrožen v okolju, iz katerega je pobegnil, saj je znano, da je še vedno izpostavljen možnosti šikaniranja. Ljudje, ki so zapustili državo zato, ker niso želeli sodelovati v vojni, so danes prezirani in osovraženi. Kot je že opozoril v tožbi, se je tožena stranka pri oceni stanja v Črni Gori sklicevala na poročilo iz leta 1999, kar ne more izkazovati stanja za leto 2002. Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Sodišče prve stopnje je uporabilo pravilno materialno pravo, ko se je sklicevalo na določbi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ki določata pogoje za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Po teh določbah ZAzil je za presojo, ali so podani pogoji za priznanje azila, pravno pomembno, ali je podan utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju v smislu razlogov Ženevske konvencije oziroma utemeljen strah pred mučenjem ali drugačnim nečloveškim ravnanjem ali kaznovanjem v primeru vrnitve prosilca za azil v matično državo v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnjih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne ureja. Ker ima o teh pravno pomembnih dejstvih izpodbijana sodba razloge, ni utemeljen pritožbeni ugovor, da naj bi bila pomanjkljiva.

Tožena stranka je dejansko stanje ugotovila iz vsebine tožnikove prošnje in njegovih izjav, danih na zaslišanju, da je zapustil matično državo zaradi strahu pred kaznovanjem zaradi dezerterstva in preganjanja zaradi članstva v SDA in iz ocene stanja v Črni Gori, kar je ugotovila iz vsebine dokumentov tujih organov in organizacij in tujega prava. Tudi, po presoji pritožbenega sodišča, pa takšno sklicevanje tožene stranke pri ugotavljanju stanja v matični državi prosilca ni v nasprotju z določbami ZAzil. Po 1. odstavku 33. člena ZAzil mora pristojni organ po uradni dolžnosti ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen priskrbeti in preveriti vsa dejstva, ki so pomembna za presojo. Za ugotovitev, ali obstoji utemeljen strah v smislu določb 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, pa je potrebno navedbe prosilca za azil presoditi tudi z vidika stanja v matični državi. Ker izhaja, tudi po presoji pritožbenega sodišča, iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožena stranka presojala obstoj subjektivne in objektivne ogroženosti v smislu izpolnjevanja zakonskih pogojev za priznanje azila in odločila na podlagi dokazne ocene vseh pravno pomembnih okoliščin, je sodišče prve stopnje utemeljeno pritrdilo toženi stranki, da v obravnavanem primeru za priznanje azila ni pogojev.

Pritožbeni ugovor, da naj bi tožena stranka napačno presodila ogroženost tožnika ob vrnitvi v Črno Goro, ker ni upoštevala, da bi bil tožnik zaradi svojega dejanja še vedno izpostavljen šikaniranju, je neutemeljen, ker ne more vplivati na presojo izpolnjevanja zakonskih pogojev za priznanje azila. Po 3. odstavku 1. člena ZAzil je namreč za presojo, ali je izpolnjen pogoj za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, pravno pomembno, ali je podan utemeljen strah pred mučenjem ali nečloveškim ravnanjem ali kaznovanjem s strani oblasti. To pa v obravnavanem primeru, glede na oceno stanja v Črni Gori, ki jo je, tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožena stranka pravilno ugotovila iz različnih dokumentov tujih organov in organizacij in prava, ki velja v Črni Gori, ni podano. Da bi se ravnanje oblasti v Črni Gori z osebami, ki so dezertirale oziroma bile člani bivše SDA v letu 2002, spremenilo v smislu pričakovanega mučenja ali nečloveškega ravnanaja ali kaznovanja, pa tožnik v tožbi in pritožbi ne navaja, takšne spremembe razmer v Črni Gori pa tudi niso v skladu s splošno znanimi dejstvi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 73. člena ZUS, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.