Jedro

Vsakršno delo, ki je opravljeno v gradbeništvu, še ne pomeni nevarno delo v smislu objektivne odgovornosti. Delo, ki ga je opravljal tožnik in sicer da je moral odstraniti filc, ki se je zapletel med železne, pokonci stoječe armaturne palice, ni delo s povečano nevarnostjo. Takšno delo namreč samo po sebi ni nevarno, saj ob njegovem rednem poteku ni ogroženo življenje in zdravje ljudi, torej ne gre za delo s povečano nevarnostjo in takšne narave mu tudi ne daje okoliščina, da so bile armaturne palice napete.

Na podlagi določila 5. člena ZDSS – 1 je delovno sodišče pristojno za reševanje odškodninskih sporov zaradi škode, ki je delavcu nastala na delu ali v zvezi z delom, če delavec toži delodajalca oziroma delodajalca in zavarovalnico kot sospornika. Za reševanje sporov, kjer delavec toži za povrnitev škode le zavarovalnico, pa je pristojno redno sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 5.000,00 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da Višje sodišče sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v postopek ponovnega odločanja pred stvarno in krajevno pristojnim sodiščem. Za tovrstni spor je namreč stvarno in krajevno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Navaja, da je podana objektivna odškodninska odgovornost imetnika stvari za nastalo škodo, saj armaturne palice, kjer je ena palica zataknjena za drugo, ob tem da so te palice napete, predstavljajo same po sebi nevarno stvar. Poudariti pa je tudi potrebno, da je delo v gradbeništvu nevarna dejavnost. Razmere na gradbišču morajo biti varne ter ne sme na delavce prežati nobena nevarnost, v smislu zataknjene armaturne palice, ki se lahko sproži in poškoduje delavca. Delodajalec mora delavcem zagotoviti varne pogoje za delo in tudi predpostavljeni delavec tožniku ne bi smel odrediti oprave dela, ki je nevarno, brez predhodnega opozorila, da so armaturne palice zataknjene ena za drugo. V konkretnem primeru je zato podana tudi subjektivna odškodninska odgovornost delodajalca za delavcu nastalo poškodbo.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj bi bilo za odločanje v sporu stvarno in krajevno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ni podan. Gre namreč za kršitev relativne nepristojnosti (4.točka II. odst. 339. čl. ZPP), ki spada med lažjo absolutno bistveno kršitev postopka, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. To pa pomeni, da se stranka ne more uspešno sklicevati na navedeno kršitev, če na to ni pravočasno opozorila že med postopkom na prvi stopnji. Glede na to, da je sam pritožnik vložil tožbo pred navedenim sodiščem, pa že pojmovno ni mogoče, da kršitve brez svoje krivde predhodno ne bi mogel navesti (286.b člen ZPP). Zgolj v pojasnilo pritožniku pa Višje sodišče pripominja, da je, na podlagi določila 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS – 1 (Ur. l. RS, št. 2/2004), delovno sodišče pristojno za reševanje odškodninskih sporov zaradi škode, ki je delavcu nastala na delu ali v zvezi z delom, če delavec toži delodajalca oziroma delodajalca in zavarovalnico kot sospornika. Za reševanje sporov, kjer delavec toži za povrnitev škode le zavarovalnico, kot je to v konkretnem primeru, pa je pristojno redno sodišče. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je prvo sodišče v okviru trditvene podlage pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni zagrešilo kršitev procesnih pravil, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato sprejema dokazno oceno prvega sodišča in se sklicuje na pravilne, logične in natančno utemeljene razloge v izpodbijani sodbi. V odgovoru na pritožbene navedbe pa še dodaja: V tej odškodninski pravdi v zvezi z delovno nesrečo z dne 7.4.2008, v kateri se je tožnik poškodoval kot delavec delodajalca, ki je bil odgovornostno zavarovan pri toženi stranki, je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo po ugotovitvi, da tožena stranka ni objektivno niti krivdno odgovorna za nastalo škodo.

Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da do škodnega dogodka ni prišlo zaradi nevarne dejavnosti ali nevarne stvari. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prve stopnje, da vsakršno delo, ki je opravljeno v gradbeništvu še ne pomeni nevarno delo v smislu objektivne odgovornosti. Delo, ki ga je opravljal tožnik in sicer da je moral odstraniti filc, ki se je zapletel med železne, pokonci stoječe armaturne palice, ni delo s povečano nevarnostjo. Takšno delo namreč samo po sebi ni nevarno, saj ob njegovem rednem poteku ni ogroženo življenje in zdravje ljudi, torej ne gre za delo s povečano nevarnostjo in takšne narave mu tudi ne daje okoliščina, da so bile armaturne palice napete. Pritožbena navedba, da so bile armaturne palice med seboj prepletene oziroma zataknjene, pa je nedovoljena pritožbena novota, ki po 1. odstavku 337. člena ZPP ni upoštevna, saj pritožnik ne izkaže, zakaj na to okoliščine ni opozoril že na prvi stopnji. Glede na navedeno torej za objektivno odgovornost (2. odst. 131 člena OZ) ne gre.

V obravnavanem sporu pa je tožnik v tožbi zatrjeval tudi subjektivno odgovornost, ki naj bi bila po njegovih navedbah v tem, da mu delodajalec pred naročilom, da opravi sporno delo, ni dal nobenih navodil in ga opozoril na morebitne nevarnosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni niti zatrjeval niti dokazal nedopustnega ravnanja kot enega od elementov civilnega delikta pri presoji zavarovančeve krivdne odgovornosti. Tožnik kljub temu, da je bilo na njem dokazno breme, ni navedel, kaj naj bi zavarovanec storil ali opustil, da bi to vzročno prispevalo k nastanku škode. Zgolj zatrjevano dejstvo, da delodajalec ni poskrbel, da bi se naloga izvedla na varnejši način, pa ne zadostuje. Pritožbena navedba, da bi moral delodajalec tožnika opozoriti, da so armaturne palice zataknjene ena za drugo, pa je nedovoljena pritožbena novota (1.odst. 337. čl. ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

S pritožbo neuspešni tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).