Jedro

Po določbi 141. člena Stanovanjskega zakona (SZ) preneha stanovanjska pravica z dnem sklenitve najemne pogodbe. S tem dnem preneha tudi status uporabnikov stanovanja po določbah prejšnjega Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR). Položaj tožencev je tako mogoče presojati le po določbah Stanovanjskega zakona oziroma na njegovi podlagi sklenjene najemne pogodbe z dne 30.3.1993 med najemnikom in najemodajalcem.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da morata toženca izprazniti garsonjero v Ljubljani ter jo prazno izročiti tožnici, ker je ugotovilo, da jo uporabljata brez naslova. Tako sodbo je po zavrnitvi pritožbe tožencev potrdilo tudi sodišče druge stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta toženca vložila revizijo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in predlagala, da naj se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prva tožnica meni, da je zaradi preselitve k Z. D. leta 1987 pridobila določene stanovanjske pravice, ki jih ni mogla izgubiti niti po smrti najemnika stanovanja v letu 1993. Ker je tožnica le ena od solastnikov spornega stanovanja, ni sama aktivno legitimirana k sporu temveč so to le vsi solastniki stanovanja.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožnica pa na revizijo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 141. člena Stanovanjskega zakona (SZ) preneha stanovanjska pravica z dnem sklenitve najemne pogodbe. Stanovanjska pravica prejšnjega imetnika stanovanjske pravice na spornem stanovanju Z.D. je tako prenehala 30.3.1993, ko sta omenjeni in tožnica po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj sklenila najemno pogodbo. Z navedenim datumom je prenehal tudi status uporabnikov stanovanja po določbah prejšnjega Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR). Položaj tožencev je tako mogoče presojati le po določbah Stanovanjskega zakona oziroma na njegovi podlagi sklenjene najemne pogodbe z dne 30.3.1993 med najemnikom in najemodajalcem. Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj toženca nista navedena v navedeni stanovanjski pogodbi kot osebi, ki bosta uporabljali sporno stanovanje skupaj z najemnikom (v smislu druge alinee prvega odstavka 41. člena SZ). Celo več, tožnica je najemniku izrecno odklonila dovoljenje, da bi sporno stanovanje z najemnikom uporabljala tudi toženca in je najemniku celo zapretila z odpovedjo najemne pogodbe iz krivdnih razlogov, do česar pa po ugotovitvah nižjih sodišč ni prišlo le iz razloga, ker je najemnik medtem umrl. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči prve in druge stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno zaključili, da sta toženca v spornem stanovanju brez naslova in da ga morata zato izprazniti v skladu z določilom 58. člena SZ (ki določa, da lahko lastnik kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja, kadar določena oseba uporablja stanovanje nezakonito).

Neutemeljena so revizijska izvajanja tudi v delu, s katerim tožena stranka ponavlja ugovor aktivne legitimacije. Pravno pravilna in izčrpna pojasnila o neutemeljenosti takega ugovora sta podali že sodišči nižjih stopenj. Zaradi ponovnega načenjanja tega vprašanja, velja opozoriti le na sledeče: vsak solastnik in to ne glede na višino svojega solastninskega deleža, ima pravico zahtevati izročitev skupne stvari od tretje osebe, ki jo ima v posesti brez podlage. Tako stališče ima podlago v 43. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Tudi po stališču tožencev pa ni sporno, da gre tožnici položaj vsaj solastnice. V reviziji osporavana pravica tožnice ima tako podlago v materialnem zakonu. Pravno zgrešena pa so tudi revizijska izvajanja procesnega značaja, ki govorijo o nujnem sosporništvu med solastniki. Do take oblike sosporništva namreč lahko pride le v primerih, ko je več oseb po materialnem pravu v tako tesni medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj upravljajo ali razpolagajo s predmeti in pravicami. Tega v takih razmerjih, kot je predmetno, na aktivni strani ni, kot je pojasnjeno že spredaj.

Revizijsko sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da niso bile zagrešene v reviziji uveljavljene kršitve. V okviru uradno dolžnega preizkusa pa ni ugotovilo, da bi bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Zato je v celoti neutemeljeno revizijo tožencev zavrnilo (393. člen ZPP).