Jedro

Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožnica v predmetni zadevi uveljavljala plačilo odpravnine in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Tožnica je namreč že v tožbi navedla, da je v posledici izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka, upravičena do odpravnine in odškodnine. ZDR-1 v 8. točki 111. člena določa, da lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi tudi iz razloga, če delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 45. členom tega zakona. Pri tem ima delavec v primeru odpovedi zaradi takšnih kršitev pravico do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, kot to določa 3. odstavek 111. člena ZDR-1. Navedenega sodišče prve stopnje ni raziskalo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati znesek odpravnine v višini 3.511,37 EUR in odškodnine za odpovedni rok obračunati bruto znesek 2.006,50 EUR, odvesti predpisane davke in prispevke ter izplačati pripadajoči neto znesek, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2014 dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo (I/1. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 567,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka 8 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev, pod izvršbo (I/2. točka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 692,35 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka pa vse do plačila, pod izvršbo (II. točka).

2. Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in navaja, da ocenjuje, da je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonito, to je iz razloga, ki ga določa ZDR-1 ter po postopku, ki ga predvideva zakon, zaradi česar je upravičena do vtoževane odpravnine in odškodnine. Meni, da je dokazala obstoj razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je, da ji tožena stranka ni zagotovila varstva pred spolnim nadlegovanjem in trpinčenjem na delovnem mestu. Ne drži ugotovitev sodišča, da iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da trpinčenja in spolnega nasilja s strani tožene stranke ni bilo, da priče niso nič vedele in da jim o tem tožnica ni nič povedala. Priča A.A. je izpovedala, da ji je tožnica povedala, da se direktorja tožene stranke boji, da se boji biti sama z njim, da se ga boji zaradi klicev, da ne zdrži več in da bo odšla. Priča je potrdila, da je direktor tožene stranke klical tožnico na delovno mesto in jo spraševal, če bo šla spat, če bo spala sama ipd., prav tako je potrdila, da se je klicev direktorja tožnica bala in včasih prosila, da z njo ostane do zaprtja lokala. Tudi sama je bila deležna teh klicev, praviloma ponoči, vendar jih je jemala kot šalo. Povedala je tudi, da je direktor tožene stranke običajno kaj spil z gosti. Tudi priča B.B. je potrdil, da mu je tožnica ob koncu leta 2013 začela tožiti, da jo direktor tožene stranke nadleguje in da ga je enkrat celo prosila, da ostane z njo v lokalu do zaprtja, ker jo je strah vinjenega direktorja tožene stranke. Priča C.C. je potrdila, da je tožnica povedala, da jo direktor tožene stranke po telefonu nadleguje, da je bilo to pogosto pred zaprtjem lokala, da so delavci iz kuhinje odhajali eno uro pred zaprtjem lokala in da je direktor tožene stranke včasih prihajal v lokal pred zaprtjem v vinjenem stanju. Potrdila je tudi, da je direktor tožene stranke tožnico klical, vendar pa vsebine klica ni slišala. Tudi priča D.D. je potrdila, da je tožnica povedala, da direktor tožene stranke izvaja nad njo psihičen pritisk ter da prihaja vinjen v lokal. E.E. je potrdila izpovedbo B.B. in sicer, da jo je tožnica v mesecu marcu prosila, da ostaneta do zaprtja lokala, ker se boji, da jo bo direktor tožene stranke nadlegoval. Pri tem je potrebno upoštevati, da so vse zaslišane priče, razen B.B. in E.E., še vedno zaposlene pri toženi stranki. Tudi, če naslovno sodišče ni moglo preveriti navedb tožnice o telefonskih klicih direktorja tožene stranke preko družbe F. d.d., sta najmanj dve priči (A.A. in C.C.) potrdili, da je direktor tožene stranke klical tožnico ter da se je tožnica zaradi teh klicev bala. Prav tako iz predloženega izvida psihiatra G.G. z dne 28. 6. 2014 (glede katerega je bil pozneje ugotovljen zapis napačnega datuma pregleda, dejansko je bila tožnica na pregledu dne 8. 7. 2014, za kar je predložila tudi izvid s popravljenim datumom) izhaja, da jo direktor tožene stranke spolno nadleguje na delovnem mestu, zaradi česar je doživela akutno reakcijo na stres. Naslovno sodišče se do tega dokaza sploh ni opredelilo. Inšpektor za delo OE H. je v inšpekcijskem pregledu pri toženi stranki ugotovil, da tožena stranka nima sprejetega ustreznega akta o zagotavljanju varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem na delovnem mestu. Tožena stranka ni imela sprejete izjave o politiki preprečevanja in obvladovanja nasilja, nadlegovanja, ustrahovanja in trpinčenja pri toženi stranki. Ravnanje direktorja je bilo vsekakor protipravno, proti njemu je bila podana kazenska ovadba ter vložen obtožni predlog s kaznovalnim nalogom, kot to izhaja iz dopisa Policijske postaje I. z dne 16. 2. 2015. Glede na navedeno tožnica meni, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je tožnici zagotovila varstvo pred spolnim nadlegovanjem in trpinčenjem na delovnem mestu. Tožnica se je bala direktorja tožene stranke do te mere, da si ni več upala ostati sama na delovnem mestu do zaprtja lokala, zaradi nadlegovanja se je psihično zlomila in je morala poiskati pomoč psihiatra. Tako je upravičena do odpravnine in odškodnine za odpovedni rok. Tožnica ima sicer urejeno družinsko življenje in razmerje s partnerjem, ki ji stoji ves čas ob strani. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo. Navaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena cca. 15 let in naj bi se spolno nadlegovanje s strani direktorja tožene stranke pričelo od novoletne zabave 22. 12. 2013 naprej. Tožnica se je na zabavi opila, bruhala je in direktor jo je v spremstvu kuharice C.C. odpeljal domov, le-ta pa je na pot s sabo vzela posebno posodo s krpo, če bi pritožnica eventualno bruhala. Tudi dogodek dne 1. 7. 2014 (med drugim tudi vinjenost tožnice) prej izpričuje v korist navedbam tožene stranke o nujnosti nadzora nad tožnico, kot pa v korist tožnici. Sodišče je ugotovilo, da nobena od zaslišanih prič ni ugotovila ali zaznala ne verbalnega, ne dejanskega spolnega nadlegovanja nad tožnico. Pritožnica v pritožbenih navedbah vzame iz konteksta izpovedbe C.C. in A.A., ki sta potrdili, da je direktor tožene stranke po telefonu klical pritožnico. Obe telefonskih pogovorov nista slišali, bistveno je, da jo je klical med delovnim časom, ter da je direktor imel navado, da je zvečer poklical in preveril, kako se dela in koliko se dela. Če bi bilo karkoli resnično s telefonskimi klici, tožena stranka oziroma direktor ne bi predlagal izvedbo dokaza s predložitvijo njegovih klicev. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovilo.

6. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter opravilo poizvedbe na Inšpektoratu RS za delo, OE H., v Policijski postaji I. in poskušalo pridobiti podatke na F. d.d.. Prav tako je zaslišalo priče B.B., A.A., J.J., K.K., C.C., L.L. in E.E. ter tožnico in direktorja tožene stranke M.M.. Na podlagi tako izvedenih dokazov je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v višini 3.511,37 EUR in odškodnine za odpovedni rok v bruto višini 2.006,50 EUR z odvodom davkov in prispevkov in izplačila neto zneska. V svoji obrazložitvi sodišče prve stopnje kot pravno podlago navede tretji odstavek 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj. - ZDR), ki v tretjem odstavku določa, da sta prepovedani neposredna in posredna diskriminacija, zaradi katerekoli osebne okoliščine. Kot pravno podlago sodišče navede tudi sedmi odstavek 6. člena ZDR, ki določa, da je v primeru kršitve prepovedi diskriminacije delavec kandidatu oziroma delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava, kakor tudi, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno, pri čemer navede, da je ZDR lex specialis v razmerju do Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj. - OZ), ki ureja odškodninsko odgovornost. 7. Sodišče prve stopnje očitno spregleda, da je tožnica v predmetni zadevi uveljavljala plačilo odpravnine v znesku 3.511,37 EUR in odškodnine za odpovedni rok v znesku 2.006,50 EUR, pri čemer je tožnica že v tožbi jasno in izrecno navedla, da je v posledici podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala, upravičena do odpravnine in odškodnine. Izredno odpoved delavca iz razlogov na strani delodajalca pa Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), veljaven v času tožničine odpovedi, ureja v 111. členu ZDR-1 in določa, da mora delavec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalca pisno opomniti na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestiti inšpektorat za delo. Če delodajalec v roku treh delovnih dni po prejemu pisnega opomina ne izpolni obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v nadaljnem 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 109. člena tega zakona. ZDR-1 v 8. točki 111. člena kot razlog za izredno odpoved določa, da lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi tudi iz razloga, če delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 45. členom tega zakona, pri čemer ima delavec v primeru odpovedi zaradi takšnih kršitev pravico do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, kot to določa 3. odstavek 111. člena ZDR-1. Navedenega sodišče prve stopnje ni v ničemer raziskalo, tako da je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, pri čemer bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati pravilno pravno podlago in pri tem raziskati, ali je tožnica upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka po določilih 111. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče ob navedenem tudi navaja, da 46. člen ZDR-1 določa, da mora delodajalec varovati in spoštovati delavčevo zasebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost. Ob navedenem tudi 47. člen ZDR-1, ki ureja varovanje dostojanstva delavca na delu, določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu ali drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim ali drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim odstavkom je dokazno breme na strani delodajalca, kot to določa 3. odstavek 46. člena ZDR-1. 8. Sodišče prve stopnje se bo moralo v ponovljenem postopku opredeliti tudi do stališča specialista psihiatra G.G. dr. med., za katerega tožnica navaja, da je datum na mnenju sicer nepravilen, pri čemer bo moralo sodišče prvotno raziskati, kateri datum je pravilen (tožnica navaja, da je pravilen datum 8. 7. 2014, navedeni datum pa dejansko izhaja iz potrdila, ki se nahaja pod prilogo A14). Sodišče se bo moralo opredeliti tudi do posameznih izjav prič, ki so opisale posamezna ravnanja direktorja oziroma tudi do izjav, da je direktor spraševal, če bo šla tožnica spat, če bo spala sama in podobno. Tudi druge priče so podobno izpovedovale, pri čemer so one navedeno sicer vzele za šalo. Določene priče so tudi izpovedovale, da se je tožnica direktorja bala in je prosila sodelavce, da so jo počakali, da je končala z delom in so skupaj zapustili delovni prostor. Nenazadnje tudi ustne izjave direktorja zadoščajo, da je neko dejanje opredeljeno kot spolno ali drugo nadlegovanje ali trpinčenje na strani delodajalca kot to opredeljuje 45. člen ZDR. Sodišče bo moralo kot že navedeno, upoštevati tudi dejstvo, da je v primeru, ki opravičuje domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju z varovanjem dostojanstva delavcev na delu, dokazno breme na strani delodajalca.

9. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, za kar je imelo pravno podlago v določilih 355. člena ZPP.

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.