Jedro

Tožena stranka je oprla svojo ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne tretje države na dejstvo, da ima v potnem listu št. ...., z veljavnostjo do ... 2006, odtisnjen žig obmejnega organa Republike Avstrije. Prav tako se je tožena stranka oprla tudi na tožnikovo izjavo ob podaji prošnje za azil, da če bi vedel, da ima možnost dobiti tolmača, bi zaprosil za azil že v Avstriji. Iz same prošnje za azil pa tudi izhaja, da je tožnik navedel, da je prišel v Republiko Slovenijo iz matične države preko Madžarske in Avstrije.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji na podlagi 1. odstavka 20. člena in 1. odstavka 37. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZAzil). V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik v svoji prošnji za priznanje azila navedel, da je v Republiko Slovenijo vstopil iz Republike Avstrije. Prav tako je povedal, da če bi vedel, da ima v Republiki Avstriji pravico do tolmača, bi za azil zaprosil že tam. Prav tako navaja, da iz žiga, ki je odtisnjen na potnem listu tožnika izhaja, da je v Republiko Slovenijo vstopil iz Republike Avstrije. Z Odlokom o določitvi varnih tretjih držav št. 262-08/2002-1 (Uradni list RS, št. 63/02) je Vlada Republike Slovenije odločila, da je Republika Avstrija varna tretja država v smislu določbe 6. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik prišel iz Republike Avstrije, je tožena stranka vlogo zavrgla na podlagi 37. člena ZAzil. Tožnik v tožbi navaja, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, to pa ima za posledico napačno uporabo določil ZAzil. Tožena stranka je ugotovila, da je bil tožnik na poti v Slovenijo tudi v Republiki Avstriji. Tožnik navaja, da je potrebno upoštevati dejstvo, da je tožnik (če je tam res bil) bil v Avstriji le v tranzitu in se na poti v Slovenijo tam sploh ni ustavil. Tožnik meni, da bi mu morala biti dana možnost, da bi z izpovedbo na zaslišanju in z morebitnimi drugimi dokazi dokazal kako je pripotoval v Slovenijo in tudi dokazal utemeljenost svoje prošnje za azil. Izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi, da naj bi tožnik imel v svojem potnem listu žig, ki naj bi dokazoval, da je bil predhodno v Republiki Avstriji, vendar tožnik meni, da je odločitev preuranjena. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne v nov postopek. Hkrati predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks, ker je brez premoženja in brez dohodkov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je odločila na podlagi 1. odstavka 37. člena ZAzil, na podlagi katerega pristojni organ prosilcu za azil, ki prihaja iz varne tretje države v smislu 2. člena tega zakona, prošnjo za azil s sklepom zavrže. Varna tretja država je po 6. alinei 1. odstavka 2. člena ZAzil država, v kateri se je prosilec za azil nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je bil v njej varen pred preganjanjem ali pred kršitvami človekovih pravic v smislu 2. in 3. odstavka 1. člena tega zakona, ima v njej zagotovljene osnovne življenjske potrebe in se vanjo lahko zakonito vrne in tam zaprosi za azil, ne da bi tvegal prisilno odstranitev ali izgon v državo, kjer bi bilo njegovo življenje ali svoboda ogrožena. Na podlagi 2. odstavka 2. člena ZAzil varno tretjo državo določi Vlada Republike Slovenije. Z Odlokom o določitvi varnih tretjih držav št. 262-08/2002-1 je Vlada Republike Slovenije določila, da je tudi Republika Avstrija varna tretja država v smislu določbe 6. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik podal prošnjo za azil 29. 4. 2004 in v njej navedel, da je zapustil matično državo 25. 3. 2004 in vstopil v Republiko Slovenijo 28. 3. 2004, prišel je iz Republike Avstrije preko mejnega prehoda v Republiko Slovenijo. Tožnik je navedel, da je pripotoval z vlakom in v Avstriji z vlaka sploh ni stopil. Za prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji se je odločil, ker zna srbohrvaško in ni vedel, da obstaja pomoč tolmačev in če bi vedel, da ima možnost dobiti tolmača, bi zaprosil za azil že v Avstriji. Ko je prišel v Slovenijo, je bival pri nekem prijatelju, nato pa odšel na policijsko postajo in zaprosil za azil. V upravnem spisu je tudi poročilo Policijske postaje A z dne ..., iz katerega izhaja, da je tožnik 27. 4. 2004 na tej postaji zaprosil za azil in je bilo ugotovljeno, da se je iz Romunije z vlakom peljal preko Madžarske v Avstrijo in nato v Slovenijo.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna. Za takšno sprejeto odločitev na podlagi 1. odstavka 37. člena ZAzil zadostuje ugotovitev tožene stranke, da tožnik prihaja v Republiko Slovenijo iz varne tretje države. Tožena stranka je oprla svojo ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne tretje države na dejstvo, da ima v potnem listu št. ...., z veljavnostjo do ...2006, odtisnjen žig obmejnega organa Republike Avstrije. Prav tako se je tožena stranka oprla tudi na tožnikovo izjavo ob podaji prošnje za azil, da če bi vedel, da ima možnost dobiti tolmača, bi zaprosil za azil že v Avstriji. Iz same prošnje za azil pa tudi izhaja, da je tožnik navedel, da je prišel v Republiko Slovenijo iz matične države preko Madžarske in Avstrije. Ker je tožnik v svoji prošnji za azil navedel, da je prišel iz Romunije v Slovenijo preko Madžarske in Avstrije, to pa je potrjeno tudi z žigom avstrijskih organov v njegovem potnem listu, je tožena stranka, po presoji sodišča, pri svoji odločitvi pravilno upoštevala ta podatek, da je tožnik prišel iz Republike Avstrije in se je zato tudi pravilno oprla na Odlok o določitvi varnih tretjih držav.

Tožnik v tožbi navaja, da je potrebno upoštevati dejstvo, da je bil v Avstriji le v tranzitu na poti v Slovenijo in se v Avstriji ni ustavljal, hkrati se sprašuje, če je v Avstriji res bil. Po presoji sodišča pa je tožena stranka razpolagala s podatkom iz tožnikovega potnega lista, to je žiga v njegovem potnem listu, to pa je tožnik tudi potrdil v svoji izjavi, ki jo je podal pri prošnji za azil (točka 32, 4. odstavek prošnje za azil). Prav tako pa je tožnik v sami prošnji navedel, da je potoval preko Madžarske in Avstrije v Slovenijo, prav tako je pojasnil zakaj ni podal prošnje za azil v Republiki Avstriji. Sodišče zato tem tožbenim ugovorom ni moglo slediti, ker je sam tožnik v prošnji za azil navedel zakaj se ni odločil zaprositi za azil v Republiki Avstriji, potrdil pa je tudi, da je bil v Republiki Avstriji, zato je njegova tožbena navedba, ko se sprašuje ali je v Avstriji res bil, protispisna. Poleg tega pa je tožnik večkrat potrdil, da je prišel iz Republike Avstrije v Republiko Slovenijo, to izhaja tako iz poročila Policijske postaje Ljubljana Center kot tudi iz same prošnje za azil, ko je večkrat potrdil, da je prišel v Republiko Slovenijo iz Avstrije in potrdil, da ima v zvezi s tem žig v potnem listu. Tožnik v tožbi predlaga, da bi mu morala biti dana možnost, da bi z morebitnimi drugimi dokazi dokazal kako je pripotoval v Slovenijo, vendar pri tem tožnik ne navaja druge države preko katere je pripotoval v Republiko Slovenijo, tako ne navaja druge poti in v zvezi s tem tudi ne ponuja nobenega dokaza, zato tega ugovora sodišče ni moglo upoštevati. Ker je tožena stranka odločila na podlagi 37. člena ZAzil, zato ni potrebno, da se tožnika kot prosilca za azil osebno zasliši v najkrajšem možnem času kot to tožnik predlaga v tožbi (4. odstavek 37. člena ZAzil v zvezi s 1. odstavkom 29. člena ZAzil).

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil. K 2. točki izreka: Tožnik predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks, ker je brez premoženja in brez dohodkov. Na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, RS, št. 14/91 in nadaljnji) je sodišče temu predlogu ugodilo. Iz podatkov upravnega spisa namreč izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo tudi njegov status.