Jedro

Hladilnica je prostor, v katerem je nameščena hladilna oprema, za gradnjo takšnega prostora pa je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker tožnik takšnega dovoljenja ni pridobil, njegova naložba ni v skladu s predpisanimi pogoji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

S 1. točko izreka izpodbijane odločbe je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja tožniku odobrila nepovratna sredstva programa razvoja podeželja, sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja v višini do 85.111,95 €, z 2. točko izreka pa odobritev nepovratnih sredstev v višini 87.712,02 € zavrnila. Tožeča stranka se je zoper zavrnilni del prvostopne odločbe pritožila, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje pa je z uvodu navedeno odločbo njeno pritožbo zavrnilo.

Iz obrazložitve navedenih odločb izhaja, da je tožnik na podlagi javnega razpisa za ukrep 123: dodajanje vrednosti kmetijskim in gozdarskim proizvodom za kmetije, kmetije z dopolnilno dejavnostjo ter agrarne pašne skupnosti za leto 2013, objavljen v Uradnem listu RS, št. 14/2013 dne 3. 4. 2013, vložil popolno vlogo za dodelitev sredstev. Vloga je izpolnjevala pogoje in dosegla minimalni prag števila točk za odobritev nepovratnih sredstev, kot neupravičen pa je bil izločen strošek dobave, postavitve in sestave gotovega proizvoda (objekta 1) ter strošek opreme za delovanje sušilnih, hladilnih in zamrzovalnih strojev in opreme za klimatizacijo in hlajenje prostorov, ki jih zajema objekt 1 (opreme, ki naj bi bila nameščena v objektu 1).

Tožnik je vlogi priložil odločbo Upravne enote Ljutomer, po kateri za gradnjo enostavnega objekta - skladiščne hale (objekt 1) ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja. Organa ugotavljata, da je iz vloge na razpis razvidno, da naj bi bile v tem objektu nameščene tudi hladilnice. V zvezi s tem sta tako prvostopni kot drugostopni organ opravila poizvedbe pri Upravni enoti Ljutomer. Iz odgovora Upravne enote Ljutomer izhaja, da gre za enostavni objekt le, če so tudi vse naprave v objektu sestavni del objekta, ki ga je proizvajalec dal na trg. Iz prilog, ki jih je vlagatelj posredoval agenciji in Upravni enoti Ljutomer, je razvidno, da je proizvod, dan na trg, le konstrukcija objekta, ki bi se naj koristila kot skladišče in ne zajema nobenih inštalacij. Glede tega Upravna enota Ljutomer pojasnjuje, da si mora tožnik za objekt hladilnice kot industrijske stavbe pridobiti gradbeno dovoljenje za manj zahteven objekt. V zvezi s tem je drugostopni organ opravil tudi telefonsko poizvedbo pri Upravni enoti Ljutomer in ugotovil, da bi v obravnavanem primeru tožnik potreboval gradbeno dovoljenje. Ugotavlja, da v primeru objekta 1 ne gre samo za skladiščenje, kot navaja tožnik in kakor je navajal v vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja pri Upravni enote Ljutomer, ampak bodo v njem montirane tudi hladilne naprave. Prostor bo torej deloval tudi kot hladilnica, kar je razvidno tudi iz opisa naložbe v vlogi na javni razpis, enako pa je razvidno tudi iz poslovnega načrta. Za takšen objekt pa bi tožnik glede na 6. člen Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje potreboval gradbeno dovoljenje. Glede na to je bil strošek za objekt 1 skupaj z opremo izločen kot neupravičen strošek.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. V njej navaja, da je bilo v postopku kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Tožniku namreč ni bila dana možnost seznanitve z dopisi Upravne enote Ljutomer, iz katerih bi naj izhajalo, da bi tožnik za objekt 1 potreboval gradbeno dovoljenje. Enako napako je storil tudi drugostopni organ. Razen tega je bila pri izdaji odločbe kršena tudi Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013 v letih 2011 do 2013, ker tožnik ni bil pozvan, da nepopolno vlogo dopolni. Izpodbijana odločba je napačna tudi zato, ker je bilo v predmetni zadevi že z odločbo Upravne enote Ljutomer odločeno, da gradbeno dovoljene za predmetni objekt ni potrebno, zato se organ v predmetni zadevi v to vprašanje ne bi smel ponovno spuščati. Zmotno in nepopolno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj je napačen zaključek, da namerava tožnik zgraditi hladilnico, ampak namerava vanjo le namestiti hladilno opremo. Gre za bistveno razliko med obema pojmoma, ki pa je upravna organa ne želita sprevideti. Hladilna oprema, ki je predmet vloge tožnika, se šteje kot samostojna naprava za opravljanje dejavnosti in gre za samostojne proizvode dane na trg. To pa pomeni, da je njena uporaba povsem neodvisna od objekta 1. Pri objektu 1 tako ne gre za gradnjo neke specializirane hladilnice, ki bi potrebovala posebne konstrukcijske, komunalne ali elektroinštalacijske rešitve, zato je bilo napačno ugotovljeno, da je za predmetno gradnjo potrebno gradbeno dovoljenje. Pri objektu št. 1 gre za objekt, ki ne potrebuje in dejansko nima predvidenih strojnih inštalacij ter kanalizacijskih naprav, zato gradbeno dovoljenje ni potrebno. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se tožniku odobrijo nepovratna sredstva v višini 87.712,02 € oziroma podredno, da zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Tožeča stranka je vložila vlogo na javni razpis iz naslova ukrepa 123: dodajanje vrednosti kmetijskim in gozdarskim proizvodom za kmetije, kmetije z dopolnilno dejavnostjo ter agrarne in pašne skupnosti za leto 2013, objavljen v Uradnem listu RS, št. 14/2013 dne 15. 2. 2013. Predmet tega upravnega spora je odločitev Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja v delu, v katerem se vloga tožeče stranke v višini 87.712,02 € zavrne. Zavrnitev se nanaša na objekt 1, kar pomeni stroške dobave, postavitve in sestave gotovega proizvoda ter stroške opreme za delovanje sušilnih, hladilnih in zamrzovalnih prostorov in opreme za klimatizacijo in hlajenje prostorov, ki jih zajema objekt 1. Vloga tožeče stranke je bila zavrnjena zaradi neizpolnjevanja razpisnega pogoja, da mora za izvedbo naložbe, ki zahteva pridobitev gradbenega dovoljenja, vlagatelj v skladu s tretjim odstavkom 120. člena Uredbe PRP pridobiti pravnomočno gradbeno dovoljenje, iz katerega je razvidna namembnost objekta, ki mora biti v skladu z dejavnostjo prijavljene naložbe (točka 5.1.1.13 javnega razpisa). Tretji odstavek 120. člena Uredbe o ukrepih 1. 3. in 4 osi programa razvoja podeželja RS določa, da mora za izvedbo naložbe, ki zahteva pridobitev gradbenega dovoljenja, vlagatelj pridobiti gradbeno dovoljenje, iz katerega je razvidna namembnost objekta, ki mora biti v skladu z dejavnostjo prijavljene naložbe.

Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje v 6. členu določa, da je enostaven objekt konstrukcijsko nezahteven objekt, ki ne potrebuje posebnega statičnega in gradbeno tehničnega preverjanja, ki ni namenjen prebivanju in ni objekt z vplivi na okolje. Enostavni objekti so navedeni v prilogi 2 te uredbe. Poleg enostavnih objektov iz priloge 2 te uredbe je enostaven tudi objekt, ki je proizvod, dan na trg v skladu s predpisom, ki ureja tehnične zahteve za proizvode in ugotavljanje skladnosti, če je povezan s tlemi in ni namenjen prebivanju.

Upoštevajoč zgoraj navedeno je tudi po presoji sodišča zaključek prvostopnega in drugostopnega organa, da bi tožnik za postavitev objekta 1 potreboval gradbeno dovoljenje, pravilna. Tožnik je vlogi sicer priložil odločbo Upravne enote Ljutomer št. 351-81/2013-3 z dne 28. 3. 2013, iz katere izhaja, da se vloga za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo enostavnega objekta – skladiščne hale, ki je izdelana kot proizvod dan na trg in se postavi na zemljišču s parc. št. 1450/4 k.o. …, zavrne. Iz obrazložitve pa izhaja, da je iz vloge, ki jo je predložila tožeča stranka in prospekta proizvajalca razvidno, da gre za prefabrikat (halo) kot predizdelan proizvod, ki ga je investitor kupil in ga bo povezal s tlemi v skladu z navodili proizvajalca. Proizvod je lahko sestavljiv in se gradi po navodilih proizvajalca, same bistvene zahteve pa so že upoštevane pri izdelavi proizvoda v tovarni, zato gre z gradbeno tehničnega vidika za povsem enostavno gradnjo. Ker je objekt v skladu z navedeno Uredbo opredeljen kot enostaven objekt, gradbeno dovoljenje za navedeni prefabrikat ni potrebno.

Kot izhaja iz odločbe Upravne enote Ljutomer št. 351-81/2013-3 z dne 28. 3. 2013 in 6. člena Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, gradbeno dovoljenje ni potrebno za predizdelan proizvod, sestavljen in postavljen, ter povezan s tlemi v skladu z navodili proizvajalca. Tožnik pa namerava v tem objektu, kot izhaja iz predloženega projekta in načrta investicije, imeti tudi dve hladilnici. Za postavitev hladilnic pa so potrebne inštalacije, ki jih osnovni objekt - predizdelan proizvod (prefabrikat) nima. Glede na to niso izpolnjeni pogoji iz 6. člena Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, po katerih bi bilo mogoče ta objekt šteti kot enostaven objekt, za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno.

Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na odločbo Upravne enote Ljutomer št. 351-81/2013-3 z dne 28. 3. 2013, in na njeni podlagi zatrjuje, da gradbeno dovoljenje ni potrebno, saj tožeča stranka v vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja, ni navedla namembnosti objekta, ki bi bila v skladu z dejavnostjo prijavljene naložbe. Po tretjem odstavku 120. člena Uredbe o ukrepih 1. 3. in 4 osi programa razvoja podeželja RS mora biti pridobljeno gradbeno dovoljenje za objekt, katerega namembnost mora biti v skladu z dejavnostjo prijavljene naložbe. Tožeča stranka pa je vložila vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja le za postavitev hale, ne pa tudi v njej nameščenih hladilnic. Torej vloga za izdajo gradbenega dovoljenja ni bila v skladu z dejavnostjo prijavljene naložbe. Zato ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da gre za predhodno vprašanje, o katerem je bilo že odločeno z odločbo upravne enote. Za rešeno predhodno vprašanje gre namreč takrat, ko se odločitev nanaša na identično dejansko stanje. V tem primeru pa ni tako, saj se odločitev upravne enote o gradbenem dovoljenju ne nanaša na objekt 1 z nameščenimi hladilnicami, ampak le na postavitev objekta brez vsakršnih naprav in inštalacij.

Za razjasnitev tega vprašanja je prvostopni organ opravil poizvedbe na Upravni enoti Ljutomer, v odgovoru na katero je upravna enota pojasnila zgoraj navedeno stališče. V zvezi s tem je poizvedbe opravil tudi drugostopni organ. Tožeča stranka zatrjuje kršitev postopka s tem, ker z odgovorom Upravne enote Ljutomer ni bila seznanjena, drugostopni organ pa je odgovor prejel le telefonsko, vendar pa po presoji sodišča to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. V pritožbi zoper prvostopno odločbo tožeča stranka tega ne zatrjuje, razen tega pa odločitev temelji na uporabi materialnega prava o vprašanju, ali je za gradnjo objekta, skladnega z dejavnostjo prijavljene naložbe, treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Po obrazloženem je to potrebno.

Tožeča stranka tudi z drugimi tožbenimi ugovori ne more biti uspešna. Ker je bila vloga tožeče stranke formalno popolna, je neutemeljeno njeno zatrjevanje, da bi morala biti tožeča stranka pozvana na dopolnitev le-te. Nenazadnje tožeča stranka ne zatrjuje, da ima gradbeno dovoljenje, ampak da tega ne potrebuje. Prav tako je neutemeljeno njeno zatrjevanje, da ne namerava zgraditi hladilnice, ampak le namestiti hladilno opremo. Iz predloženega načrta investicije izhaja, da gre za hladilnico. Hladilnica je prostor, v katerem je nameščena hladilna oprema, za gradnjo takšnega prostora pa je, po zgoraj obrazloženem, potrebno gradbeno dovoljenje.

Tožeči stranki tudi ni mogoče pritrditi, da bi ji morala biti odobrena sredstva vsaj za sestavo gotovega proizvoda (objekt 1), če so že bili izločeni stroški opreme za ta objekt, saj je bil projekt prijavljen kot celota, zato stroškov ni mogoče deliti.

Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.