Jedro

Odbitek vstopnega DDV od jaht oziroma čolnov je možen le, če se plovilo uporablja za opravljanje dejavnosti dajanja v najem, zakup oziroma za nadaljnjo prodajo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 29. 4. 2005, s katero je bilo delno ugodeno njegovi pritožbi in odločeno, da tečejo zamudne obresti od ugotovljene razlike davka na dodatno vrednost (DDV) v točkah III/1 do vključno III/10 izreka odločbe Davčnega urada Velenje dne 19. 6. 2003, od dneva izvršljivosti odločbe do plačila, v ostalem pa je bila njegova pritožba kot neutemeljena zavrnjena. Z navedeno odločbo Davčnega urada Velenje je bila tožniku od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti, za leto 2001 ugotovljena davčna osnova v višini 0 SIT in odmerjen davek od dejavnosti v višini 0 SIT (1. in 2. točka izreka), v plačilo pa mu je bilo za davčna obdobja od marca 2002 do novembra 2002 naloženo plačilo razlike DDV s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, in sicer v zneskih, razvidnih iz izreka prvostopenjske upravne odločbe.

2. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, da tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV za plovilo, ki ga je uporabljal izključno za zasebne namene, ne pa za opravljanje dejavnosti dajanja v najem, zakup ali nadaljnjo prodajo.

3. Tožnik v reviziji – prej pritožbi – uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, nepravilno uporabo materialnega prava ter zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Sklicuje se na razloge, ki jih je navedel že v tožbi in razširitvi tožbe, dodatno pa še navaja, da zaključek, da je bilo plovilo namenjeno izključno za zasebno rabo, ni pravilen, saj je plovilo oddal sam sebi. Izjave prič v davčnem postopku naj bi ne bile primerni dokazi (odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-220/2001 z dne 13. 2. 2002), v davčnem postopku je bilo v njegovo škodo kršeno načelo materialne resnice (8. člen ZUP).

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače; v drugem odstavku istega člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1 obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS-1, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V skladu z določbo 86. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru je bil izveden sodni preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da je Vrhovno sodišče pri odločanju vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem oziroma sodnem postopku, če sodišče prve stopnje samo ugotavlja dejansko stanje. Zato Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni presojalo revizijskih navedb, s katerimi tožnik izpodbija dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku.

9. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev obravnavanega primera, na katere je revizijsko sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je tožnik v letu 2002 uveljavljal odbitek vstopnega DDV v višini 24.607.483,21 SIT za plovilo A., ki ga je pridobil na podlagi pogodbe o finančnem leasingu z dne 24. 4. 2002 ter ga nato v letu 2003 prodal v tujino.

10. Po določbah petega odstavka 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost- ZDDV ne sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV od tistih jaht in čolnov, ki so namenjeni za šport in razvedrilo, ter nadomestnih delov ter storitev, tesno povezanih s tem, razen od plovil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti dajanja v najem in zakup in za nadaljnjo prodajo. Odbitek vstopnega DDV od jaht torej v načelu ni dopusten, oziroma je možen samo, če so izpolnjeni vsi našteti pogoji, vključno z dejavnostjo, pri dejavnosti pa še posebej, da gre za dejavnost dajanja plovila v najem in zakup oziroma za nadaljnjo prodajo ter da se plovilo za takšno dejavnost tudi dejansko uporablja. Pri dejavnosti torej ni dovolj, da so za njeno opravljanje izpolnjeni formalni pogoji, ampak mora zavezanec takšno dejavnost tudi dejansko opravljati, nakup plovila pa mora biti izvršen prav za takšno uporabo, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

11. V obravnavanem primeru je tožnik sicer zadostil formalnim pogojem, določenim v petem odstavku 40. člena ZDDV za odbitek vstopnega DDV (dne 3. 12. 2001 je pri davčnem organu registriral dejavnost oddajanja plovil v najem, istega dne sklenil pogodbo o izvajanju charter managementa za plovilo A. ter dne 6. 2. 2002 pri vpisu omenjenega plovila v register kot namen uporabe navedel gospodarski namen), ni pa izpolnil dejanskega pogoja, po katerem se mora plovilo tudi dejansko uporabljati za dejavnost oddajanja plovila v najem oziroma zakup. Revizijsko sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje oziroma obeh davčnih organov, da tožnik opravljanja dejavnosti oddajanja plovila v najem ni izkazal, oziroma je vozilo uporabljal izključno za zasebno rabo. Takšna dokazna ocena temelji na podatkih o nahajališču ter o oddajanju plovila, po katerih je bilo plovilo v privezu v bližini tastovega vikenda in ne na običajnih mestih pri posredniku, v najem pa je bilo oddano skoraj izključno (razen za dva dni, pa še to za testiranje) tožniku kot fizični osebi. Obenem pa tožnik tudi ni uspel dokazati, da so za to krive objektivne okoliščine, saj so izjave in listinski dokazi v tej zvezi (glede pomanjkanja strank in okvare plovila) ne le posredni in neprepričljivi, ampak si, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, med seboj celo nasprotujejo. Zato je bilo tudi po presoji revizijskega sodišča v tem primeru materialno pravo glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno, ko tožniku na podlagi petega odstavka 40. člena ZDDV pravica do odbitka vstopnega DDV ni bila priznana.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča sklicevanje tožnika na tožbene navedbe ni dopustno in se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje, saj je to storilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Revizija je namreč samostojno (izredno) pravno sredstvo s posebnim (in omejenim) obsegom izpodbijanja. Ker je njen predmet sodba sodišča prve stopnje, se revident ne more sklicevati na navedbe in dokazne predloge, ki jih je navajal v tožbi v upravnem sporu, ki je uperjena zoper upravni akt. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v več svojih odločbah (npr. X Ips 269/2006 z dne 23. 4. 2009).

13. Tožnik sicer v reviziji navaja, da jo vlaga zaradi kršitev postopka, ne navaja pa, ali s tem meri na bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ali na kršitve v zvezi z zmotno presojo pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Revident mora glede na določbo 85. člena in 86. člena ZUS-1 bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (gre lahko samo za kršitve iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1) izrecno zatrjevati in tudi dokazovati, saj sodišče nanje po uradni dolžnosti ne pazi. Ker tožnik zgolj z navedbo, da revizijo vlaga zaradi kršitev pravil postopka, omenjeni zahtevi ni zadostil, sodišče bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zaradi katerih se lahko vloži revizija, niti ni moglo preizkušati. Kolikor pa je revident z omenjeno navedbo uveljavljal zmotno presojo pravilnosti postopka izdaje upravnega akta, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je zmotna presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena lahko le pritožbeni razlog, ne pa tudi revizijski razlog.

14. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi s 383. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale revizijske navedbe pa ocenjuje kot nebistvene in se zato do njih ne opredeljuje.

15. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.