Jedro

Sodišče pri odločanju o zadevi ni moglo upoštevati tožbenih navedb, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost odločbe, katere izvršitev je bila z izpodbijanim sklepom dovoljena (izvršilnega naslova), saj bi tožeča stranka lahko svoje pravne koristi v zvezi z izvršilnim naslovom uveljavljala v pravnih sredstvih zoper to odločbo. Kot izhaja iz upravnega spisa teh ugovorov ni uveljavljala in je tako le ta postala dokončna in pravnomočna. S tem pa je bilo pravnomočno odločeno, da je tožeča stranka z v izreku inšpekcijske odločbe navedenimi delavci opravljala dela na način, ki vsebuje elemente delovnega razmerja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je inšpektor za delo Inšpektorata RS za delo, Območna enota Koper-Postojna-Nova Gorica (v nadaljevanju organ prve stopnje) ugotovil, da je odločba št. 06110-36/2013 z dne 10. 6. 2015, s katero je bilo družbi A. d.o.o. (v nadaljevanju tožeča stranka) prepovedano opravljanje dela, oziroma delovnega procesa, s posameznimi delavci, ki imajo priglašeno dejavnost kot samostojni podjetniki, dokler bodo opravljali delo na način, ki vsebuje vse elemente delovnega razmerja, postala dne 1. 9. 2015 izvršljiva in da se dovoljuje njena izvršba (točka 1 izreka). Če tožeča stranka ne bo izpolnila zahtev iz navedene odločbe v roku 15 dni od prejema tega sklepa, bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v upravni izvršbi v znesku 1000,00 EUR (točka 2 izreka). Odločil je, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži začete izvršbe (točka 3 izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedel, da je z odločbo št. 06110-36/2013 z dne 10. 6. 2015 organ prve stopnje tožeči stranki prepovedal opravljanje dela, oziroma delovnega procesa, z delavci B.B., C.C., Č.Č., D.D., E.E., F.F., G.G., H.H., I.I., J.J., K.K. in L.L., ki imajo priglašeno dejavnost kot samostojni podjetniki, dokler opravljajo delo na način, ki vsebuje elemente delovnega razmerja kot določa 4. člen Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1). Odločba je postala izvršljiva dne 1. 9. 2015. Dne 13. 11. 2015 je bil opravljen kontrolni pregled pri katerem je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka odločbe ni izvršila v celoti. Ugotovljeno je bilo, da pri njej opravljajo delo H.H., K.K., B.B. in L.L. na način, ki vsebuje elemente delovnega razmerja. Navedeni kljub prepovedi še vedno opravljajo dejavnost kot samostojni podjetniki, delo pa opravljajo na podlagi pogodbe civilnega prava. H.H. opravlja delo blagajnika in je v mesecu septembru delal 12 dni v izmenah po 12 ur ter prejel plačilo za 174 ur, v oktobru pa je opravil 133 ur in za to delo prejel plačilo, v mesecu novembru pa je planiran na delo 10 dni. Gre za delo v izmeni po 12 ur. Tožeča stranka je ob kontrolnem pregledu ugovarjala, da navedeni samostojni podjetnik opravlja delo tudi za druge naročnike. Organ prve stopnje pa je ocenil, da so glede na vrsto dela, način in obseg dela pri tožeči stranki še vedno podani vsi elementi delovnega razmerja. K.K. še vedno opravlja dela delo voznika kot s.p., iz njegove pogodbe pa izhaja, da mora opravljati vsa dela po sistemizaciji podjetja. V mesecu septembru 2015 je prejel plačilo za 179 ur opravljenega dela, v mesecu oktobru pa je opravil 225 ur dela. L.L. opravlja delo kot blagajnik na podlagi pogodbe civilnega prava in je v mesecu septembru delala 12 dni po 12 ur ter skupno opravila 150 ur dela, enako v mesecu septembru, ko je delala 12 dni po 12 ur in opravila 150 ur dela, v mesecu oktobru je delala 15 dni po 12 ur ter opravila 189 ur dela, v mesecu novembru pa je bila planirana na delo 14 dni po 12 ur in bo predvidoma opravila 168 ur dela. Imenovana praviloma dela v turnusih, 2 dni dela po 12 ur, nato pa je 2 dni je prosta. Ugotovljeno je bilo, da je imenovana sicer zaposlena za polni delovni čas pri delodajalcu M. d.o.o., poleg tega pa ima priglašeno dopolnilno dejavnost kot s.p., v okviru katere opravlja delo za tožečo stranko na podlagi pogodbe civilnega prava. To, da pri tožeči stranki opravlja redno delo, ki sodi v njeno redno dejavnost, način dela ter obseg dela kaže na to, da ima njeno delo vse elemente delovnega razmerja. B.B. še vedno opravlja delo, kot samostojni podjetnik na podlagi pogodbe civilnega prava. Delo opravlja na recepciji, kar sodi v redno dejavnost delodajalca. V septembru je opravil 104 ur dela, v oktobru 70 ur dela, v novembru pa je bil planiran na delo 9 dni po od 8 do 10 ur dnevno. Način dela navedenih delavcev se v ugotovljenih primerih tudi po izdani inšpekcijski odločbi, ki je postala izvršljiva ni spremenil, zato je bila dovoljena izvršba. Tožečo stranko je na podlagi 298. člena ZUP opozoril, da bo uporabljen prisilni ukrep denarne kazni, kolikor ne bo ravnala po že navedeni izvršljivi odločbi in o tem obvestila Inšpektorat RS za delo.

3. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je z odločbo št. 0610-31/2016-2 z dne 22. 6. 2016 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo organa prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

4. Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo organa prve stopnje. V tožbi navaja, da je bilo dejansko stanje glede ugotovitve, da naj bi navedene osebe pri zavezancu ob kontrolnem pregledu 3. 11. 2015 še vedno opravljale delo na način, ki vsebuje vse elemente delovnega razmerja, napačno ugotovljeno. Zatrjuje, da tožeča stranka v času kontrolnega pregleda ni kršila inšpekcijske odločbe, saj noben od v odločbi navedenih delavcev ni opravljal dela na način, ki vsebuje vse elemente delovnega razmerja. Samo dejstvo, da so v odločbi prve stopnje navedene osebe registrirane kot samostojni podjetniki, namreč ne pomeni, da njihovo delo izpolnjuje elemente delovnega razmerja. Inšpekcijski organ bi moral za sporno delo delavcev v obdobju, ki je bilo predmet kontrolnega pregleda podati utemeljitev, zakaj šteje, da njihovo sodelovanje s tožečo stranko izpolnjuje elemente delovnega razmerja.

5. Tožeča stranka je ob kontrolnem pregledu izkazala, da je delavec H.H., kot samostojni podjetnik opravljal delo tudi za druge naročnike. Definicija delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1 predvideva prostovoljno vključitev delavca v delovni proces delodajalca, kar pa v konkretnem primeru ni izkazano, saj H.H. ni želel skleniti pogodbe o zaposlitvi s tožečo stranko, pač pa je bil, enako kot drugi pogodbeniki, pripravljen nuditi lastne storitve na civilnopravni podlagi, o čemer bi se organ lahko prepričal z zaslišanjem H.H., tega dokaza pa ni izvedel ob ponovni kontroli.

6. Glede K.K. niso izpolnjene predpostavke delovnega razmerja, saj dela ni opravljal nepretrgano po navodilih in po nadzoru delodajalca, niti ni bil vključen v organiziran delovni proces. Tožeča stranka ga je namreč na delo poklicala zgolj občasno, ko je potrebovala prevoz za goste in nikakor ne gre za kontinuirano opravljanje dela, o čemer bi se organ lahko prepričal z zaslišanjem te osebe, zato ostaja dejansko stanje v tem delu nepopolno in napačno ugotovljeno. Za L.L. pa je bilo ugotovljeno, da je redno zaposlena pri drugem delodajalcu in je storitve za tožečo stranko opravljala na pogodbeni podlagi. Storitev ne nudi nepretrgano in tudi ni vključena v organiziran delovni proces delodajalca, kot zaposleni pri njem, zato je tudi v tem primeru dejansko stanje napačno ugotovljeno, saj tudi zanjo ni izpolnjena definicija delovnega razmerja. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter ji povrne stroške postopka.

7. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, ima oporo v citiranih določbah ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Organ prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa podal pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi obrazložitvi izpodbijanega sklepa, dopolnjeni z obrazložitvijo odločbe upravnega organa druge stopnje in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

10. V zadevi ni sporno, da so delavci, ki so navedeni v izreku izpodbijanega sklepa ob kontrolnem pregledu delo opravljali na enak način, kot je bil ugotovljen v odločbi, ki se izvršuje. Za tožečo stranko je sporna ugotovitev organa prve stopnje glede izpolnjevanja predpostavke delovnega razmerja. Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu je upravni akt, ki ga tožeča stranka izpodbija s tožbo, to je sklep o dovolitvi izvršbe z dne 30. 11. 2015, ki ima podlago v pravnomočni inšpekcijski odločbi organa prve stopnje z dne 10. 6. 2015, s katero je bilo ugotovljeno, da posamezni delavci, ki imajo priglašeno dejavnost kot samostojni podjetniki opravljajo delo na način, ki vsebuje vse elemente delovnega razmerja, kot jih določa 4. člen ZDR-1. Sodišče zato pri odločanju o zadevi ni moglo upoštevati tožbenih navedb, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost odločbe, katere izvršitev je bila z izpodbijanim sklepom dovoljena (izvršilnega naslova), saj bi tožeča stranka lahko svoje pravne koristi v zvezi z izvršilnim naslovom uveljavljala v pravnih sredstvih zoper to odločbo. Tožeča stranka bi ugovore, ki jih uveljavlja v tem postopku lahko uveljavljala v postopku izdaje inšpekcijske odločbe, ki se izvršuje. Kot izhaja iz upravnega spisa teh ugovorov ni uveljavljala in je tako le ta postala dokončna in pravnomočna. S tem pa je bilo pravnomočno odločeno, da je tožeča stranka z v izreku inšpekcijske odločbe navedenimi delavci opravljala dela na način, ki vsebuje elemente delovnega razmerja.

11. Po določbi prvega odstavka 292. člena ZUP (na katerega se sklicuje tudi tožena stranka) je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, z njo tako ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Navedeno pomeni, da so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na način opravljanja dela delavcev, za katere je bilo ugotovljeno, da vsebuje vse elemente delovnega razmerja neupošteven. Ugovori tožeče stranke se namreč posredno nanašajo na zakonitost izvršilnega naslova v zvezi z neizvršitvijo odrejenega ukrepa s katerim je bilo ugotovljeno, da pri osebah, ki so navedene v izreku izvršilnega naslova, obstajajo vsi elementi delovnega razmerja, ki jih določa 4. člen ZDR-1. Sodišče pri tem dodaja, da je voljo delavcev, da se ne vključijo v delovni proces potrebno razlagati v smislu drugega odstavka 13. člena ZDR-1, ki je obvezne narave. V primeru, ko v razmerju med delodajalcem in osebo, ki opravlja zanj delo, obstajajo elementi delovnega razmerja, pogodbeni stranki ne moreta prosto izbirati pravne opredelitve tega razmerja, kar pomeni, da se v takšnem primeru delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava.

12. Glede na skladnost izvršilnega naslova in izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe, se z načinom izvršbe, ki je določen v izpodbijanem sklepu, dovoljuje izvršba tiste obveznosti, ki je naložena v izvršilnem naslovu. Organ prve stopnje je tako pravilno uporabil določbo drugega in tretjega odstavka 298. člena ZUP (izvršba s prisilitvijo), po kateri organ, ki opravlja izvršbo najprej zagrozi zavezancu, da bo uporabil denarno kazen kot prisilno sredstvo, če ne izpolnil svoje obveznosti v danem roku, ki po tretjem odstavku 298. člena ZUP ne sme presegati 1000,00 EUR tako kot v obravnavanem primeru.

13. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

14. Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče (med drugim) tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.