Jedro

Dediči na napotitveni sklep zapuščinskega sodišča niso vezani. V tožbi lahko zajamejo tudi druga, med njimi sporna dejstva, in ne le tista, zaradi katerih je prišlo do napotitve na pravdo.

Ker se v postopku za izdajo začasne odredbe odloča na podlagi verjetnosti, sodišče (še) ne opravi celostne dokazne ocene, ampak praviloma na podlagi gradiva v spisu oceni navedbe katere stranke so verjetnejše. Za izdajo začasne odredbe, ki se nanaša na nedenarno terjatev, zadošča izkaz objektivne nevarnosti, da bo brez izdane začasne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Z objavo oglasa zaradi prodaje nepremičnine je izkazana ne le objektivna, ampak tudi subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve tožnikov – to je, da dosežejo dedovanje dela te nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin ugovor zoper sklep z dne 8. 11. 2016, s katerim ji je prepovedalo odtujitev in obremenitev ene polovice nepremičnine z ID znakom 000. 2. Pritožbo vlaga toženka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo njenemu ugovoru ugodeno, sklep o izdani začasni odredbi razveljavljen in predlog za njeno izdajo zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da tožniki v zapuščinskem postopku po pokojnem A. S. niso trdili, da bi v zapuščino spadala tudi nepremičnina z ID znakom 000 oziroma njen solastni del. Posledično jih zapuščinsko sodišče ni napotilo na pravdo. Meni, da tožniki zato tožbe na ugotovitev, da nepremičnina spada v zapuščino, ne morejo vložiti in jo je treba zavreči, predlog za izdajo začasne odredbe pa že iz tega razloga zavrniti. Drugačno stališče sodišča prve stopnje označuje za zmotno.

Trditev tožnikov, da sta zapustnik in toženka že pred sklenitvijo zakonske zveze v letu 2006 živela v zunajzakonski skupnosti, je neresnična. Tožniki svoje trditve niso dokazali. Do sklenitve zakonske zveze niso obstajali elementi, ki predstavljajo pogoj za njen obstoj (skupno gospodinjstvo, notornost skupnosti, ekonomska skupnost). Sodišče se v sklepu o tem ni izjavilo, ampak je zgolj povzelo navedbe iz posameznih listin. Razlogov za ugotovitev o verjetnem obstoju zunajzakonske skupnosti je zato premalo. Tožniki so sicer predložili določena dokazila, ki pa zunajzakonske skupnosti ne dokazujejo. Policijski zapisi o tem, kje kdo živi, kaj dela in s kom se druži, ne morejo predstavljati verodostojnega dokaza. Tudi prijateljevanje dveh oseb in dejstvo, da je toženka prokuristka v podjetju zapustnika, nista okoliščini, ki bi dokazovali zunajzakonsko skupnost. Sodišče tudi ni pojasnilo, kateri elementi skupnosti so s tem dokazani. Tudi dokazna ocena je izostala. Neživljenjsko je, da sodišče sodelovanje toženke na javni dražbi povezuje z obstojem zunajzakonske skupnosti, saj na njej lahko sodeluje vsakdo. Ker torej nepremičnina ni bila kupljena v času trajanja zakonske ali zunajzakonske skupnosti, nepremičnina ne more biti skupno premoženje toženke in pokojnega A. S. Začasna odredba je zato neutemeljeno izdana.

Izkazane niso niti ostale predpostavke po 272. členu ZIZ. Oglasov, na katere se sklicujejo tožniki, ni mogoče šteti kot izkazano nevarnost iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, da bo toženka nepremičnino odtujila. Izpolnjeni niso niti pogoji iz tretjega odstavka 271. člena v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 270. člena ZIZ. Prepovedi odtujitve in obremenitve ni mogoče enačiti s pojmom škode, ki je neznatna. V tej zadevi gre za regulacijsko začasno odredbo, ki je ni mogoče izdati zaradi nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Sodišče bi začasno odredbo lahko izdalo le zaradi varstva obstoječega stanja pred grozečim nasiljem in nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode, česar pa ni ugotavljalo.

3. Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Stališče pritožnice, da bi bilo treba tožbo v delu, ki presega obseg varstva, določenega v napotitvenem sklepu zapuščinskega sodišča, zavreči, je napačno. Uveljavljeno stališče sodne prakse je, da lahko dediči, če so med njimi sporna še druga dejstva in ne le tista, zaradi katerih je prišlo do napotitve na pravdo, tudi ta dejstva zajamejo v svoji tožbi, saj na vsebino napotitvenega sklepa niso vezani.(1) Morajo pa, če gre za ugotovitveni zahtevek, posebej izkazati obstoj pravnega interesa. Ker je v konkretnem primeru v teku zapuščinski postopek, v katerem je prišlo med strankami do spora glede obsega zapuščine, o obstoju pravnega interesa tožnikov, da tudi glede nepremičnine z ID znakom 000, ki ni bila zajeta v napotitvenem sklepu, zahtevajo ugotovitev, da do polovice spada v zapuščino, ne more biti dvoma.

Ugovor pritožnice v smeri nedopustnosti postavljenega zahtevka ter posledična trditev, da terjatve, ki jo je sodišče zavarovalo, tožniki nimajo in je zato tudi z začasno odredbo ni mogoče zavarovati, je zato neutemeljen.

6. Pritožbeno sodišče je že v svojem sklepu II Cp 149/2016 z dne 3. 2. 2016 poudarilo, da se pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Verjetnost je podana takrat, ko je razlogov, ki govorijo v prid nekega zaključka, več od tistih, ki kažejo na nasprotno. Ker se odloča na podlagi verjetnosti, sodišče v postopku za izdajo začasne odredbe (še) ne opravi celostne dokazne ocene kot mu to nalaga 8. člen ZPP za pravdni postopek, ampak praviloma na podlagi gradiva v spisu oceni navedbe katere stranke so verjetnejše. To je sodišče prve stopnje v zvezi s presojo, ali je med zapustnikom in toženko v času, ko je prišlo do nakupa sporne nepremičnine, obstajala zunajzakonska skupnost, tudi storilo.

7. Po določilu 1. odstavka 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) morajo biti za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti kumulativno izpolnjeni trije pogoji: med partnerjema mora obstajati življenjska skupnost moškega in ženske, ki mora trajati dalj časa, podane pa ne smejo biti okoliščine, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med partnerjema neveljavna. Pritožnica ima zato prav, ko opozarja, da mora življenjska skupnost partnerjev biti po vsebini enaka življenjski skupnosti, ki obstaja med zakoncema, zadovoljevati mora torej čustvene, moralne in materialne potrebe partnerjev, poleg tega pa mora biti opazna navzven in zato izpolnjevati nekatere za okolico dobro vidne pogoje, kot sta skupno bivanje in skupno gospodinjstvo oziroma ekonomska skupnost. Vendar pa ob tem spregleda, da bo sodišče prve stopnje to, ali je zveza toženke z zapustnikom izpolnjevala vse navedene pogoje, presojalo, ko bo odločalo o glavni stvari. V postopku zaradi izdaje začasne odredbe zadostuje, da je obstoj zunajzakonske skupnosti z verjetnostjo izkazan in zato sodišče o njenem verjetnem obstoju lahko sklepa tudi zgolj na podlagi posameznih relevantnih okoliščin. Razlogi, ki jih je za takšno sklepanje nanizalo sodišče prve stopnje, zato v tej fazi postopka povsem zadoščajo.

8. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru izkazanih več okoliščin, ki govorijo v prid trditvam tožnikov o obstoju zunajzakonske skupnosti od leta 1999 dalje, kot pa okoliščin, ki bi utemeljevale trditve toženke, da v letu 2004, ko je na dražbi kupila nepremičnino, z A. S. še nista živela v zunajzakonski skupnosti. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, iz relevantnih trditev in dokazov vsaj z verjetnostjo izhaja, da se je R. S. leta 1998 ločila od zapustnika tudi zaradi razmerja s toženko,(2) da sta toženka in zapustnik živela že od leta 1999 kot par v stanovanju v ...(3) in da sta skupaj preživljala vikende v toplicah in gostiščih(4) ter da je toženka prihajala na domačijo zapustnika in tam pospravljala.(5) Vsaj posredno pa na zunajzakonsko skupnost kaže tudi dejstvo, da je toženka sodelovala na javni dražbi, kjer se je prodajalo njegovo nepremično premoženje in da je zapustnik toženko postavil za zakonito zastopnico svojega podjetja, pri čemer se je le-to ukvarjalo tudi z dejavnostjo, s katero se je ukvarjala toženka. Trditve toženke, s katerimi obstoj zunajzakonske skupnosti zanika in za katere drugega dokaza kot svojega zaslišanja ni ponudila, v tej fazi postopka na presojo ne morejo vplivati.

9. Zmotno je tudi stališče, da gre v konkretnem primeru za regulacijsko začasno odredbo, ki jo je mogoče izdati le pod pogojem, da grozi nasilje ali nastanek težko nadomestljive škode po drugi alineji drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

Tožniki so v tožbi v zvezi s sporno nepremičnino res postavili ugotovitveni zahtevek, vendar pa je iz navedb v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe jasno razvidno, da je cilj tako pravdnega postopka kot predlaganega zavarovanja, da se del nepremičnine vključi v zapuščinsko maso po zapustniku, podeduje in kasneje deli med dediče. V takem primeru pa ni nobenega razloga, da izdaja zavarovalne začasne odredbe ne bi bila dopustna.

10. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, za izdajo začasne odredbe, ki se nanaša na nedenarno terjatev, zadošča izkaz objektivne nevarnosti, da bo brez izdane začasne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Vsak pomislek pritožnice, da oglas, ki ga je objavila zaradi prodaje (tudi) te nepremičnine, ne zadošča, je zato odveč. S tem je namreč izkazana ne le objektivna, ampak tudi subjektivna nevarnost za uveljavitev (končne) terjatve tožnikov – to je, da dosežejo dedovanje dela te nepremičnine. V primeru, da bi toženka nepremičnino odtujila dobrovernemu kupcu, bi namreč zapustnik, oziroma dediči kot njegovi univerzalni pravni nasledniki, svojo lastninsko pravico izgubili, uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka v tej pravdi, posledično pa tudi kasnejše dedovanje, pa bi bilo onemogočeno. Bistveno pa bi bila uveljavitev te terjatve otežena ob prodaji nepremičnine slabovernemu kupcu, saj bi morali tožniki pogodbo izpodbijati. Pogoj po prvi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ je zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča podan.

11. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

12. Ker so stroški postopka zavarovanja del pravdnih stroškov (prvi odstavek 151. člena ZPP), odločitev o njih pa je odvisna od končnega uspeha strank v postopku, bo o stroških, nastalih v zvezi z vloženo pritožbo, odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

Op. št. (1): Primerjaj odločbo VS RS II Ips 803/2007 in odločbo VSL I Cp 1650/2016. Op. št. (2): Tako iz razlogov sodbe z dne 7. 12. 1998 (priloga A 56) izhaja, da je bivša žena kot razlog za razvezo navedla tudi zapustnikovo zvezo z novo partnerko.

Op. št. (3): Tako iz prilog A51, A52 in A54 izhaja, da je policija ob preiskavi k. d. ropa zoper bivšo zapustnikovo ženo ugotovila, da toženka in zapustnik stanujeta skupaj na istem naslovu, njuno zvezo pa je označila kot zunajzakonsko skupnost. Tudi iz zapisnika o zaslišanju toženke (A 55) izhaja, da je zaslišana povedala, da od leta 1999 živi z zapustnikom.

Op. št. (4): Iz uradnega zaznamka z dne 10. 6. 1999 (priloga A 53) izhaja, da sta konec tedna preživela skupaj - nastanjena sta bila v Gostilni ... in odhajala na kopanje v ...

Op. št. (5): Glej uradni zaznamek A 58 in A 60.