Jedro

V obravnavani zadevi je sodišče odločilna dejstva o uničenju oporoke z zadostno stopnjo verjetnosti ugotovilo šele na pritožbeni obravnavi, saj ob prvem zaslišanju pred sodiščem prve stopnje priča B. B. o tem ni izpovedala ničesar. Glede na dejstvo, da celotna dokazna ocena temelji predvsem na okoliščinah, izpostavljenih s strani omenjene priče, ki je šele v pritožbenem postopku podrobneje opisala, da se je oporoka nahajala v sefu, in navedla časovne okvire obiskov v sef, pritožbeno sodišče pritrjuje toženki, da je nov dokaz takšne narave, da bi lahko vplival na sprejeto dokazno oceno. Še posebej ob dejstvu, da je prav ta priča v zapuščinskem postopku predložila tudi zapis zapustnika z 12. 6. 2002, v katerem priča o uničenju oporoke, in je zato ocena verodostojnosti njene izpovedi izredno pomembna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka tako spremeni, da se predlogu za obnovo postopka ugodi ter se sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2271/2016-I s 13. 4. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1793/2017 s 5. 2. 2018 razveljavi.

II. Odločitev o stroških postopka iz II. točke izreka sklepa se razveljavi ter se skupaj z odločitvijo o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog toženke za obnovo postopka z 18. 11. 2021 in odločilo, da je tožnici dolžna povrniti 1.317,60 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo toženka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava, s predlogom, da višje sodišče predlogu za obnovo ugodi in razveljavi odločbi, izdani v prejšnjem postopku. Opozarja, da se obnovo postopka po 6. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko predlaga ne glede na to, ali bi lahko kazensko ovadbo vložila v času, ko je tekel prvotni postopek. Predlog je treba vložiti v 30. dneh od dneva, ko je stranka izvedela za pravnomočno sodbo v kazenskem postopku, če se ta ne more izvesti, pa od dneva, ko je izvedela za ustavitev ali za okoliščine, zaradi katerih se postopek ne more uvesti. Toženka je pojasnila, da je za zastaranje kazenskega pregona izvedela istočasno kot za dejstvo, da je zapis ponarejen, to je s prejemom strokovnega mnenja neodvisne svetovalke za preiskavo pisav in dokumentov A. A. Prejšnje vedenje o obstoju kaznivih dejanj ter njihovo zatrjevanje v prejšnjem postopku nista oviri za uveljavljanje obnovitvenega postopka. Če se pregon ne more izvesti, mora sodišče obstoj kaznivega dejanja ugotavljati kot predhodno vprašanje. Ker je sodba sodišča temeljila na spornem listku, o kavzalnosti dokaza ne more biti dvoma. Kavzalnost in pravočasnost pa sta edina pogoja za utemeljenost predloga za obnovo postopka iz razloga po 6. točki 394. člena ZPP. Ker sta oba izpolnjena, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ji je odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem.

Napačna je ugotovitev, da novi dokazi, ki jih je predložila, za stranko ne bi pomenili ugodnejše odločitve. Ker je sodišče že izvajalo dokazno oceno, ki bi jo lahko opravilo šele potem, ko bi bil postopek obnovljen, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To izhaja tudi iz primerljive zadeve VSL I Cp 2027/2020. Presoja kavzalnosti dokazov namreč ne sme seči tako daleč, da bi pomenila oblikovanje nove dokazne ocene. Za ugoditev predlogu za obnovo postopka zadošča že ugotovitev, da bi na podlagi novih dokazov sodišče lahko izdalo za stranko ugodnejšo odločbo. Dokazi, ki jih je predložila, so povsem omajali izpoved priče B. B., za katero je že višje sodišče ugotovilo, da je delovala pretirano pripravljeno. Dokazna ocena sodišča je tudi zmotna, saj zapustnik v sef glede na svoje zdravstveno stanje nedvomno ni vstopil, kot izhaja iz listine "Skrbništvo nad g. C. C.", v katerem je B. B. podrobno opisala, kaj se je dogajalo z zapustnikom, pa vstopa v sef ni omenila. Ker zapustnik iz sefa ni vzel oporoke in tega tudi ni nikomur naročil, je izpoved omenjene priče o uničenju oporoke neresnična. Novo predloženi listini "Izjava D. C. in E. C., opr. št. SV 489/02" s 3. 7. 2022 in sestavek B. B. sta nastali takoj po smrti zapustnika, ko oporoka še ni bila razglašena, zato vsebujeta resnične podatke. Ker šele dokazi, kdaj so bili opravljeni vstopi v sef in kdo jih je opravil, osvetljujejo dogajanje v juniju 2002, bi sodišče obnovo postopka moralo dopustiti.

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sodbo s 13. 4. 2017 ugotovilo, da oporoka C. C. s 1. 9. 1999 ne obstoji in je nična. Višje sodišče v Ljubljani je po opravljeni pritožbeni obravnavi, kjer je ponovno zaslišalo ključno pričo v postopku, s sodbo I Cp 1793/2017 s 5. 2. 2018 pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Toženka predlaga obnovo omenjenega postopka iz obnovitvenih razlogov po 6. in 10. točki 394. člena ZPP.

_O dovoljenosti obnove zaradi uporabe novih dokazov (10. točka 394. člena ZPP)_

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu utemeljeno sledilo toženki, da pred zaključkom prvotnega postopka ni vedela za obstoj notarskega zapisnika izjave D. C. in E. C. opr. št. SV 489/02 s 3. 7. 2002, ki skupaj z upoštevanjem vloge B. B. s 30. 4. 2004 in zapisom podatkov pristopa v sef s 26. 3. 2007 bolj natančno pojasnjuje, kdo in kdaj je v sef zapustnika vstopal (8. točka obrazložitve). Ker je prvotna sodba temeljila predvsem na izjavi priče B. B. o uničenju zapustnikove oporoke s 27. 10. 1997, kar naj bi storil po tem, ko sta v juniju 2002 skupaj prevzela listine iz sefa, vanj pa nato skupaj vstopila še enkrat in v njem pustila listek, najden po zapustnikovi smrti, je novo predložena listina za presojo verodostojnosti te priče nedvomno pomembna. Pritožnica utemeljeno opozarja, da v postopku dopustitve obnove sodišče ugotavlja le, ali bi bila na podlagi novo predloženih dokazov za stranko lahko izdana ugodnejša odločba, torej ali je podana kavzalnost med novo predloženimi dokazi in predhodno sprejeto dokazno oceno, pri čemer pa v tej fazi postopka še ne preizkuša njihove dokazne vrednosti v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi1. Ta presoja je v primeru dopustitve obnove namreč predmet nadaljnjega postopka.

7. V obravnavani zadevi je sodišče odločilna dejstva o uničenju oporoke z zadostno stopnjo verjetnosti ugotovilo šele na pritožbeni obravnavi, saj ob prvem zaslišanju pred sodiščem prve stopnje priča B. B. o tem ni izpovedala ničesar. Glede na dejstvo, da celotna dokazna ocena temelji predvsem na okoliščinah, izpostavljenih s strani omenjene priče, ki je šele v pritožbenem postopku podrobneje opisala, da se je oporoka nahajala v sefu, in navedla časovne okvire obiskov v sef, pritožbeno sodišče pritrjuje toženki, da je nov dokaz takšne narave, da bi lahko vplival na sprejeto dokazno oceno. Še posebej ob dejstvu, da je prav ta priča v zapuščinskem postopku predložila tudi zapis zapustnika z 12. 6. 2002, v katerem priča o uničenju oporoke, in je zato ocena verodostojnosti njene izpovedi izredno pomembna.

8. Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem tožnice, da so bila dejstva iz predloženega notarskega zapisa izjave toženki znana že v prvotnem postopku. Res je, da je tožnica o obiskih sefa nekaj izpovedala na naroku pred pritožbenim sodiščem, kar pa je zaradi specifične faze postopka onemogočilo odziv toženke, ki ji skladno z sedmim odstavkom 348. člena ZPP sodišče druge stopnje ni dopustilo predlaganja novih dokazov. Poleg tega prej dejstvo o vstopih v sef ni bilo odločilno, saj je priča B. B. šele na tej obravnavi prvič navedla, da naj bi se tam pred uničenjem nahajala zapustnikova oporoka, medtem ko tega ni omenjala ne v zapuščinskem postopku ne v zaslišanju pred sodiščem prve stopnje.

9. Glede na navedene okoliščine in specifičnost ugotavljanja odločilnih dejstev šele v pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, tako da je dovolilo predlagano obnovo postopka iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP in posledično z razveljavitvijo predhodne sodbe odpravilo učinek njene pravnomočnosti. V nadaljevanju bo sodišče prve stopnje moralo izvesti nadomestitveni postopek po 400. členu ZPP, pri čemer bosta obe stranki na prvem naroku za glavno obravnavo lahko navajali le tista nova dejstva in predlagali nove dokaze, ki jih v dosedanjem postopku brez svoje krivde nista mogli navesti ali predložiti.

_O dovoljenosti obnove, ker se sodna odločba opira na ponarejeno listino (6. točka 394. člena ZPP)_

10. Obnovitveni razlog po 6. točki 394. člena ZPP se nanaša na primer, ko se sodna odločba opira na ponarejeno listino ali na listino, v kateri je bila potrjena neresnična vsebina. Stranka ta obnovitveni razlog lahko uveljavlja v tridesetih dneh od dneva, ko je izvedela za pravnomočno sodbo v kazenskem postopku, če se ta ne more izvesti, pa od dneva, ko je izvedela za ustavitev ali za okoliščine, zaradi katerih se postopek ne more uvesti. Ta določba torej zajema tudi primere, ko sodišče kazenskega postopka ne more uvesti zaradi zastaranja, na kar se v svojem predlogu sklicuje toženka.

11. Po oceni pritožbenega sodišča je pri presoji dopustnosti obnove, kadar kazenski postopek ni bil uveden, treba upoštevati tudi aktivnost in skrbnost stranke v predhodnem postopku. Toženka je v številnih navedbah v prvotnem postopku poudarjala, da listina z 12. 6. 2002, za katero je njen pooblaščenec izvedel že 31. 5. 2007 na zapuščinski obravnavi, predstavlja zgolj domnevni zapustnikov zapis, da nima dokazne vrednosti in da jo je lahko napisal kdorkoli in kadarkoli2. Glede na pomembnost vsebine te listine za presojo dejanskega stanja bi tako ob ustrezni skrbnosti že pred pravnomočnostjo sodbe lahko predlagala ugotovitev njene pristnosti ter v primeru suma storjenega kaznivega dejanja vložila ovadbo, ki je mogoča tudi zoper neznanega storilca. Obnovitveni razlog po 6. točki 394. člena ZPP ni namenjen primerom, ko stranka čaka, da zastaralni rok mine, nato pa začne zatrjevati obstoj kaznivega dejanja, katerega verjetnost izkazuje le z naročenim strokovnim mnenjem ter z njegovim prejemom utemeljuje pravočasnost vloženega predloga. Trenutek prejema mnenja neodvisne svetovalke, ki se lahko šteje le kot del toženkinih trditev, ob ugotovljenih okoliščinah z vidika nastopa vedenja o ovirah za kazenski pregon ne more biti odločilen3. Ker bi upoštevanje dopustnosti obnove postopka v takšnem primeru predstavljalo nesorazmeren poseg v pravno varnost, ki jo zagotavlja pravnomočna sodna odločba, pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da obnova postopka iz obnovitvenega razloga po 6. točki 394. člena ZPP ni dopustna.

_Sklepno:_

12. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, tako da je dovolilo obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP (2. točka 365 člena ZPP) ter skladno z drugim odstavkom 400. člena ZPP razveljavilo odločbo, izdano v predhodnem postopku.

13. Ker je odločitev o stroških v zvezi z obnovo postopka odvisna od končnega uspeha strank v postopku, je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev o pravdnih stroških iz II. točke izreka sklepa in jo skupaj z odločitvijo o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

1 Primerjaj sklep VSL I Cp 2027/2020. 2 Vloga s 30. 9. 2010, navedbe na naroku 16. 3. 2015. 3 Primerjaj VSL sklep I Cp 2361/2017.