Jedro

Če v izreku odločbe prekrškovnega organa opustitev dolžnega nadzorstva pravne in odgovorne osebe ni konkretizirana, dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane odločbe, ni prekršek.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana odločba o prekršku in sodba spremenita tako, da se postopek o prekršku zoper pravno osebo M. d. o. o. in odgovorno osebo M. M. ustavi.

II. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policija, Specializirana enota za nadzor prometa, je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku pravno osebo M. d. o. o. spoznal za odgovorno za prekršek po b) točki devetega odstavka 70. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), za katerega ji je določil globo 900,00 EUR, in prekršek po prvem odstavku 37. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (v nadaljevanju ZDCOPMD), za katerega ji je določil globo 800,00 EUR, nato pa ji na podlagi drugega odstavka 27. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izrekel enotno globo 1.700,00 EUR. Z isto odločbo je prekrškovni organ odgovorno osebo pravne osebe M. M. spoznal za odgovornega za prekršek po drugem odstavku 37. člena ZDCOPMD, za katerega mu je izrekel globo 300,00 EUR. Prekrškovni organ je pravni in odgovorni osebi naložil tudi plačilo sodne takse. Okrajno sodišče v Ljubljani je zahtevo za sodno varstvo pravne osebe zavrnilo kot neutemeljeno in ji naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnih določb zakona iz 1. točke 156. člena ZP-1 in bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in „zadevo vrne v novo odločanje“.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo pravni osebi M. d. o. o., ki se z zahtevo v celoti strinja, in odgovorni osebi M. M., ki se o zahtevi ni izjavil. B.

4. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da odločba o prekršku nima vseh sestavin iz tretjega odstavka 56. člena ZP-1, saj v izreku ni konkretiziran dejanski stan prekrška. V opisu prekrška ni konkretiziran očitek o opustitvi dolžnega nadzorstva vodstvenih oziroma nadzornih organov nad zakonitostjo ravnanja voznika, zaposlenega pri družbi M. d. o. o. Prav tako v izreku ni konkretizirana odgovornost odgovorne osebe, pa tudi ne njeno dolžnostno ravnanje. Sodišče teh kršitev po vloženi zahtevi za sodno varstvo v sodbi ni odpravilo, niti se do njih ni podrobneje opredelilo. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o konkretni navedbi v zahtevi za sodno varstvo, da osebne zaznave prekrška s strani policista ni dopustno širiti na odgovornost pravne in odgovorne osebe. Zato je po mnenju vrhovne državne tožilke podana tudi kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 5. O vprašanju, kakšen mora biti opis prekrška glede na določbo tretjega odstavka 56. člena ZP-1, je Vrhovno sodišče v več odločbah (na primer IV Ips 76/2011 z dne 20. 12. 2011, IV Ips 96/2011 z dne 21. 2. 2012 ali IV Ips 40/2012 z dne 29. 5. 2012) že zavzelo stališče. Obrazložilo je, da mora izrek odločbe o prekršku po določbi tretjega odstavka 56. člena ZP-1 obsegati kršiteljeve osebne podatke, kratek opis dejanja, s katerim je storjen prekršek (kraj in čas storitve, način storitve, ter odločilne okoliščine), in izrek, da je kršitelj storil prekršek, pravno opredelitev prekrška z navedbo predpisa, ki določa prekršek s številčno označbo njegovega člena ter znesek globe in rok, v katerem jo je treba plačati, morebitne izrečene stranske sankcije, odločitev o odvzemu premoženjske koristi, ter o plačilu stroškov postopka in opozorila o pravici do plačila globe na obroke, o uklonilnem zaporu, če globa ne bo pravočasno plačana, oziroma da se bodo neplačana globa in stroški postopka prisilno izterjali, ter o možnosti nadomestitve uklonilnega zapora oziroma plačila z opravo določenih nalog. Iz kratkega opisa prekrška morajo biti razvidni zakonski znaki prekrška, način storitve in odločilne okoliščine. Le tak izrek odločbe o prekršku je lahko razumljiv in popoln. Prav tako je obrazložilo, da je glede na ureditev odgovornosti pravne in odgovorne osebe za prekršek, ki je veljala v času storitve obravnavanih prekrškov (to je pred uveljavitvijo ZP-1G), pravna oseba po drugem odstavku 13. člena (v času storitve prekrškov veljavnega) ZP-1 odgovarja za prekršek druge osebe, če je v predpisu o prekršku tako določeno, da je odgovornost pravne osebe vedno vezana na dejanje druge osebe, da gre torej za akcesorno odgovornost pravne osebe. Za odgovornost pravne osebe se po 14. členu (takrat veljavnega) ZP-1 smiselno uporabljajo določbe Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD), po katerem morata biti za odgovornost pravne osebe za prekršek kumulativno izpolnjena formalni in materialni pogoj iz 4. člena ZOPOKD. Za presojo odgovornosti pravne osebe ni relevantno le ravnanje fizične osebe (neposrednega storilca), ki izpolnjuje znake prekrška, temveč tudi tiste okoliščine, iz katerih izhaja odgovornost pravne osebe.

6. V obravnavani zadevi se pravni osebi M. d. o. o. očita odgovornost za prekrška po b) točki devetega odstavka 70. člena ZVCP-1 ter prvem odstavku 37. člena ZDCOPMD, ker je 20. 9. 2010 imela v javnem cestnem prometu vlečno vozilo s pripetim polpriklopnim vozilom, po nalogu odgovorne osebe M. M., ki je bil dolžan ravnati v imenu pravne osebe in ki je opustil dolžno nadzorstvo vožnje voznika D. K. s tem, da je slednji vozil omenjeno tovorno vozilo, pri kontroli pa je bilo s tehtanjem ugotovljeno, da je bila za 14 % presežena dovoljena osna obremenitev na trojni osi priklopnega vozila oziroma za 10 % presežena skupna masa skupine vozil, voznik pa v kontroliranem obdobju tudi ni izvajal predpisanih odmorov in je vozil več kot deset ur. Odgovorni osebi pravne osebe M. M. pa se očita odgovornost za prekršek iz drugega odstavka 37. člena ZDCOPMD, ker je kot direktor omenjene pravne osebe opustil dolžno nadzorstvo s tem, da je voznik D. K. za potrebe prave osebe v cestnem prometu vozil omenjeno skupino vozil, ob pregledu voznikove kartice in tahografskih vložkov pa je bilo ugotovljeno, da voznik ni izvajal predpisanih odmorov in je vozil več kot deset ur.

7. Pravni in odgovorni osebi se torej očita opuščanje dolžnega nadzorstva (vodstvenih in nadzornih organov) nad zakonitostjo ravnanja podrejenih delavcev iz četrte alineje 4. člena ZOPOKD. V izreku izpodbijane odločbe o prekršku je navedeno le besedilo 4. točke 4. člena ZOPOKD, opustitveno ravnanje pravne in odgovorne osebe pa ni konkretizirano, temveč prepisu zakonskega teksta sledi zgolj opis ravnanja neposrednega storilca, to je voznika skupine vozil. Prekrškovni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe v zvezi z odgovornostjo pravne in odgovorne osebe za prekrške prepisuje besedilo drugega odstavka 13. člena Pravilnika o notranji kontroli, drugega odstavka 115. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu ter 4. in 5. člena ZOPOKD. Tako tudi iz obrazložitve odločbe o prekršku ni razvidno, kakšno je bilo dolžnostno ravnanje pravne in odgovorne osebe ter v čem je njuna opustitev dolžnega nadzorstva. Golo prepisovanje zakonskega besedila v izreku (in obrazložitvi) ter navajanje, da sta pravna in odgovorna oseba opustili dolžno nadzorstvo nad ravnanjem neposrednega storilca, ne zadosti standardu konkretizacije abstraktnega dejanskega stanu očitanih prekrškov po b) točki devetega odstavka 70. člena ZVCP-1 ter prvem in drugem odstavku 37. člena ZDCOPMD.

8. V opisu prekrškov v izreku odločbe prekrškovnega organa opustitev dolžnega nadzorstva pravne in odgovorne osebe ni konkretizirana, zato dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane odločbe, ni prekršek (1. točka 156. člena ZP-1).

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljano kršitev materialnih določb zakona iz 1. točke 156. člena ZP-1. Zato je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani in odločbo prekrškovnega organa spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper pravno osebo M., d. o. o., in odgovorno osebo M. M. ustavilo. Glede na določbo četrtega odstavka 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1 stroški postopka o prekršku bremenijo proračun. Zaradi ugotovljene kršitve materialnega zakona Vrhovno sodišče ni presojalo uveljavljane bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.