Jedro

Že pred pravnomočnostjo izpodbijane sodbe je zoper obdolženo potekel absolutni zastaralni rok za kazenski pregon.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Celju z dne 4.6.2004 spremeni tako, da se zoper obdolženo R.I. po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 429. členom ZKP zavrne obtožba, da je z namenom, da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravila v zmoto in zapeljala Z.G. in V.G., sedaj P., da sta ji v škodo svojega premoženja izročila 600.000,00 SIT, ker je z navedbo, da se ukvarja s prometom nepremičnin in jima lahko pod ugodnimi pogoji v 14 dneh uredi posojilo v višini 11.000.000,00 SIT v ... banki, če plačata polog, oba prepričala, da sta ji dne 2.2.1999 v gostišču ... izročila 600.000,00 SIT za zavarovanje obljubljenega posojila, ki ga ni imela namen urediti, saj je le zasledovala in dobila korist v višini 600.000,00 SIT na škodo Z.G. in V.P.; s čimer naj bi storila kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ.

Oškodovanka V.P. se na podlagi 3. odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 700.000,00 SIT napoti na pravdo.

Po 1. odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženke bremenijo proračun.

Obrazložitev

Z obtožnim predlogom Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 12.9.2001 je bila obdolžena R.I. obtožena kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, storjenega na škodo Z.G. in V.P. Okrajno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obdolženko za krivo tega kaznivega dejanja ter ji je izreklo kazen 6 mesecev zapora. Po 4. odstavku 95. člena ZKP je obdolženko oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je bila obdolženka dolžna plačati oškodovanki V.P. premoženjskopravni zahtevek v višini 600.000 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.2.1999 dalje do plačila, s preostalim delom zahtevka pa je sodišče oškodovanko napotilo na pravdo.

Obdolženka je dne 24.8.2004 vložila zoper sodbo pritožbo, ki jo je Okrajno sodišče v Celju s sklepom z dne 25.4.2005 zavrglo. Sodišče je obdolženko namreč v skladu z 2. odstavkom 369. člena ZKP dne 30.8.2004 pozvalo, da v roku 8 dni svojo pritožbo dopolni tako, da jo obrazloži, nakar je obdolženka s pisno vlogo dne 10.9.2004 zaprosila za podaljšanje roka za dopolnitev pritožbe, vendar je sodišče štelo 8-dnevni rok kot primeren in zato pritožbo kot nepopolno zavrglo. Zoper navedeni sklep je obdolženka vložila pritožbo, ki pa jo je Okrajno sodišče v Celju s sklepom z dne 1.6.2005 zavrglo kot prepozno. Zoper navedeni sklep je obdolženka vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Celju s sklepom z dne 5.7.2005 zavrnilo kot neutemeljeno.

Vrhovni državni tožilec H.J. je dne 6.3.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 4.6.2004, opr. št. K 317/2001, s katero je bila obdolžena R.I. obsojena za kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in ji je bila izrečena kazen 6 mesecev zapora. Predlagal je, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije spremeni pravnomočno odločbo tako, da zoper obsojenko zavrne obtožbo za dejanje, za katero je bila obsojena, ker kazenski pregon ni dopusten zaradi zastaranja. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca tudi nepopolna, vendar pravočasna pritožba, izgubi odložilni učinek šele takrat, ko je pravnomočno zavržena. V obravnavanem primeru je bilo to šele dne 3.5.2005, ko je potekel pritožbeni rok zoper sklep o zavrženju obdolženkine neobrazložene pritožbe zoper sodbo. Nadaljnji postopek z vložitvijo pritožbe z dne 4.5.2005 zoper navedeni sklep, z zavrženjem te pritožbe dne 1.6.2005, pritožbo zoper zavrženje z dne 7.6.2005 in odločitvijo višjega sodišča o pritožbi z dne 5.7.2005, ni imel več vpliva na pravnomočnost sodbe. To po navedbah vrhovnega državnega tožilca pomeni, da je označitev pravnomočnosti na sodbi in v končnih odredbah zmotna v tem, da navaja kot dan pravnomočnosti sodbe 5.7.2005 in ne 3.5.2005, ko je nastopila pravnomočnost zavrženja pritožbe zoper sodbo. V obeh primerih pa je ob pravilni določitvi pravnomočnosti sodbe očitno nastopilo absolutno zastaranje pregona dne 2.2.2005, kar pomeni, da bi morala biti izdana zavrnilna sodba.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Glede na opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe je bilo kaznivo dejanje storjeno dne 2.2.1999. V času storitve kaznivega dejanja, pred uveljavitvijo 15. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah kazenskega zakonika (KZ-A, Uradni list RS, št. 23/1999 z dne 8.4.1999) dne 23.4.1999, kazenski pregon ni bil več dovoljen, če so pretekla tri leta od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad enim letom. V tedaj veljavni 5. točki 1. odstavka 111. člena KZ je bil torej določen relativni zastaralni rok treh let, po določbi 6. odstavka 112. člena KZ pa kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zakon zahteva za zastaranje kazenskega pregona. Za obdolženko je glede na določbo 1. odstavka 3. člena KZ veljal navedeni zastaralni rok. Vrhovni državni tožilec torej v zahtevi utemeljeno uveljavlja, da je v obravnavani kazenski zadevi zoper obdolženko absolutno zastaral kazenski pregon pred pravnomočnostjo sodbe. V času izreka izpodbijane sodbe dne 4.6.2004 kazenski pregon zoper obdolženko sicer še ni zastaral, vendar je pravilno stališče vrhovnega državnega tožilca, da v skladu z 2. odstavkom 366. člena vsaka pravočasna pritožba zadrži izvršitev sodbe, v obravnavani zadevi tudi pritožba, ki je bila dovoljena in pravočasna ter jo je vložila obdolženka kot upravičena oseba. Po 1. odstavku 129. člena ZKP postane sodba pravnomočna šele tedaj, če se ne more več izpodbijati s pritožbo; isto velja za sklep glede na določbo 2. odstavka 132. člena ZKP. V tej zadevi je odložilni učinek potekel šele z dnem, ko je bila pritožba pravnomočno zavržena, torej s 3.5.2005 s potekom pritožbenega roka zoper sklep o zavrženju obdolženkine pritožbe zoper izpodbijano sodbo. Iz končnih odredb (list. št. 98 kazenskega spisa) je razvidno, da je sodba postala pravnomočna dne 5.7.2005, čeprav je pravilen datum pravnomočnosti 3.5.2005, kot je bilo obrazloženo. Ne glede na kasnejši datum pravnomočnosti, označen v končnih odredbah, pa je že pred datumom pravnomočnosti sodbe dne 3.5.2005 potekel absolutni zastaralni rok za kaznivo dejanje po 1. odstavku 217. člena KZ in sicer dne 2.2.2005. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da je zoper obdolženo R.I. pred pravnomočnostjo izpodbijane sodbe potekel absolutni zastaralni rok za kazenski pregon. Kazenski pregon zoper obdolženko ni bil več dopusten zaradi zastaranja, zato je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 217. člena, vložen zoper obdolženko. Zavrnilna sodba zoper obdolženko temelji na določbi 4. točke 357. člena ZKP, ki se v skrajšanem postopku pred Okrajnim sodiščem uporablja glede na določbo 429. člena ZKP.

V skladu s tako odločitvijo je oškodovanka s celotnim uveljavljenim premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo na podlagi 3. odstavka 105. člena ZKP.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženke na podlagi 1. odstavka 96. člena ZKP bremenijo proračun.