Jedro

Odločanje sodišča prve stopnje v smislu določbe 1. odstavka 61. člena ZUS je le možnost, ki jo zakon daje sodišču, ne pa absolutna zapoved takšnega načina odločanja. Glede na omejevalne pogoje predstavlja takšno odločanje izjemo pri odločanju v upravnem sporu, saj gre za nadomeščanje odpravljenega akta.

Izrek

Pritožbi tožene in tožeče stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po dne 25.11.2004 opravljeni javni glavni obravnavi v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 899/2002 z dne 17.9.2003, na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 6.11.2001, ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikov predlog za vpis v imenik odvetnikov, ki ga vodi.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 25., 27. in 31. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv). Navaja, da po preizkusu dejanskega stanja v ponovnem postopku ostaja pri svoji oceni, da so nekatera ravnanja in obnašanje tožnika (v obsegu, kolikor je dejansko stanje preizkusilo na glavni obravnavi) v postopku za izdajo izpodbijane odločbe bila izkazana ter so neskladna z zakonom oziroma s pravili poklicne odvetniške etike, vendar pa meni, da ne predstavljajo zadostne dejanske podlage za utemeljen končni sklep, da ni podano jamstvo, da bi tožnik odvetniški poklic opravljal vestno in pošteno. Po presoji sodišča prve stopnje tožnik utemeljeno ugovarja, da tožena stranka pri odločanju ni upoštevala njegovih kvalitet, ki jih je pokazal pri delu kot odvetniški kandidat in v siceršnjem življenju. Čeprav je o tožnikovem delu in obnašanju pri opravljanju odvetniške prakse, kakor izhaja iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov, kot priča izpovedala D.K., pri kateri je tožnik opravil del te prakse (izpovedala pa je, da se je tožnik za stranke potrudil in pokazal zadosti znanja ter da pritožb v zvezi z njim ni bilo), pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja, kako je tožena stranka ta dokaz ocenila in da ga je oziroma kako upoštevala pri dokazni oceni pri sklepanju o dejanskem stanju. Poleg tega iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik predlagal, da bi izpovedala kot priča o njegovem delu kot odvetniškega kandidata tudi odvetnica M.T., pri kateri naj bi prav tako opravljal prakso, vendar le-ta v postopku ni bila zaslišana. Ker je tožnik predlagal, da se ustna obravnava pri toženi stranki preloži, da bi imel zadosti časa za pripravo za nasprotne dokaze (dopis toženi stranki z dne 12.10.2001), je sodišče dopustilo dokaze z zaslišanjem treh prič, ki jih je tožnik predlagal v upravnem sporu. Na glavni obravnavi v ponovnem postopku izvedeni dokazi z zaslišanjem prič po presoji sodišča izkazujejo dejstva in okoliščine, ki omogočajo sklepanje, da je tožnikovo ravnanje, obnašanje in delo v obdobju pred izdajo izpodbijane odločbe bilo (tudi) nekonfliktno, umirjeno, zmerno in strokovno korektno. Vse to pa po presoji sodišča prve stopnje kaže, da prognoza tožene stranke, da bodoče delo tožnika kot odvetnika ne bi bilo vestno in pošteno, ni izhajala iz celovite presoje osebne primernosti tožnika, utemeljene na različnih vidikih ravnanja tožnika, tako negativnih kot pozitivnih. Tako ni mogoče pritrditi kot pravilnemu njenemu pravnemu sklepu v izpodbijani odločbi, da tožnik ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Sodišče prve stopnje meni, da na podlagi doslej zbranega in upoštevanega dokaznega gradiva ni podlage za stališče, da tožnik pogoja po 7. točki 1. odstavka 25. člena ZOdv ne izpolnjuje. Ker je v zadevi vpisa tožnika v imenik odvetnikov sporno le izpolnjevanje tega zakonskega pogoja, glede katerega pa je sodišče presodilo, da je šteti, da je izkazan, bo v ponovnem postopku tožena stranka morala ugotoviti le še izpolnjevanje ostalih pogojev za vpis tožnika v imenik odvetnikov. Pri tem sodišče prve stopnje pripominja, da bi bilo ugotovitveni postopek v zvezi z izpolnjevanjem pogoja po 7. točki 1. odstavka 25. člena ZOdv treba dopolniti le v primeru novih dejstev in dokazov, ki v prejšnjih postopkih niso bili obravnavani ter se na že obravnavano obdobje ne bi nanašali. Glede na to, da gre v tem upravnem sporu za preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe v zvezi z ugotovitvijo le navedenega pogoja (oziroma je v tem upravnem sporu glede na tožbene trditve sporen le-ta in le glede tega tožnik v tožbi zatrjuje, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe ni bil pravilno ugotovljen) in ob tem, ko je za vpis v imenik odvetnikov sicer treba izpolnjevati osem pogojev (25. člen ZOdv), ker bi bilo glede preostalih sedmih še treba izvesti ugotovitveni postopek pred odločitvijo v zadevi, se sodišče prve stopnje, kljub dolgotrajnosti postopka, ni odločilo za odločanje v sporu polne jurisdikcije (61. člen ZUS), kot je tožnik sicer predlagal. Kljub temu, da je tožnik tožbi sicer priložil nekatera dokazila o izpolnjev anju predpisanih pogojev, se npr. glede pogoja razpolaganja s potrebnimi in primernimi prostori in opremo, ki se tudi po naravi stvari lahko ugotavlja le z ogledom kot dokaznim sredstvom, pa bi bilo treba pred ponovno odločitvijo v zadevi, ker je treba izpolnjevanje pogojev ugotavljati po stanju v času odločanja, relevantna dejstva in okoliščine po potrebi izkazati tudi z novimi dokazili.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS. Predlaga, da vrhovno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje tudi v ponovnem postopku ugotavlja, da se je tožnik dejansko neprimerno obnašal do delavk tožene stranke ter da gre za izkazano impulzivno nestrpno in nekritično ravnanje in obnašanje tožnika v postopku vpisa v imenik odvetnikov ter da je tožnik ravnal zavržno z vidika etičnih načel odvetniškega poklica, kar vse je bilo tudi potrjeno v dokaznem postopku pri prvostopenjskem sodišču ob zaslišanju administrativnih delavk tožene stranke V.H. in J.M. Prav tako je bila potrjena ugotovitev tožene stranke o neodmerjeni uporabi procesnih pravic in pravnih sredstev s strani tožnika, v katerih je sam nastopal kot stranka, vendar pa sodišče prve stopnje meni, da bi tožena stranka morala v postopku ugotavljanja, ali tožnik izpolnjuje tudi druge zakonske pogoje za vpis v imenik odvetnikov, upoštevati in obravnavati tudi ostala dejstva in dokaze, katere je predlagal tožnik. Že ob takšni ugotovitvi prvostopenjskega sodišča je odločitev prvostopenjskega sodišča v tem, da tožbi ugodi, dejansko protispisna in v nasprotju s samo odločitvijo in pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Dejstvo, da je tožena stranka v postopku ugotavljanja, ali tožnik izpolnjuje pogoje za vpis v imenik odvetnikov, posredovala tudi dokaze o ostalem ravnanju in dotedanjem delu tožnika, ne more spremeniti dokazne ocene tako tožene stranke kot tudi prvostopenjskega sodišča, saj je izkazano, da pri tožniku prihaja do konfliktov, neprimernega ravnanja in nastopanja ter do neodmerjene uporabe procesnih pravil. Povsem neutemeljeno in zlonamerno je prijavil odvetnika J.P. v disciplinski postopek in tudi davčni inšpekciji. Opozarja na ravnanje tožnika v samem postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kjer je že iz zapisnika same glavne obravnave razvidno, koliko njegovih vprašanj in pripomb je moral predsednik senata zavrniti kot neutemeljenih in neprimernih. Ob takšnem tožnikovem ravnanju ni utemeljeno pričakovati, da tožnik, če bi bil odvetnik, ne bi ravnal tako tudi v ostalih zadevah. Ostali dokazi, ki jih je sodišče izvedlo na obravnavi, se nanašajo na njegovo delo v povsem običajnih zadevah, predvsem pa na področje njegovega pravnega delovanja v civilnih gibanjih in pri zakonodajnih predlogih, kjer gre za povsem neosebne zadeve, ki na oceno tožnika, ali je sposoben opravljati odvetniški poklic, ne morejo vplivati.

Ravnanje tožnika pred njegovim predlogom za vpis v imenik odvetnikov tožene stranke je bilo namreč tako nenavadno in tudi žaljivo, da utemeljeno ni pričakovati drugačnega tožnikovega ravnanja v prihodnje, še posebej ravnanje tožnika v samem postopku pred prvostopenjskim sodiščem, ko je izrecno zatrjeval neresnična dejstva z namenom, da bi uspel pred sodiščem s svojim tožbenim zahtevkom.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo le v delu, ki se nanaša na sojenje v sporu polne jurisdikcije (61. člen ZUS), zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da je sodišče prve stopnje njegovi tožbi ugodilo, ni pa meritorno odločilo, kljub temu, da je to zahteval v tožbi. Odvetniška zbornica Slovenije je že ugotovila, da izpolnjuje vse pogoje za vpis po 25. členu ZOdv predno je ugotavljala izpolnitev pogoja iz 7. točke 25. člena ZOdv. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da izpolnjuje tudi ta pogoj. Glavni odbor tožene stranke je že dvakrat ugotovil, da izpolnjuje pogoje iz 1. do 6. točke in 8. točke 25. člena ZOdv, tako da teh pogojev ni potrebno ponovno ugotavljati. Z zapisnikom komisije je bilo ugotovljeno, da ima poslovni prostor in opremo, ki sta potrebna in primerna za opravljanje odvetniškega poklica v skladu s Pravilnikom o merilih za ugotavljanje primernosti poslovnih prostorov in opreme. Gre za izredno dolgotrajnost postopka glede na to, da je bila prva tožba zaradi molka tožene stranke vložena že 7.7.1998. Glede na prejšnje postopke je utemeljeno pričakovati, da bo tožena stranka poskušala narediti vse, da ga ne vpiše v imenik odvetnikov z raznimi "manevri" zavlačevanja ter nato z iskanjem novih dokazov za poskus njegove diskvalifikacije kot človeka in pravnika. Osem let ne more opravljati odvetniškega poklica, zaradi česar nastaja težko popravljiva škoda. Prosi za oprostitev plačila taks v pritožbenem postopku.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke pa tožnik predlaga, da se ta pritožba zavrže, podrejeno pa zavrne kot neutemeljena. V obširnem odgovoru na pritožbo med drugim poudarja, da izpolnjuje pogoje in je osebnostno primeren tudi za opravljanje sodniške funkcije, kar je bilo ugotovljeno na podlagi njegovega dosedanjega dela, ravnanja in obnašanja. Zaupajo mu fizične kot tudi pravne osebe, ki jih zastopa pred sodišči in drugimi organi. Do sedaj še nobena od zastopanih oseb ni izrazila nezaupanja ali se pritožila nad njegovo strokovnostjo, vestnostjo, poštenostjo in varovanjem zaupnega razmerja. Nobeno sodišče mu ni nikoli izreklo denarne kazni ali drugih ukrepov, določenih z ZPP ali z drugimi predpisi.

Tožena stranka na tožnikovo pritožbo ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v ponovnem postopku ravnalo v skladu z napotki v sklepu Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 899/2002 z dne 17.9.2003. Kot izhaja iz predloženih spisov, je sodišče prve stopnje po opravljeni javni glavni obravnavi, na kateri je izvedlo dokazni postopek tudi z zaslišanjem prič, presodilo izjave vseh zaslišanih prič in sicer tistih, ki so bile dane tožniku v prid in izjave tistih prič na strani tožene stranke, ki so potrdile svoje med upravnim postopkom že dane izjave, ki pa niso bile v prid tožniku. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka v materialnem zakonu ni imela zadostne podlage za sklep, da ni podano jamstvo, da tožnik odvetniškega poklica ne bi opravljal vestno in pošteno ter za pravni zaključek, da naj bi tožnik ne bil vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da na podlagi doslej zbranega in upoštevanega (tako pri upravnem kot pri sodnem odločanju) dokaznega gradiva ni podlage za stališče, da tožnik pogoja po 7. točki 1. odstavka 25. člena ZOdv ne izpolnjuje. Takšna presoja sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča skladna tudi s stališčem Ustavnega sodišča Republike Slovenije, podanem v njegovi odločbi, št. U-I-371/98-34 z dne 24.5.2001, na katero se sodišče prve stopnje sklicuje. Obrazložitev izpodbijane sodbe, kljub navideznemu nasprotju, ko sodišče prve stopnje hkrati povzema izjave zaslišanih prič, ki niso tožniku v prid, na eni strani in na drugi strani izjave prič, ki opisujejo kvaliteto njegovega dela z vidika njegovega dela v odvetniški pisarni in njegovega zastopanja pred sodišči in drugimi državnimi organi, ki so tožniku v prid, kaže na skupno in celovito presojo osebne primernosti tožnika kot kandidata za vpis v imenik odvetnikov, pri kateri je prevladala pozitivna presoja tožnikovega obnašanja in s tem izpolnjenega pogoja iz 7. točke 1. odstavka 25. člena ZOdv, kar je predmet spora v tej zadevi. Zato po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, saj obrazložitev izpodbijane sodbe, takšna kot je podana, ni vplivala na njeno zakonitost in pravilnost, kot to meni tožena stranka. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tožnik je res v svoji tožbi v okviru tožbenega predloga navedel tudi, da naj sodišče prve stopnje samo reši zadevo. Po presoji pritožbenega sodišča je odločanje sodišča prve stopnje v smislu določbe 1. odstavka 61. člena ZUS le možnost, ki jo zakon daje sodišču, ne pa absolutna zapoved takšnega načina odločanja. Glede na omejevalne pogoje predstavlja takšno odločanje izjemo pri odločanju v upravnem sporu, saj gre za nadomeščanje odpravljenega akta. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni vsi pogoji za odločanje sodišča prve stopnje po 61. členu ZUS. Sodišče prve stopnje je namreč presojalo in odločilo o enem izmed v ZOdv določenih pogojev za vpis v imenik odvetnikov, ki je bil v obravnavani zadevi sporen. Ostalih pogojev pa ni presojalo, saj je za izpolnitev pogoja po 8. točki 1. odstavka 25. člena ZOdv potreben ogled poslovnih prostorov, ki je bil, kot to izhaja iz predloženih spisov, opravljen že leta 1998 in ga bo morala tožena stranka v ponovnem postopku glede na časovno oddaljenost ogleda komisije preveriti. Zato pritožbeni ugovori, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o zadevi v sporu polne jurisdikcije, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Ker je sodišče prve stopnje tožnika že oprostilo plačila sodnih taks, ponovno odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks ni potrebno, saj takšna oprostitev velja za vse vloge in dejanja, za katere je po 4. členu Zakona o sodnih taksah (ZST) nastala obveznost tega dne ali pozneje (1. odstavek 14. člena ZST).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbi tožene stranke in tožnika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.