Jedro

Zakonska domneva iz prve točke prvega odstavka 272.člena ZFPPIPP glede obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti temelji na kršitvi načela sočasnosti izpolnitve, ker šteje, da je to načelo kršeno, če je druga stranka (upnik iz poslovnega razmerja) izpolnitev opravila prva oziroma pred stečajnim dolžnikom. Domnevo pa lahko upnik izpodbije, če dokaže, da načelo sočasnosti ni bilo kršeno, ker je stečajni dolžnik izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom velja za običajen rok izpolnitve pri poslih enake vrste v razmerju do upnika. Tožena stranka je namreč trdila in dokazovala, da objektivni pogoj izpodbojnosti ne obstoji, ker je tožeča stranka svoje obveznosti do tožene stranke ne glede na dogovorjene valute plačevala z zamudami in je plačilo z zamudo postal običajni rok plačevanja, sodišče prve stopnje pa bi glede na ugotovitev, da je temu res tako, moralo ob pravilni uporabi materialnega prava presoditi, da je tožena stranka izpodbila obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti, s tem ko je dokazala, da je plačevanje z zamudo štelo kot izpolnitev v rokih, v katerih se je med sedaj pravdnima strankama izpolnjevala obveznost tožeče stranke do tožene stranke in je ta rok veljal za običajen rok izpolnitve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da izrek sodbe glasi: “Tožbeni zahtevek, ki glasi: “V razmerju med tožečo stranko in toženo stranko se razveljavijo učinki: 1. pooblastil tožeče stranke, danih s pogodbo o asignaciji z dne 18. 11. 2014 in sicer pooblastila: a) družbi S. d.o.o., da na njen račun plača 37.369,25 EUR toženi stranki in b) toženi stranki, da v svojem imenu sprejme izpolnitev iz točke 1. tega izreka in 2. plačila v višini 37.369,25 EUR v korist tožene stranke, do katerega je prišlo na navedeni podlagi. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati znesek v višini 37.369,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, “se zavrne kot neutemeljen.”

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 3,246,31 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.520,47 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 203/2015 z dne 30.3.2016 izreklo:“V razmerju med tožečo stranko in toženo stranko se razveljavijo učinki: 1. pooblastil tožeče stranke, danih s pogodbo o asignaciji z dne 18. 11. 2014 in sicer pooblastila: a) družbi S. d.o.o., da na njen račun plača 37.369,25 EUR toženi stranki in b) toženi stranki, da v svojem imenu sprejme izpolnitev iz točke 1. tega izreka in 2.plačila v višini 37.369,25 EUR v korist tožene stranke, do katerega je prišlo na navedeni podlagi. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati znesek v višini 37.369,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 4.743,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.“

2. Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338.členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, pravdne stroške pa naloži v plačilo tožeči stranki oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. O zadevi je odločalo Višje sodišče v Celju, ker je bila skladno s 105.a členom Zakona o sodiščih na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 1875/2016 z dne 17.10.2016 pristojnost za sojenje z Višjega sodišča v Mariboru prenesena na Višje sodišče v Celju.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi moralo odločiti na podlagi naslednjih trditev pravdnih strank: (-) tožeča stranka je 2. 9. 2015 vložila tožbo zaradi izpodbijanja pravnih dejanj in vrnitve premoženjske koristi v stečajno maso v višini 37.369,25 EUR s pripadki; (-) v tožbi je pojasnila, da je s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti St 477/2015 bil dne 2. 3. 2015 začet stečajni postopek nad tožečo stranko, ki pa je bil uveden z vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka dne 26.1. 2015; (-) tožeča stranka je navedla, da je ena izmed pravnih posledic začetka stečajnega postopka tudi izpodbijanje pravnih poslov oziroma dejanj stečajnega dolžnika, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v obdobju od začetka zadnjih 12. mesecev pred uvedbo stečajnega postopka do stečajnega postopka, če gre za pravna dejanja iz drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP pa v obdobju od začetka zadnjih 36. mesecev pred uvedbo stečajnega postopka do začetka stečajnega postopka, pri čemer je pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, izpodbojno, če sta podana objektivni pogoj izpodbojnosti, kot tudi subjektivni pogoj izpodbojnosti; (-) iz tožbenih navedb izhaja, da sta pravdni stranki pred začetkom stečajnega postopka poslovno sodelovali, tako da je toženka za tožnico opravljala storitve in dne 18. 11. 2014, ko je bila tožnica že insolventna, je bila sklenjena pogodba o asignaciji, s katero je tožnica kot asignant pooblastila svojega dolžnika S. d.o.o kot asignata, da toženki kot asignatarju izpolni obveznost v višini 37.369,25 EUR , toženko pa, da to izpolnitev sprejeme; (-) tožeča stranka je navedla, da je asignat svojo obveznost iz naslova asignacijske pogodbe tudi izpolnil, s tem pa je prenehala toženkina terjatev do tožeče stranke in hkrati tožničina terjatev do S. d.o.o. v višini 37.369,25 EUR; (-) tožeča stranka je svojo nasprotno izpolnitev opravila potem, ko je obveznost do toženke že zapadla v plačilo in so bile na podlagi asignacije z dne 18.11.2014 poplačane toženkine terjatve po naslednjih računih: - račun št.IR-344/2014 z dne 28.2.2014 v višini 1.266,36 EUR za storitve , ki jih je toženka opravila 20.2.2014 in ki je zapadel v plačilo 29.5.2014; - račun št. IR 364/2014 z dne 3.3.2014 v višini 10.390,01 EUR za storitve z dne 3.3.2014 in ki je zapadel v plačilo 1.6.2014; - račun št. IR 388/2014 z dne 14.3.2014 v višini 4.443,00 EUR za storitve z dne 14.3.2014 in ki je zapadel v plačilo 12.6.2014; - račun št. IR -389/2014 z dne 17.3.2014 v višini 2.652,77 EUR za storitve z dne 17.3.2014 in ki je zapadel v plačilo 15.6.2014; - račun št. IR - 494/2014 z dne 31.3.2014 za storitve z dne 23.3.2014 in ki je zapadel v plačilo dne 29.6.2014; - račun št. IR- 465/2014 z dne 31.3.2014 v višini 7.381,73 EUR za storitve z dne 27.3.2014, ki je zapadel v plačilo 29.6.2014; - račun št. IR -561/2014 z dne 1.4.2014 v višini 4.863,41 EUR za storitve z dne 1.4.2014, ki je zapadel v plačilo 30.6.2014; - račun št. IR 629/2014 z dne 24.4.2014 v višini 5.897, 39 EUR za storitve z dne 11.4.2014, ki je zapadel v plačilo 23.7.2014, s tem pa je izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti dolžnikovega dejanja in se domneva, saj je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti tožnice na podlagi dvostranske pogodbe v korist toženke, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravila pred izpolnitvijo tožnice, tožničino dejanje pa ima za posledico neposredno zmanjšanje čiste vrednosti njenega premoženja, saj so se v posledici sklenitve in izpolnitve asignacije zmanjšale njene terjatve do dolžnika; (-) tožeča stranka je zatrjevala tudi obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti, saj se domneva, da je toženka vedela, da je tožnica insolventna oziroma bi to morala vedeti, ker je toženka prejela izpolnitev terjatve v obdobju zadnjih treh mesecev pred uvedbo stečajnega postopka nad tožnico, hkrati pa obstaja subjektivni pogoj izpodbojnosti na podlagi 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, saj je toženka sprejela izpolnitev svoje terjatve na način, ki po praksi, ki je obstajala med pravdnima strankama, ne velja za običajno obliko ali način obveznosti, saj so se storitve plačevale v denarju na transakcijski račun; (-) tožeča stranka tako ob izkazanem objektivnem in subjektivnem pogoju izpodbojnosti in ker je izpodbojna tožba vložena v zakonskem roku šest mesecev po oklicu stečajnega postopka, predlaga, da se v razmerju med pravdnima strankama razveljavijo učinki pogodbe o asignaciji z dne 18. 11. 2014 in da naj tožena stranka plača tožeči stranki znesek 37.369,25 EUR; (-) tožena stranka je prerekala obstoj objektivnega in subjektivnega pogoja izpodbojnosti in trdila, da pravno dejanje stečajnega dolžnika ni izpodbojno ter da tožena stranka ni dolžna vrniti premoženjske koristi v vtoževani višini; (-) v zvezi z zatrjevanim neobstojem objektivnega pogoja izpodbojnosti je tožena stranka navedla, da se s plačilom po pogodbi o asignaciji z dne 18. 11. 2014, premoženje stečajnega dolžnika ni zmanjšalo, ampak je le spremenilo obliko, ker si je na blagu, ki ga je dobavila tožena stranka stečajnemu dolžniku, tožena stranka do celotnega plačila pridržala lastninsko pravico, kar pomeni, da v trenutku sklenitve asignacijske pogodbe in spornega plačila z njene strani dvostranska pogodba o nakupu blaga sploh še ni bila izpolnjena, šele ko je tožena stranka prejela plačilo, je že dobavljeno blago postalo last stečajnega dolžnika, s katerim je ta lahko prosto razpolagal, to pa pomeni, da se je premoženje tožeče stranke povečalo; (-) tožena stranka je še navedla, da je s tožečo stranko redno poslovno sodelovala od junija 2013 dalje in s strani tožeče stranke prejela več naročil za izdelavo različnih proizvodov, katerih kvaliteta nikoli ni bila vprašljiva, sodelovanje med strankama je bilo korektno, kljub temu, da je tožeča stranka s svojimi plačili vselej zamujala, zamude so trajale od 38 pa tudi do 160 dni in je stečajni dolžnik redno zamujal s plačili; (-) tožena stranka je pojasnila, da glede na to, da je prvi račun, ki je predmet pogodbe o asignaciji zapadel v plačilo dne 29. 5. 2014, zadnji pa 23. 7. 2014, stečajni dolžnik svojo domnevno sporno izpolnitev opravil v roku 180 dni za najstarejši račun in v roku 120 dni za zadnji izdani račun, vse to pa pomeni, da ti roki pomenijo običajen rok izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika; (-) tožena stranka je poudarila, da z ničemer ni bila privilegirana v primerjavi z ostalimi upniki, saj je blago dobavila, stečajni dolžnik ga je v skladu z dogovorom o pridržku lastninske pravice prevzel v svojo posest in z njim razpolagal, plačilo pa je prejela naknadno, z običajno zamudo, kar je bilo nekako vzpostavljeno med strankama in tožeča stranka ni izkazala objektivnega pogoja izpodbojnosti, zato je že iz tega razloga tožbeni zahtevek neutemeljen; (-) prav tako je tožena stranka zanikala obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti, saj tožena stranka nikakor ni mogla vedeti, da je bil tožnik 18. 11. 2014 insolventen, saj po vèdenju tožene stranke računi stečajnega dolžnika niso bili v spornem obdobju blokirani, pa tudi sicer občasne blokade še ne pomenijo, da je družba insolventna, blokada lahko pokaže le začasno težavo, stečajni dolžnik je v svojem lokalnem kot tudi širšem slovenskem prostoru veljal za uspešno in ugledno družbo, ki je prejemala različne nagrade doma in v tujini, v letu 2014 so bile objavljene tri novice o nagradah, ki so jih prejela nekatera plovila, pa tudi eden od soustanoviteljev stečajnega dolžnika, te objave so bile dne 30. 6. 2014 in 23. 9. 2014, torej v času, ko so zapadli sporni računi v plačilo in tik preden je bila sklenjena pogodba o asignaciji; (-) tožeča stranka je ugovarjala pridržek lastninske pravice kot to izhaja iz predloženih računov, ki so bili potem podlaga pogodbe o asignaciji z dne 18. 11. 2014, saj med strankama ni bil sklenjen dogovor glede obstoja pridržka, vztrajala je , da je prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti dolžnikovega premoženja, saj se je tožničino premoženje povečalo točno takrat, ko je od toženke prejela določene izpolnitve, ne pa komaj, ko je zanje plačala tudi z pomočjo pogodbe o asignaciji, pri čemer z izvedbo pogodbe o asignaciji ni pridobila tožeča stranka nobene koristi, saj je storitev in material od toženke dobila že dosti prej, izgubila pa je terjatev do svojega dolžnika v vtoževani višini; (-) tožeča stranka je ugovarjala, da je tožena stranka v letu 2013 izstavljala račune z zapadlostjo 30 dni, zapadlost v letu 2014 pa je bila podaljšana na 90 dni, kar kaže na to, da je tožena stranka vedela, da so se pri tožeči stranki začele finančne težave, poleg pa tudi iz predložene listinske dokumentacije izhaja, da je bila tožeča stranka insolventna, ob dejstvu, da je imela tudi od dne 11. 11. 2014 blokirane račune;(-) tožena stranka je navedbam tožeče stranke nasprotovala.

8. Pritožbeno ni sporno, da je sodišče prve stopnje na podlagi oklica o začetku stečajnega postopka nad pravno osebo St ... z dne 2. 3. 2015, pravilno ugotovilo, da je izpodbojna tožba z dne 2. 9. 2015 vložena pravočasno, torej v roku 6 mesecev od objave oklica o začetku stečajnega postopka, kar je skladno s tedaj veljavno določbo 277. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju( v nadaljevanju ZFPPIPP).(1)

9. Po določbi 269.člena ZFPPIPP je opredeljeno obdobje izpodbojnosti, v katerem mora biti domnevno izpodbojni pravni posel oziroma pravno dejanje storjeno in velja za vse pravne posle in druga pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v obdobju od začetka zadnjih 12 mesecev pred uvedbo stečajnega postopka do začetka stečajnega postopka, če gre za pravna dejanja iz drugega odstavka 271. člena tega zakona, pa v obdobju od začetka zadnjih 36 mesecev pred uvedbo stečajnega postopka do začetka stečajnega postopka.

10. Prav tako ni pritožbeno sporna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta sedaj pravdni stranki medsebojno poslovno sodelovali in je bil predmet poslovnega sodelovanja izdelava podkonstrukcij za čolne, kasneje pa tudi izdelava podkonstrukcij za elise veternih elektrarn.

11. Pritožbeno ni sporna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila 18.11.2014 sklenjena pogodba o asignaciji med sedaj pravdnima strankama in družbo S. d. o. o., slednja je nastopala kot asignat, ki je po pooblastilu in naročilu asignanta - tožeče stranke, opravil namesto nje plačilo zneska 37.369,25 EUR v korist tožene stranke, kot asignatarja. pritožbeno ni sporen dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je glede na datum sklenitve pogodbe o asignaciji - 18. 11. 2014, le-ta izvedena v obdobju izpodbojnosti, saj tudi ni pritožbeno sporno, da je stečajni postopek uveden 26.1.2015. 12. Pritožba pa v celoti izpodbija kot dejansko in pravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je asignacija z dne 18.11.2014 izpodbojna, ker naj bi bila v zvezi z njo izpolnjena tako objektivni kot subjektivni pogoj izpodbojnosti.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo materialno pravno ureditev po ZFPPIPP, po kateri je pravi posel ali dejanje, storjeno v obdobju izpodbojnosti izpodbojno, če sta v zvezi z njim izpolnjena tako objektivni kot subjektivni pogoj izpodbojnosti, opredeljena 271.členu ZFPPIPP.

14. Glede na okoliščine konkretnega primera je sodišče prve stopnje pri presoji obstoja izpodbojnosti pravilno izhajalo iz določbe prvega odstavka. 271. člena ZFPPIPP, po kateri je pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, izpodbojno: 1. - če je bila posledica tega dejanja bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, -bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika in 2. če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen.

15. Kot nadalje ugotavlja pritožbeno sodišče, je sodišče prve stopnje pravilno tudi štelo, da je objektivni pogoj izpodbojnosti izpolnjen v primeru, da se dokaže obstoj okoliščin iz 1.točke prvega odstavka 271.člena ZFPPIPP in da je subjektivni pogoj izpodbojnosti izpolnjen v primeru, da se dokaže obstoj okoliščin iz 2.točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP.

16. Prav ima pritožba, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožeči stranki uspelo dokazati obstoj obeh pogojev izpodbojnosti oziroma, da je tožena stranka ni uspela izpodbiti obstoja teh pogojev.

17. Pritožbeno sodišče, ko odloča o pritožbi, preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi tudi na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350.člena ZPP).

18. Prav ob preizkusu po uradni dolžnosti je pritožbeno presodilo, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da toženi stranki ni uspelo izpodbiti zatrjevanega obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti.

19. Sodišče prve stopnje je sledilo trditvam tožeče stranke, ki je obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti zatrjevala na zakonski domnevi, urejeni z določbo 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP po kateri velja v primeru, če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, da je pogoj iz 1. točke prvega odstavka 271. čl. ZFPPIPP izpolnjen, če je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika.

20. Ta zakonska domneva pa je izpodbojna in po določbi drugega odstavka 272.člena ZFPPIPP upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, izpodbije domnevo iz 1. točke prvega odstavka 272.člena ZFPPIPP, če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika.

21. Zakonska domneva iz prve točke prvega odstavka 272.člena ZFPPIPP glede obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti temelji na kršitvi načela sočasnosti izpolnitve, ker šteje, da je to načelo kršeno, če je druga stranka (upnik iz poslovnega razmerja) izpolnitev opravila prva oziroma pred stečajnim dolžnikom. Domnevo pa lahko upnik izpodbije, če dokaže, da načelo sočasnosti ni bilo kršeno, ker je stečajni dolžnik izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom velja za običajen rok izpolnitve pri poslih enake vrste v razmerju do upnika.

22. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (18.točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da sta pravdni stranki poslovno sodelovali nekje od leta 2011, kar kaže na to, da sta imeli nedvomno pregled nad dinamiko izpolnjevanja medsebojnih obveznosti in iz predloženega prikaza načina poslovanja med pravdnima strankama (priloga v spisu B2), je mogoče ugotoviti, da je tožeča stranka obveznosti do tožene stranke, ki jih je le - ta opravila v letu 2013, plačala z daljšo zamudo, kljub temu, da je bil sklenjen med pravdnima strankama dogovor, da se valuta plačil podaljša in je tožeča stranka kljub temu zamujala s plačili. Ugotovilo je, da tožeča stranka svojih obveznosti do tožene stranke že v letu 2013 ni poravnavala v dogovorjenih rokih plačila, kljub podaljšanim rokom plačila.

23. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je sodišče prve stopnje presodilo, da je izpolnjen tudi subjektivni pogoj izpodbojnosti iz 2. točke prvega odstavka 271. čl. ZFPPIPP, saj bi tožena stranka že glede na predhodno medsebojno sodelovanje, obstoj zapadlih in neporavnanih obveznosti in ko tožeča stranka kljub podaljšanim rokom plačil svojih obveznosti po aprilu 2014 ni več poravnavala, ob potrebni skrbnosti morala, tudi ob signalih iz medijskega prostora, preveriti boniteto poslovanja tožeče stranke. Tožena stranka je vsekakor morala vedeti za likvidnostne težave tožeče stranke, saj je prav zaradi neplačil prekinila poslovno sodelovanje s tožečo stranko, tudi glede na dinamiko njunega poslovanja, oziroma je morala in mogla vedeti, da je insolventna.

24. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na tako tako ugotovljeno dejansko stanje, sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je iz trditev tožene stranke, s katerimi je izpodbijala zakonsko domnevo glede obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti, presojalo obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti.

25. Pritožba utemeljeno opozarja na zmotno interpretacijo navedb tožene stranke, da je tožeča stranka vseskozi plačevala z zamudami kot evidentno izhaja iz tabele tožene stranke "Prikaz plačevanja računov (z zamudami) upnika Y". Iz nje izhaja, da je tožeča stranka toženi stranki plačevala z zamudami 110, 125 in celo 160 dni konec leta 2013 in v začetku leta 2014. Daljše zamude so bile tako med strankama povsem običajne in vezane na plačila, ki jih je tožeča stranka prejela od danskega kupca.

26. Pravilno meni pritožba, da trditve tožene stranke v zvezi z zamudami pri plačevanju ne morejo biti argument, da je tožena stranka vedela in morala vedeti za insolventnost tožeče stranke, pač pa bi sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je tožeča stranka svoje obveznosti do tožene stranke že v letu 2013 izpolnjevala z zamudami, moralo presojati ali je na podlagi teh ugotovitev tožena stranka uspela izpodbiti objektivni pogoj izpodbojnosti.

27. Tožena stranka je namreč trdila in dokazovala, da objektivni pogoj izpodbojnosti ne obstoji, ker je tožeča stranka svoje obveznosti do tožene stranke ne glede na dogovorjene valute plačevala z zamudami in je plačilo z zamudo postal običajni rok plačevanja, sodišče prve stopnje pa bi glede na ugotovitev, da je temu res tako, moralo ob pravilni uporabi materialnega prava presoditi, da je tožena stranka izpodbila obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti, s tem ko je dokazala, da je plačevanje z zamudo štelo kot izpolnitev v rokih, v katerih se je med sedaj pravdnima strankama izpolnjevala obveznost tožeče stranke do tožene stranke in je ta rok veljal za običajen rok izpolnitve.

28. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno ob pravilni uporabi materialnega prava (odgovor na pritožbo ni bil vložen in se tako zaključki sodišča prve stopnje glede zamud pri plačevanju niso izpostavljali kot zmotni) presodilo, da je tožena stranka izpodbila zakonsko domnevo glede obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti. Ker je dejanje izpodbojno ob pogoju, da se dokaže obstoj tako objektivnega kot subjektivnega pogoja izpodbojnosti po 271.členu ZFPPIPP, je ob nedokazanosti obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti, tožbeni zahtevek neutemeljen in je zato bilo pritožbi ugoditi že po uradni dolžnosti ter izpodbijano sodbo spremeniti.

29. Ker je po povedanem pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti presodilo, da je potrebno pritožbi ugoditi, se s preostalimi pritožbenimi navedbami ni ukvarjalo.

30. Pravilna uporaba materialnega prava, kot je pojasnilo pritožbeno sodišče, narekuje drugačno presojo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo (358.člen ZPP).

31. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev glede glavnega zahtevka, je moralo spremeniti tudi odločitev glede stroškov pravdnega postopka, tako da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 3,246,31 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

32. Pritožbeno sodišče je stroške postopka pred sodiščem prve stopnje odmerilo skladno z določbo prvega odstavka 154.člena ZPP in skladno z Odvetniško tarifo (OT), ki se uporablja od 10.1.2015. 33. Tako je toženi stranki priznalo naslednje pravdne stroške: nagrada za odgovor tožbo - tar. 19/1 OT - 900 točk, nagrada za prvo pripravljalno vlogo tar. št. 19/1 OT - 900 točk, nagrada za drugo pripravljalno vlogo - tar. št. 19/2 OT - 675 točk, nagrada za tretjo, četrto in peto pripravljalno vlogo - tar. št. 19/3 OT - za vsako po 450 točk, skupaj 3825 točk in priglašene izdatke in stroške po tretjem odstavku 11. člena OT skupaj 48,25 točk ( do 1000 točk 2% , nad 1000 točk 1%), nagrada za zastopanje na naroku dne 10. 2. 2016 - tar. št. 20/1 - 900 točk, nagrada za narok z dne 30. 3. 2016 -tar. št. 20/2 OT - 450 točk, skupaj 5223, 25 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 2.397,47 EUR. Poleg tega je bilo priznati še 2x kilometrino (za relacijo Ljubljana - Murska Sobota in nazaj po 356 km in ob kilometrini 0,37 EUR) skupaj v znesku 263,44 EUR za prihode na narok dne 10. 2. 2016 in dne 30. 3. 2016, vse povečano za 22 % DDV v znesku 585, 40 EUR. Skupaj znašajo priznani pravdni stroški toženi stranki 3.246, 31 EUR, ki jih mora tožeča stranka plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izrek o zakonskih zamudnih obrestih temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13.12.2006. 34. Ker je tožena stranka s svojo pritožbo uspela, ji mora tožeča stranka povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165.člena ZPP) v znesku 1520,47 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

35. Pritožbeno sodišče je stroške pritožbe odmerilo skladno z OT in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1). Toženi stranki je priznalo naslednje priglašene stroške postopka: po tar. 21/I OT za redno pravno sredstvo 1125 točk in po tretjem odstavku 11. člena OT za izdatke 31,25 točk, skupaj 1156,25 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 530,71 EUR in povečano za 22% DDV stroški znašajo 647,47 EUR. Toženi stranki je bilo priznati tudi sodno takso za pritožbo v znesku 873,00 EUR. Skupaj tako priznani stroški tožene stranke znašajo 1.520,47 EUR, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila. Izrek o zakonskih zamudnih obrestih temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13.12.2006. Op. št. (1): Veljavno do 24.6.2016, ko je stopila v veljavo novela ZFPPIPP - G (Uradni list RS št. 27/2016), s katero se je rok za vložitev izpodbojne tožbe določil na 12 mesecev od pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka.