Jedro

Iz postopka ne izhaja, da bi tožnik prejemal za delo v tujini dnevnice v drugačnem znesku kot 44,00 EUR. Toženka tega ni zatrjevala, prav tako pa tudi ni navajala, v katere države je tožnik potoval, čeprav jo je na to tožnik tekom postopka opozoril.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 280,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku iz naslova neupravičenih odtegljajev od plače v roku 15 dni plača 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2018 dalje do plačila in 1.548,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2018 dalje do plačila (točka I izreka); iz naslova premalo izplačane plače pa v istem roku 372,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2018 dalje do plačila, 490,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2018 dalje do plačila in 100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2018 dalje do plačila (točka II izreka). Višji oziroma drugačni zahtevek iz naslova plačila razlike v plači za mesece avgust, september in oktober 2018 z zakonskimi zamudnimi obrestmi nad dosojenimi je zavrnilo (točka III izreka) in odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (točka IV izreka).

2. Zoper točke I, II in IV (ugodilni del sodbe in odločitev, da sama krije svoje stroške postopka) se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bilo na tožniku trditveno in dokazno breme, da izkaže, kje je vožnje v spornem obdobju opravljal. Toženka je ves čas postopka zatrjevala, da je tožniku v času od februarja do julija 2018 izplačevala plačo upoštevaje dnevnice v višini 44,00 EUR, ni pa navajala, da tožniku dnevnice v tej višini pripadajo tudi v spornem obdobju. Tožnik ni trdil, da je delo opravljal v tujini, to je izpovedal šele, ko je bil zaslišan. Njegovo zaslišanje ne more nadomestiti trditvene podlage. Natančno bi moral navesti, v katerih državah je posamezni dan opravljal delo, saj se višine dnevnic glede na mesto oziroma državo razlikujejo in po Uredbi znašajo med 32,00 do 62,00 EUR. Ker je kljub pomanjkljivi trditveni podlagi sodišče štelo, da tožniku pripadajo dnevnice v višini 44,00 EUR, je sodišče preseglo svojo dolžnost materialno procesnega vodstva in ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom, s tem pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar je vplivalo na zakonitost sodbe. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo, da je toženka za september in oktober 2018 opravila neupravičene odtegljaje plače. Predložila je dokazila, s katerimi je dokazala, da je tožnik povzročil škodo na tovornjaku. Narava odtegljajev je bil nastop pobotnega razmerja, in sicer enostranskega pobota. Kljub navedbam in dokaznim listinam toženke, je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zaključilo, da so bili odtegljaji neupravičeni. Sodišče ni upoštevalo narave pobotnega razmerja, sodba pa s tem v zvezi nima razlogov in je neobrazložena. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi s pritožbo zatrjevanih ne. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, sodba pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Tožnik je bil pri toženki od 22. 2. 2018 do 3. 11. 2018 zaposlen na delovnem mestu voznik tovornega vozila in je s tožbo zahteval vračilo odtegljajev od plače za september in oktober 2018 ter plačilo razlike v plači od avgusta do novembra 2018. 7. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožnikovim zahtevkom za plačilo odtegnjenih zneskov plač za meseca september in oktober 2018, pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), ki določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo do plačila, in določbo tretjega odstavka tega člena, da delavec ne more dati soglasja iz prejšnjega odstavka pred nastankom delodajalčeve terjatve. Tako do enostranskega pobota v obravnavanem primeru ni prišlo, saj to po navedeni zakonski določbi ni dopustno. Sodišče je odločitev, da je toženka dolžna tožniku povrniti odtegnjena zneska, v točki 9 obrazložitve primerno obrazložilo, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodba v tem delu nima razlogov.

8. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 16 obrazložitve sodbe izhaja, da toženka ni prerekala navedb tožnika, da je bila toženkina garaža v kraju A. v Avstriji, da je tožnik tam zamenjal prikolico, nadaljeval vožnjo in tako tudi postanke delal v tujini. Glede na že izplačane dnevnice za mesece marec (31 dni), april (30 dni) in maj (12 dni, saj je bil tožnik preostanek meseca doma v Makedoniji), je sodišče utemeljeno verjelo trditvam tožnika, da je delo v tujini v mescu avgustu opravljal 17 dni, v septembru 30 dni, v oktobru 31 dni in v novembru 3 dni do prenehanja delovnega razmerja. Utemeljeno mu je za te dneve dosodilo dnevnice v višini 44,00 EUR za dnevnico. Iz postopka ne izhaja, da bi tožnik prejemal za delo v tujini dnevnice v drugačnem znesku kot 44,00 EUR. Toženka tega ni zatrjevala, prav tako pa tudi ni navajala, v katere države je tožnik potoval, čeprav jo je na to tožnik tekom postopka opozoril. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje preseglo dolžnost materialno procesnega vodstva, ravnalo v nasprotju s procesnim načelom in tako storilo bistveno kršitev določb postopka.

9. Iz navedenega izhaja, da so pritožbeni razlogi neutemeljeni. Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Sodišče je o potrebnih stroških tožnika odločilo skladno z Odvetniško tarifo in mu priznalo nagrado za sestavo pritožbe v višini 375 točk po OT, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 280,00 EUR. Stroške mu je dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.