Jedro

Tožnik je pri toženi stranki na podlagi pogodb o sodelovanju opravljal dela in naloge delovnega mesta novinar infokanala, in sicer do februarja 2015 v obsegu, ki ustreza polnemu delovnemu času redno zaposlenih (oziroma celo večje število ur), v marcu 2015 in aprilu 2015 pa je tožnik opravil le še 90 oziroma 11 ur. Delo je opravljal nepretrgoma, po navodilih in pod nadzorom tožene stranke, pri čemer je delal v prostorih toženke, z njenimi delovnimi sredstvi in po vnaprej predvidenem delovnem času, svojo prisotnost je tudi evidentiral. Delo je opravljal za plačilo, ki ga je (na podlagi izdanih računov) dobil mesečno, v organiziran delovni proces tožene stranke pa se je vključil prostovoljno in na enak način kot redno zaposleni pri toženi stranki. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ima razmerje med pravdnima strankama vse elemente delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da se skladno z 2. odstavkom 12. člena ZDR-1 domneva, da sta stranki sklenili pogodbo za nedoločen čas, ker nista sklenili pisne pogodbe in s tem omejili časa trajanja same pogodbe. Glede na to, da je med strankama obstajalo delovno razmerje, pa bi moralo to biti odpovedano skladno z ZDR-1 (po postopku in iz razlogov, kot jih predvideva ZDR-1). Zato je sodišče prve pravilno ugotovilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila skladna z ZDR-1, zaradi česar je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi oz. delovnega razmerja nezakonito.

Tožena stranka delovnega mesta novinar infokanala, ki ga je tožnik opredelil v svojem zahtevku za reparacijo in reintegracijo nima, zato je odločitev sodišča prve stopnje o reitnegraciji preuranjena. Glede na ugotovitve, da je bilo tožnikovo delo po pogodbah o poslovnem sodelovanju večopravilno in da se večopravilnost pojavlja tudi pri drugih delovnih mestih, zaradi česar bi tožena stranka iz svojega seznama delovnih mest lahko določila primerno večopravilno delovno mesto, bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnoprocesnega vodstva pozvati tožnika, naj konkretizira, na katero delovno mesto zahteva reintegracijo. Ker je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe v točkah I do VIII in X izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama za nedoločen čas od 1. 1. 2013 dalje (I. točka izreka), nezakonitost prenehanja delovnega razmerja 15. 5. 2015 in da delovno razmerje še vedno traja (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna, v roku 15 dni: - tožnika pozvati nazaj na delo, mu v podpis izročiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in polni delovni čas (III. točke izreka); - od 15. 5. 2015 do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih mesečnih plač v bruto znesku 1.649,52 EUR, od katerih je dolžna za tožnika obračunati in zanj vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa plačati tožniku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne neto plače do plačila (IV. točka izreka); - vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ od 1. 1. 2013 ter ga prijaviti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter mu od 1. 1. 2013 obračunati in zanj vplačati vse davke in prispevke (V. točka izreka); - iz naslova regresa za leto 2013 in 2014 od bruto zneskov 692,00 EUR in 692,00 EUR obračunati in zanj vplačati akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2013 za leto 2103 in od 2. 7. 2014 za leto 2014 do plačila (VI. in VII. točka izreka); - povrniti stroške prehrane med delom za leto 2013 v višini 897,60 EUR, za leto 2014 v višini 960,96 EUR in za leto 2015 v višini 246,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za posamezno mesečno nadomestilo dalje do plačila (VIII. točka izreka),.

Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožnika, da sta bila delovno razmerje in pogodba sklenjena za opravljanje dela na delovnem mestu novinarja infokanala, da mu je delovno razmerje prenehalo na tem delovnem mestu, da ga toženka pozove na opavljanje dela na delovnem mestu novinarja infokanala in da toženka s tožnikom sklene pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto, zavrnilo pa je tudi višje zahtevke iz naslova regresa za letni dopust za leto 2013 in 2014, povračila stroškov prehrane med delom za leta 2013, 2014 in 2015 (IX. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 852,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (X. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe (I. - VIII. točka izreka) in zoper odločitev o stroških (X. točka izreka) vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške postopka, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je navedlo, da noben zakon ne določa izjeme po 2. odstavku 13. člena ZDR-1, skladno s katerim se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja, razen v primerih, ki jih določa zakon. Samostojno poklicno opravljanje kulturnih dejavnosti je urejeno v Zakonu o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK; Ur. l. RS, št. 96/2002 in spremembe) in skladno z 82. členom tega zakona se posameznik lahko registrira pri ministrstvu za kulturo in se vpiše v razvid samozaposlenih v kulturi, ki v okviru svoje registrirane dejavnosti sklepajo pogodbe civilnega prava. Pogodbe med strankama v tem sporu so civilne pogodbe, zato je napačna odločitev o obstoju elementov delovnega razmerja. Zmotno je tudi stališče o domnevi pogodbe za nedoločen čas, ker stranki nista sklenili pisne pogodbe o zaposlitvi in omejili njenega trajanja. Projekt A. je bil časovno omejen projekt, ki se je predhodno zaključil zaradi pomanjkanja sredstev, zato je šlo v predmetni zadevi kvečjemu za delovno razmerje za določen čas, in sicer za čas trajanja projekta. Glede na določbe Obligacijskega zakonika o ničnosti pogodb in konverziji le-teh, je treba pogodbe med strankama šteti za pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da delovno mesto novinar info kanala pri toženi stranki ne obstaja, a ni sledilo predlogu tožene stranke za sodno razvezo. Tožena stranka načrtuje odpuščanja in za tožnika ni dela, kar je potrdil tudi B.B., a se sodišče prve stopnje do teh argumentov tožene stranke ni opredelilo in s tem bistveno kršilo pravila postopka. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 7/2013 navedlo, da je lahko pravno relevantna tudi delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj k sebi. Sodišče je s tem, ko je naložilo toženi stranki, da tožniku najde (katerokoli) delo, odločilo mimo zahtevka, s katerim je tožnik zahteval pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu novinar infokanala, zato gre za bistveno kršitev določb postopka. Sodba v III. točki izreka je neizvršljiva, saj sodišče samo ne more določati drugega delovnega mesta ali ne odločiti o delovnem mestu in plači, za katero naj tožena stranka izroči pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje bi moralo pogodbo sodno razvezati. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje glede večopravilnih mest za tožnika.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da ZUJIK ne določa izjeme od prepovedi sklepanja civilnih pogodb v primeru obstoja elementov delovnega razmerja, saj ne določa, da lahko samozaposleni v kulturi sklepa civilnopravne pogodbe, ki imajo nekatere elemente delovnega razmerja. Projekt A. je bil omejen finančno in ne časovno, in še vedno traja. Sredstev za projekt A. je zmanjkalo pred odpovedjo pogodbe. Zato ni šlo za projektno delo, ki bi opravičevalo pogodbo za določen čas. Sklenjene civilne pogodbe med strankama so nične in konvertirajo v pogodbe o zaposlitvi skladno z ZDR-1. Ta je glede na OZ specialen predpis in določa, da se delovno razmerje praviloma sklepa za nedoločen čas oziroma je pogodba za določen čas izjema, zato velja, da je sklenjena pogodba za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na okoliščine nadaljevanje delovnega razmerja možno. Tožena stranka ne bo odpuščala, temveč na novo zaposlovala, kar izhaja tudi iz predloga generalnega direktorja C. svetu tožene stranke. Tožena stranka namreč sanira stanje, ko so honorarni sodelavci de iure v delovnem razmerju. Pravilno je ugotovilo tudi, da pri toženi stranki obstajajo večopravilna delovna mesta, za katera je tožnik usposobljen.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ni obremenjena s pomanjkljivostmi, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, zlasti pa izrek sodbe ni nerazumljiv ali v nasprotju s seboj ali z razlogi sodbe, prav tako ne manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, ki tudi niso nejasni ali s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo svojo odločitev, zakaj ni sledilo predlogu tožene stranke za sodno razvezo in zakaj šteje, da je nadaljevanje delovnega razmerja možno. Med drugim je navedlo, da tožnik za toženo stranko še vedno dela po civilnopravni pogodbi in da sta stranki kljub sporu v dobrih odnosih. Pravilnost take odločitve pa sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje ni odločilo mimo zahtevka, kot to neutemeljeno navaja pritožba in uveljavlja bistveno kršitev določb postopka. Bistvo tožnikovega zahtevka je bila zahteva po ugotovitvi obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas in nezakonitosti prenehanja tega delovnega razmerja, tožnik pa je za čas nezakonitega prenehanja zahteval reparacijo ter reintegracijo (na točno določeno delovno mesto). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med strankama dejansko obstajalo delovno razmerje, ki je 15. 5. 2015 nezakonito prenehalo, zato je tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo, pri čemer je zavrnilo le tisti del zahtevka, ki se je nanašal na konkretno, neobstoječe delovno mesto.

8. Sodišče prve stopnje je delno nepravilno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in je sprejeta odločitev nepravilna.

9. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja obstoj delovnega razmerja od 1. 1. 2013 dalje, ker naj bi v razmerju, ki sta ga pravdni stranki uredili z različnimi pogodbami civilnega prava (pogodbami o poslovnem sodelovanju), obstajali elementi delovnega razmerja. Na podlagi 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. list RS, št. 21/2013 in naslednji) je delovno razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Delovno razmerje se sklene s pogodbo o zaposlitvi (1. odstavek 11. člena ZDR-1). Pri tem pa ZDR-1 v drugem odstavku 13. člena izrecno določa, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR v povezavi s 22. členom oz. 54. členom ZDR-1. ZDR v 17. členu sicer zahteva pisno pogodbo o zaposlitvi, ki jo mora zagotoviti delodajalec, vendar pa iz četrtega odstavka 17. člena ZDR izhaja, da tudi, če stranki nista sklenili pisne pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj delovnega razmerja. V primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja (18. člen ZDR-1). Enako ureditev je določal tudi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je veljal do 12. 4. 2013. 10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik delo pri toženi stranki opravljal od 1. 1. 2013 do 15. 5. 2015, kar med strankama tudi ni sporno. Tožnik je opravljal dela in naloge delovnega mesta novinar infokanala, in sicer do februarja 2015 v obsegu, ki ustreza polnemu delovnemu času redno zaposlenih (oziroma celo večje število ur), v marcu 2015 in aprilu 2015 pa je tožnik opravil le še 90 oziroma 11 ur. Delo je opravljal nepretrgoma, po navodilih in pod nadzorom tožene stranke, pri čemer je delal v prostorih toženke, z njenimi delovnimi sredstvi in po vnaprej predvidenem delovnem času, svojo prisotnost je tudi evidentiral. Delo je opravljal za plačilo, ki ga je (na podlagi izdanih računov) dobil mesečno, v organiziran delovni proces tožene stranke pa se je vključil prostovoljno in na enak način kot redno zaposleni pri toženi stranki. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje presodilo, da ima razmerje med pravdnima strankama vse elemente delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1. Zato je tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo.

11. Pritožbeno sodišče se strinja z dejansko in pravno presojo sodišča prve stopnje glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja med strankama in se na razloge sodišča prve stopnje v tem delu v celoti sklicuje. Sodišče prve stopnje je pravilno tolmačilo 2. odstavek 13. člena ZDR-1, skladno s katerim se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja (v skladu s 4., v povezavi z 22. oziroma 54. členom tega zakona), razen v primerih, ki jih določa zakon. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi 82. člen ZUJIK določal izjemo od tega člena. Navedeni člen namreč ureja vpis samozaposlenih v kulturi v razvid pri ministrstvu za kulturo in med drugim določa, da samozaposleni v kulturi sklepajo v okviru svoje registrirane dejavnosti pogodbe civilnega prava. ZDR-1 je na področju delovnih razmerij (to so razmerja med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca) specialen predpis, pri čemer je bistvena določba 18. člena ZDR-1, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče še dodaja, da bi zakonodajalec v primeru, če bi želel samozaposlene v kulturi opredeliti kot izjemo od 2. odstavka 13. člena, to v ZUJIK tudi izrecno navedel. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je med strankama v času sodelovanja na podlagi pogodb o sodelovanju obstajalo delovno razmerje.

12. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se skladno z 2. odstavkom 12. člena ZDR-1 domneva, da sta stranki sklenili pogodbo za nedoločen čas, ker nista sklenili pisne pogodbe in s tem omejili časa trajanja same pogodbe. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na določbe OZ glede konverzije ničnih pogodb, saj je, kot navedeno, ZDR-1 glede delovnih razmerij specialen predpis, ki zaradi varstva šibkejše stranke (delavca) izrecno določa, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za nedoločen čas, če s tem zakonom ni drugače določeno, pri čemer velja domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, če s pogodbo o zaposlitvi čas trajanja ni pisno določen oziroma če pogodba o zaposlitvi za določen čas ni sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi navedbe tožene stranke, da bi bilo delovno razmerje med strankama lahko kvečjemu sklenjeno za določen čas, do 15. 5. 2015, ko je bila pogodba o sodelovanju odpovedana. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da bi glede na trajanje projektov A. in D. pogodba trajala do konca leta 2015 oziroma 2016 in ne bi prenehala (že) 15. 5. 2015. Glede na to, da je med strankama obstajalo delovno razmerje, pa bi moralo to biti odpovedano skladno z ZDR-1 (po postopku in iz razlogov, kot jih predvideva ZDR-1). Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da odpoved z dne 14. 4 2015 ni bila skladna z ZDR-1, zaradi česar je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi oz. delovnega razmerja dne 15. 5. 2015 nezakonito.

13. Utemeljeno pa pritožba izpostavlja dejstvo, da tožena stranka nima delovnega mesta novinar infokanala, ki ga je tožnik opredelil v svojem zahtevku za reparacijo in reintegracijo. Dejstvo, da delovno mesto novinar infokanala na seznamu toženkinih delovnih mest ne obstaja, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. V obrazložitvi sodbe je navedlo, da tožena stranka lahko za tožnika določi (drugo) primerno delovno mesto, ker obstajajo pri toženi stranki večopravilna delovna mesta.

14. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo: - da od 1. 1. 2013 dalje obstaja med strankama delovno razmerje, ki je 15. 5. 2015 nezakonito prenehalo, - da tožena stranka delovnega mesta novinar infokanala (na katerega je tožnik zahteval reintegracijo) nima, - da je bilo tožnikovo delo po pogodbah o poslovnem sodelovanju večopravilno, in - da se večopravilnost pojavlja tudi pri drugih delovnih mestih, zaradi česar bi tožena stranka iz svojega seznama delovnih mest lahko določila primerno večopravilno delovno mesto.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju bi sodišče prve stopnje v okviru materialnoprocesnega vodstva moralo pozvati tožnika, naj konkretizira, na katero delovno mesto zahteva reintegracijo. Ob tem bi moralo upoštevati tudi dejstvo, da tožnik za toženo stranko še vedno dela po civilnopravni pogodbi, kakor to izhaja iz izpodbijanega dela sodbe in priloge A36. 15. Sodišče pa lahko skladno s 1. odstavkom 118. člena ZDR-1 (na predlog delavca ali delodajalca) razveže pogodbo o zaposlitvi in ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Po oceni pritožbenega sodišča je dejstvo, da tožena stranka ne razpolaga z delovnim mestom, kot ga v tožbi zahteva tožnik, lahko taka okoliščina, zaradi katere nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ne bi bilo več mogoče. V zvezi s tem pritožba tudi utemeljeno citira odločbo VS RS, opr. št. VIII Ips 7/2013, v kateri je bilo zavzeto stališče, da je pri odločanju o sodnem prenehanju delovnega razmerja skladno z 2. odstavkom 118. člena takrat veljavnega ZDR (ki je vsebinsko enak 1. odstavku 118. člena ZDR-1) lahko relevantna tudi delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj k sebi, kar se lahko kaže tudi v objektivni nezmožnosti delodajalca delavcu zagotoviti ustrezno delo glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi. Glede na navedeno naj sodišče preveri tudi možnost uporabe 118. člena ZDR-1 in sodne razveze delovnega razmerja, kot je to predlagala tožena stranka.

16. Ker so torej uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

17. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas in nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, nepravilno oz. vsaj preuranjeno pa odločilo, da delovno razmerje od 1. 1. 2013 dalje še vedno traja. V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje v luči vsega zgoraj navedenega dopolni dokazni postopek in v okviru materialno procesnega vodstva tožnika pozove, da konkretizira delovno mesto, na katero zahteva reintegracijo, oziroma podredno na postavitev zahtevka po denarnem povračilu skladno z 2. odstavkom 118. člena ZDR-1. V zvezi s tem naj sodišče prve stopnje razišče tudi, ali je šlo oziroma gre pri sodelovanju med strankama po februarju 2015 (do katerega je tožnik opravljal celo večje število ur, kot ustrezajo polnemu delovnemu času) za delovno razmerje za polni ali krajši delovni čas od polnega, saj iz izpodbijanega dela sodbe izhaja, da je tožnik v marcu 2015 opravil 90 ur, v aprilu 2015 pa (do prenehanja razmerja dne 15. 5. 2015) le še 11 ur. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku naj sodišče ponovno odloči o tožbenem zahtevku.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločitev.