Jedro

Tako v predsodnem postopku kot v postopku pred sodiščem prve stopnje je ugotovljeno, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ker je tožnik skupno dosegel le 5 let, 7 mesecev in 10 dni pokojninske dobe in ne 10 let in 22 dni, kar bi zadoščalo za priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 8. 11. 2021 v povezavi s prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 20. 9. 2021 in razvrstitvijo tožnika v I. kategorijo invalidnosti s pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ki naj jo toženec odmeri s posebno odločbo, ter podredni tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve tožencu v ponovno odločanje (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da stroški tožnika bremenijo proračun Delovnega sodišča v Celju (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Uveljavlja stroške pritožbenega postopka.

Navaja, da je v tožbi izpodbijal odločbo zaradi kršitve pravice do izjave kot del pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, ker se ni mogel seznaniti z odgovorom angleškega in ciprskega organa glede podatkov in informacij, ki sta jih posredovala tožencu. Sodišče pojasnjuje, da naj bi mu bilo to poslano, kot priloga v dopisu z dne 16. 5. 2019, kar ne drži. Če se je sodišče sklicevalo na kakršnekoli listine, na katere se niti toženec ni skliceval v svojem odgovoru na tožbo, niti jih ni predložil kot dokaz, gre za absolutno kršitev postopka po 7. členu ZPP v zvezi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Morebitni ugovor, da je domnevni vpogled v upravni spis zadostna podlaga za presojo, je zmoten, ker konkretnega vpogleda v upravni spis, razen za zapisnik, ni bilo. Toženec ni zanikal, da mu ni bila predložena listina tujih organov, zato bi se po drugem odstavku 214. člena ZPP morala zatrjevanja in očitki šteti za resnične. Sodišče je kršilo 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so ugotovitve v nasprotju z listinami v spisu. Protispisna je ugotovitev sodišča, da naj bi bili odgovori angleškega in ciprskega organa utemeljeni z listinami, ki jih je predložil v spis. Domneva, da je bil odgovor angleškega in ciprskega organa v angleškem jeziku, ki ga sodišče ne pozna in ga ne more uporabiti. Meni, da je sporno tudi določilo 2. alineje 42. člena ZPIZ-2. Doba "tretjino obdobja" je arbitrarno določena in brez razumnega razloga. Kršena je enakost pred zakonom oziroma enako varstvo pravic po 14. oziroma 22. členu Ustave. Zakaj je določena minimalna tretjina obdobja in ne npr. petina ali desetina obdobja oziroma, da bi bil upravičen do sorazmernega dela pokojnine v obsegu, ki bi ustrezal opravljeni delovni dobi? Prepričan je, da ne glede na navedeno, izpolnjuje pogoje za pridobitev sorazmerne pokojnine. To je dokazoval delno z izpiskom iz Pomorske knjižice, delno iz lastne evidence. Iz kopije Pomorske knjižice je od 16. 7. 1985 do 28. 9. 2009 izhajalo, da je bil na ladji zaposlen skupno 3 leta, 8 mesecev in 1 dan. Problem je nastal, ker je sodišče štelo, da se mu ne more upoštevati zavarovalna doba, ki jo je oddelal pri ciprskem podjetju A. in pri podjetju B. iz Anglije. Po lastni evidenci je bil vkrcan oziroma zaposlen: C. d. o. o. (1 leto, 9 mesecev in 14 dni), A. (1 leto, 3 mesece in 24 dni), B., Velika Britanija (1 leto, 5 mesecev in 3 dni), vkrcanja v bivši Jugoslaviji (10 mesecev in 15 dni), Hrvaška (1 leto, 7 mesecev in 26 dni) in samoplačništvo (3 leta), skupaj 10 let in 22 dni. Predložil je dokazilo o sklenjeni pokojninski shemi z družbo B., iz katere izhaja, da je upravičenec iz pokojninske dobe. Zavarovanje je bilo izvedeno preko zavarovalnice D., ki ima sedež na E. Z dokazilom družbe B. z dne 13. 5. 2013 se potrjuje medicinska oskrba. Gre tudi za potrdilo, da je v letih 2007, 2008, 2009 in 2010 delal na ladjah, ki so plule pod zastavo države Liberije. S tem je dokazoval, da je opravljal službo in tudi plačeval pokojninsko dobo. Sodišče je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovilo, kar je posledica dejstva, da se ni mogel seznaniti s korespondenco, ki je potekala med tožencem in uradnimi inštitucijami v tujini. Dokazni zaključki sodišča so bili preuranjeni, odločitev pa iz tega razloga napačna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na procesne kršitve iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovilo je, da je odločitev sodišča glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna. Pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih kršitev.

V postopku tožniku ni bila kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave. Za kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre takrat, ko stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Obveznost sodišča je, da se z navedbami strank seznani in se do tistih, ki so za odločitev bistvene tudi opredeli, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Enako ni prišlo do kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča takšne kršitve ne more predstavljati.

5. V zadevi tožnik izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 8. 11. 2021 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 20. 9. 2021. S slednjo je bilo odločeno, da je tožnik zaradi bolezni invalid I. kategorije invalidnosti od 5. 7. 2017 dalje in nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

6. Iz ugotovitve sodišča prve stopnje izhaja, da med strankama ni sporno, da je tožnik od 5. 7. 2017 dalje razvrščen v I. kategorijo invalidnosti,2 da je na Hrvaškem dopolnil pokojninsko dobo v trajanju 1 leto, 7 mesecev in 26 dni, in da minimalna pokojninska doba za pridobitev pravice do invalidske pokojnine zanj znaša 10 let.3

7. Pravna podlaga za vtoževano pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine je določena v 2. alineji 42. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju4 (ZPIZ-2). Na podlagi te določbe pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni, pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti (delovna leta) šteto delovna leta kot polna leta (minimalna pokojninska doba).

Določba 2. alineje 42. člena ZPIZ-2 ni protiustavna le zato, ker zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine pod pogojem, da je pred nastankom invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj eno tretjino delovnih let od dopolnjenega 20. leta starosti do dneva nastanka invalidnosti. S to določbo ni kršen 14. člen (enakost pred zakonom) niti 22. člen Ustave (enako varstvo pravic). Ustava izrecno določa pravico do pokojnine kot eno izmed človekovih pravic do socialne varnosti (prvi odstavek 50. člena Ustave), pod pogoji, ki jih določa zakon. Ustavno sodišče je bistvo ali jedro pravice do pokojnine iz sistema pokojninskega zavarovanja opredelilo kot pravico posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov za pokojninsko zavarovanje in ob izpolnjenih drugih, razumno določenih pogojih pridobi in uživa pokojnino, ki mu zagotavlja socialno varnost. Zakonodajalec je torej tisti, ki določi krog upravičencev, vrsto in obseg upravičenj, _pogoje za pridobitev_ in način uresničevanja pravic, ki gredo zavarovancem iz obveznega pokojninskega zavarovanja.5

8. Pritožnik zakonsko določenih pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine zagotovo ne izpolnjuje. Tako v predsodnem postopku kot v postopku pred sodiščem prve stopnje, je ugotovljeno, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ker je tožnik skupno dosegel le 5 let, 7 mesecev in 10 dni pokojninske dobe in ne 10 let in 22 dni, kar bi zadoščalo za priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.6 Tako toženec kot sodišče prve stopnje sta ugotovila, da je tožnik v Republiki Sloveniji dopolnil skupno 3 leta, 11 mesecev in 14 dni, od tega pri C. d. o. o., 3 mesece in 4 dni pokojninske dobe. Tožnikovo zatrjevanje, da je bil pri C. d. o. o. vključen v obvezno zavarovanje 1 leto, 9 mesecev in 14 dni, ni dokazano. Sklep o izbiri pomorščaka za prosta dela in naloge z dne 28. 3. 1989 ter kopija pomorske knjižice, ki ju je predložil kot dokaz o doseženi pokojninski dobi, ne izkazujeta, da je bil tudi dejansko prijavljen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in da so bili zanj plačani prispevki. Tudi v kolikor bi se upoštevalo celotno obdobje dela pri C. d. o. o. (tj. dodatno 1 leto, 6 mesecev in 10 dni), to ne bi pripeljalo do drugačne odločitve od izpodbijane.

10. Prav tako niso utemeljene pritožnikove navedbe, da je v bivši Jugoslaviji dopolnil 10 mesecev in 15 dni pokojninske dobe, saj kaj takega iz listin sodnega spisa ne izhaja.

11. Nadalje ni dokazano, da bi pritožnik pokojninsko dobo dosegel na Cipru in Veliki Britaniji. V zvezi s tem je že toženec skladno z Uredbo (ES) št. 987/2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti, od pristojnih nosilcev zavarovanja prejel pojasnilo, da za tožnika prispevki niso bili plačani. Ciprski organ je v zvezi z zaposlitvijo v družbi A. v trajanju 1 leta, 3 mesecev in 24 dni, posredoval odgovor z dne 17. 6. 2021, da tožnik glede na posredovane podatke ni bil zavarovan v okviru ciprskega sistema socialnega zavarovanja, zato ne morejo izdati potrdila o zavarovalni dobi na obrazcu P5000. 12. Iz enakega razloga ni utemeljeno niti pritožbeno zatrjevanje o dopolnitvi 1 leta, 5 mesecev in 3 dni britanske pokojninske dobe. Tožnik je sicer zatrjeval, da naj bi dobo dosegel v času plovbe na različnih ladjah angleške družbe B., vendar je nosilec pokojninsko invalidskega zavarovanja tožencu dne 19. 2. 2020 sporočil, da prispevki v pokojninsko blagajno Združenega kraljestva niso bili plačani, ker tožnik v Združenem kraljestvu ni bil nikoli zaposlen. Tožnik je plul na ladjah pod liberijsko zastavo, kar navaja tudi sam. Četudi bi tožnik v tem obdobju dopolnil pokojninsko dobo, je ne bi bilo moč upoštevati, saj z Liberijo Republika Slovenija nima sklenjenega sporazuma.

Potrdilo F. (izjava o cenitvi), ki ga je v sodnem postopku predložil tožnik izkazuje, da je bil res vključen v pokojninsko shemo pri zavarovalnici D. Vendar gre pri tem zavarovanju za prostovoljno in ne obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje Združenega kraljestva, ki bi se lahko upoštevalo pri odmeri pokojnine. Tudi sicer je bil tožnik s pogodbo o zaposlitvi pomorščaka z dne 3. 7. 2008 (priloga A9) zavezan, da sam plačuje davke ali nacionalna plačila socialne varnosti, ki izhajajo iz plače in prejemka. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da bi moral za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in plačevanje prispevkov v času dela v družbi B., poskrbeti tožnik sam.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožniku v predsodnem postopku ni bila kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave. Še več, ugotovilo je, da je tožnik v postopku sodeloval tako, da je predložil dokumentacijo, ki je bila posredovana nosilcem pokojninskega in invalidskega zavarovanja, toženec pa mu je posredoval odgovora ciprskega in angleškega nosilca zavarovanja. Pravica do izjave je bila tožniku nenazadnje zagotovljena v sodnem postopku, kjer mu je bilo omogočeno, da poda svoje stališče ter se opredeli do navedb in dokazil nasprotne stranke.

14. Ker glede na predhodno obrazloženo pritožbene navedbe niso utemeljene, izpodbijana sodba pa je pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Izrek o stroških je odpadel, saj jih pritožnik sploh ni specificiral. Ob dejstvu, da mu je odobrena brezplačna pravna pomoč (list. št. 34), pritožbeni stroški bremenijo proračunska sredstva Delovnega sodišča v Celju.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. 2 Na podlagi odločbe toženca z dne 20. 9. 2021. 3 Tožnik (rojen 29. 10. 1966) je do dneva nastanka I. kategorije invalidnosti (5. 7. 2017) po določbi 2. alineje 42. člena ZPIZ-2 dopolnil 30 delovnih let. Delovna doba, ki jo potrebuje za priznanje pravice do invalidske pokojnine znaša tako 10 let. 4 Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl. 5 Glej npr. odločbo U-I-246/2013-44 z dne 21. 4. 2016; sodbo opr. št. Psp 378/2019 z dne 30. 1. 2020. 6 Tožnik je pokojninsko dobo dosegel na Hrvaškem (1 leto, 7 mesecev in 26 dni) in v Sloveniji (3 leta, 11 mesecev in 14 dni) in znaša skupaj 5 let, 7 mesecev in 10 dni.