Jedro

Z zahtevo, da revizijsko sodišče tožniku prisodi "primerno nižjo odškodnino", tožena stranka ni ocenila vrednosti izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje. Revizija, v kateri ni navedena vrednost izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe, je nepopolna revizija.

Po 377. členu ZPP revizijsko sodišče nepopolno revizijo zavrže s sklepom, če tega ne stori v mejah svojih pravic (374. člen ZPP) že sodnik prve stopnje.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Za škodo, ki je tožniku nastala dne 19.05.1989, je prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 2,650.000,00 SIT. V preostalem delu (do zneska 3,000.000,00 SIT) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava (200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in "tožniku prisodi primerno nižjo odškodnino s stroškovno posledico, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne v novo odločanje". Izpodbija ugotovitve o teži in trajanju telesnih bolečin in obsegu zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ob ugotovljenem 10% zmanjšanju življenjske aktivnosti je, po njenem mnenju, treba upoštevati tudi, da tožnik kljub zatrjevani bojazni pred temo, hrupom, elektriko in nevihto, danes uspešno opravlja delo voznika. Odmerjena odškodnina je zato previsoka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Revizija ni popolna.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki se vloži zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi so pooblastila sodišča in strank omejena in v zakonu natančno določena. Smiselna uporaba drugih določb ZPP je dovoljena le v obsegu, ki ga ZPP za posamezno izredno pravno sredstvo posebej predvideva.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT. ZPP se uporablja za vse zadeve, v katerih je bila prvostopenjska odločba izdana po uveljavitvi tega zakona. Zakon je začel veljati 14.07.1999, sodba prve stopnje v tej zadevi pa je bila izdana 03.02.2000. Tožena stranka v reviziji ni navedla zneska, za katerega šteje, da je sodišče tožniku previsoko odmerilo odškodnino. Navedba v uvodu revizije ("zaradi plačila 3,000.000,00 SIT") ne pomeni vrednosti izpodbijanega dela, saj je bil zahtevek za znesek 350.000,00 SIT zavrnjen. Z zahtevo, da revizijsko sodišče "tožniku prisodi primerno nižjo odškodnino", tožena stranka nalaga vrhovnemu sodišču tudi obveznost, da oceni vrednost izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje. Tega pa revizijsko sodišče ne sme storiti. Po 371. členu ZPP sme preizkusiti izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem sicer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava, vendar ta preizkus zajema le izpodbijani del. Revizijsko sodišče nima zakonskega pooblastila za presojo celotne odločitve.

Če pa je tako, revizijsko sodišče ugotavlja, da je revizija, v kateri ni navedena vrednost izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe, nepopolna revizija. Zastavlja se vprašanje, ali je treba v takšnem primeru pozvati vlagatelja revizije, da revizijo v določenem roku dopolni. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ne. V revizijskem postopku je ravnanje z nepopolno vlogo (revizijo) drugače urejeno.

Največ obveznosti pri ravnanju z nepopolnimi vlogami ima prvostopenjsko sodišče po 108. členu ZPP. Zahtevati mora od stranke, da vlogo popravi ali dopolni, če ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala. Nepopolnost vloge je definirana v drugem odstavku 105. člena ZPP in velja za vloge, ki jih stranke pošiljajo sodišču v prvostopenjskem postopku. V pritožbenem postopku je obveznost sodišča manjša, ker je pojem nepopolne pritožbe bistveno ožji. Po prvem odstavku 336. člena ZPP je nepopolna samo tista pritožba, ki ni podpisana oziroma tista, iz katere ni mogoče ugotoviti, katera sodba se izpodbija. Samo z njo sodišče ravna tako, kot z nepopolnimi vlogami. Ta določba se po 383. členu ZPP smiselno uporablja tudi v revizijskem postopku. Za takšen primer v obravnavani zadevi ne gre. Sodišče bi zato smelo ravnati enako le, če bi za to imelo podlago v specialni določbi ZPP. Takšne določbe ni.

Sicer pa je navedeno strogost, ki ima svojo podlago v Ustavi Republike Slovenije (pravica do dvostopenjskega sojenja - 25. člen), zakonodajalec omilil na drug način. Po tretjem odstavku 86. člena ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Revizijsko sodišče ugotavlja, da takšna ureditev nudi dovolj garancij za vložitev popolnih revizij in s tem takšno varstvo strank, da posebne določbe v zvezi z nepopolnimi revizijami niso potrebne.

Državno pravobranilstvo je po 1. členu Zakona o državnem pravobranilstvu (Ur.l. RS, št. 20/97) zastopnik Republike Slovenije pred sodišči, in kot tak posebej strokovno usposobljen tudi za vlaganje izrednih pravnih sredstev.

Po 377. členu ZPP revizijsko sodišče nepopolno revizijo zavrže s sklepom, če tega ni storil v mejah svojih pravic (374. člen) že sodnik sodišča prve stopnje. Ker tega sodnica sodišča prve stopnje ni storila, je revizijo zavrglo revizijsko sodišče. Izrek o revizijskih stroških tožene stranke je zajet v izreku o zavrženju revizije, o stroških revizijskega odgovora pa ni bilo treba odločati, ker jih nasprotna stranka ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP).