Jedro

Zgolj izpolnjevanje pogoja, določenega v 41. členu ZPIZ-2, še ne pomeni, da je tožnik upravičen do invalidske pokojnine. Izpolnjen mora biti tudi pogoj določen v 42. členu ZPIZ-2, torej mora biti dopolnjena pokojninska doba, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 19. 10. 2021 in z dne 7. 6. 2021 v delu, ki se nanaša na pravico do invalidske pokojnine in da se tožniku prizna pravica do invalidske pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da v skladu s 67. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo pridobitno delo, rehabilitacija pa ni dovoljena, ker je star 55 let in več. Dostavlja tri nove izvide in predlaga, da se mu kot vzrok invalidnosti prizna bolezen v zvezi z delom, ker je imel zdravniško dovoljenje in je bil zdrav, da je lahko vozil tovornjak. Poleg tega pri njem ne gre zgolj za tumor v glavi, ampak je zbolel tudi na hrbtenici in nadledvični žlezi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne uveljavlja. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodatno poudarja naslednje.

5. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja ... z dne 19. 10. 2021, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo iste opr. št. z dne 7. 6. 2021. S slednjo odločbo je toženec tožnika razvrstil v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 1. 2. 2021 in odločil, da nima pravice do invalidske pokojnine z obrazložitvijo, da na podlagi pokojninske dobe dopolnjene v Republiki Sloveniji in poljski v trajanju 7 let, 2 meseca in 23 dni ne izpolnjuje pogojev pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

6. Pravna podlaga za odločitev je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2). Ta v 41. členu določa pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Skladno s 1. alinejo citirane določbe pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije. Za priznanje pravice do invalidske pokojnine pa mora biti izpolnjen še dodaten pogoj, določen v 42. členu ZPIZ-2. Po tej določbi pridobi zavarovanec pravico do invalidske pokojnine v primeru, če je invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni ne glede na pokojninsko dobo, v primeru poškodbe zunaj dela ali bolezni pa pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije izhaja, da je invalidska komisija I. stopnje v predsodnem postopku delazmožnost tožnika obravnavala 1. 2. 2021 ter na podlagi medicinske dokumentacije menila, da je pri tožniku od 1. 2. 2021 zaradi posledic bolezni podana I. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. Na podlagi podanega mnenja invalidske komisije I. stopnje je toženec z odločbo z dne 7. 6. 2021 tožnika razvrstil v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 1. 2. 2021 dalje, hkrati pa je odločil, da nima pravice do invalidske pokojnine. Ugotovil je, da tožnik ob dopolnjeni slovenski in poljski pokojninski dobi v trajanju 7 let, 2 meseca in 23 dni ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja, ker ne izpolnjuje 1/3 skupne pokojninske dobe dopolnjene od 20. leta starosti do nastanka invalidnosti. V pritožbenem postopku je toženec na podlagi opravljenih dodatnih poizvedb in ugotovitev o dopolnjeni pokojninski dobi z odločbo z dne 19. 10. 2021 pritožbo tožnika glede priznanja pravice do invalidske pokojnine zavrnil. V pritožbi tožnik razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti in vzroka invalidnosti ni izpodbijal, zato je toženec z drugostopno odločbo pravilno odločil le o pravici do invalidske pokojnine, ki je bila zavrnjena. Invalidska komisija I. stopnje 1. 2. 2021 je pri tožniku ugotovila I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 1. 2. 2021 dalje, ker ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. Glavna bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost je stanje po resekciji ependimoma. V reviziji, ki je bila opravljena 9. 2. 2021, je bilo mnenje, vključno z vzrokom invalidnosti, potrjeno. Vzrok invalidnosti je bila tako ugotovljena bolezen.

8. Kot izhaja iz mnenja invalidske komisije I. stopnje je pri tožniku izpolnjen pogoj po 1. alineji 41. člena ZPIZ-2, saj je po mnenju omenjene komisije pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti, kar pomeni, da je prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Vendar, kot je bilo že pojasnjeno, zgolj izpolnjevanje pogoja, določenega v 41. členu ZPIZ-2, še ne pomeni, da je tožnik upravičen do invalidske pokojnine. Izpolnjen mora biti tudi pogoj določen v 42. členu ZPIZ-2, torej mora biti dopolnjena pokojninska doba, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti. Tega pogoja pa tožnik po prepričljivi ugotovitvi sodišča prve stopnje in pred tem že toženca, ko je v zvezi z dopolnjeno pokojninsko dobo tožnika opravil dodatne poizvedbe, ne izpolnjuje. Tožnikova delovna leta od 20. leta starosti pa do nastanka invalidnosti dne 1. 2. 2021 znašajo 29 let, 1/3 delovnih let pa znaša 9 let in 8 mesecev, tožnik pa je dopolnil le 7 let, 2 meseca in 23 dni, to je skupaj slovenske in poljske pokojninske dobe. Ker tožnik ni dopolnil 9 let in 8 mesecev pokojninske dobe, to posledično pomeni, da ni izpolnjen pogoj, določen v 42. členu ZPIZ-2 za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

9. Do drugačnega zaključka ni mogoče priti niti na podlagi tožnikovega zatrjevanja, da je pri njem prišlo do prve kategorije invalidnosti v zvezi z delom, saj sta bolezen v zvezi z delom ali bolezen pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine izenačeni. Priznanje pravice do invalidske pokojnine ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo pride v poštev le v primeru, če je ugotovljeno, da je vzrok invalidnosti poškodba pri delu ali poklicna bolezen. Takega dejanskega stanja pa tožnik ne zatrjuje in ni izkazano iz dokumentacije.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.