Jedro

Tožnik na delo k toženi stranki ni prihajal vsakodnevno, pač pa le občasno in samo za nekaj ur, zaradi izdelave računalniškega programa. Tožnik ni dokazal, da je pri toženi stranki opravljal delo „dispečarja oz. telefonista“, po navodilih, pod nadzorom in za plačilo ter da je bil vključen v organizirani delovni proces. Poleg elementov, ki izhajajo iz narave delovnega razmerja, je zlasti pomemben element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (tako imenovano direktno oblastjo delodajalca), saj se delovno razmerje od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Pravica dajanja navodil s strani delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v konkretni zadevi niso podani elementi delovnega razmerja, kot so opredeljeni v 1. odstavku 4. člena ZDR. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki, ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je od 15. 3. 2012 dalje pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu „dispečer“ za polni delovni čas in da ga je tožena stranka dolžna od 15. 3. 2012 prijaviti v socialna zavarovanja in mu od tega dne dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja; da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2013 nezakonita in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, od 1. 3. 2013 dalje do vrnitve na delo, obračunati bruto plačo 783,66 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Za mesec marec 2012 je tožnik zahteval, da mu tožena stranka obračuna bruto plačo v višini 419,68 EUR, od tega zneska odvede davke in prispevke ter obračuna stroške prevoza na delo v znesku 12,02 EUR ter stroške prehrane v znesku 53,40 EUR in izplača neto plače in stroške prevoza ter prehrane z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 dalje do plačila; za obdobje april 2012 do februar 2013 pa je tožnik uveljavljal obračun bruto zneskov 839,36 EUR mesečno, od tega zneska plačilo davkov in prispevkov ter stroške prevoza na delo v znesku 24,04 EUR mesečno in stroške prehrane med delom v znesku 92,56 EUR ter izplačilo neto plače, v znesku 708,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnega prikrajšanja dalje do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 763,06 EUR ter od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in tožniku izplačati 640,97 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je zaslišalo le priče, ki jih je predlagala tožena stranka oz. je verjelo predvsem tem pričam, ni pa verjelo priči, ki jo je predlagal tožnik in je posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik izpostavlja, da je v sporu bistveno šibkejša stranka kot njegov delodajalec - tožena stranka. Gre za spor, v katerem tožnik sodišču ni mogel predložiti nobenih listinskih dokazov, saj z njimi, glede na naravo dela, ne razpolaga. Edini dokaz v zvezi z obstojem tožnikovega delovnega razmerja, ki ga je sodišču lahko ponudil tožnik je bilo zaslišanje priče A.A., ki je potrdila tožnikove navedbe in je edina priča, ki je bila v času prvega sojenja že izven sistema in vpliva tožene stranke. Priča A.A., kateri je sodišče ponovno odvzelo vso verodostojnost in jo označilo kot konfuzno, nejasno in samo s seboj v nasprotju, je prav tako kot tožnik preprosta in neizobražena oseba, ki pri svojem zaslišanju ni mogla biti pozorna na podrobnosti, ki so bile sicer za sodišče pomembne. Priči pa zaradi časovne oddaljenosti dogodkov, podrobnosti niso pomenile veliko in zato nanje ni bila pozorna. Priča je o vseh bistvenih okoliščinah tožnikovega dela izpovedala skladno, res pa se je zapletla pri časovni opredelitvi svoje zaposlitve pri toženi stranki, kar pa niti ni bistveno, saj tožena stranka temu ni ugovarjala. Ne drži zaključek sodišča, da se je tožnik za predmetno tožbo odločil, ker ni uspel z izdelavo računalniškega programa in je posledično pri toženi stranki ostal brez plačila za svoje delo. Tožniku ni jasno, od kod je sodišče dobilo takšno trditveno podlago za svoje zaključke, saj navedenega ni zatrjevala nobena stranka. Dejstvo, da je tožnik s tožbo zahteval plačilo celotnega zneska minimalne plače, povečane za dodatek za nočno delo, pa ne more biti v škodo tožniku, saj tožnik ni imel evidence, koliko je v posameznih mesecih dobil izplačano iz naslova dela pri toženi stranki. Po prepričanju tožnika tožena stranka kljub naprej usklajenim izjavam prič ni dokazala, da tožnik pri njej ni opravljal dela v organiziranem delovnem procesu. Zato dejansko stanje še vedno ni popolno ugotovljeno in je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v konkretnem sporu niso obstajali elementi delovnega razmerja.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ker naj bi pri toženi stranki opravljal dela in naloge „dispečarja“ od 15. 3. 2012 dalje. Tožnik je trdil, da je sprejemal klice strank in njihova naročila usmerjal taksistom, tako da je preko radijske zveze poiskal lokacijo najbližjega taksista. Tožnik uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ker naj bi pri toženi stranki opravljal delo, ki glede na vsebino in način dela ustreza elementom delovnega razmerja. Stranki pogodbe o zaposlitvi nista sklenili.

7. V sporni zadevi je pritožbeno sodišče že enkrat odločalo in s sklepom Pdp 212/2014 z dne 8. 5. 2014 ugodilo pritožbi tožnika ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dopolnilo postopek v skladu z napotili pritožbenega sodišča in po tako dopolnjenem dokaznem postopku pravilno zahtevek tožnika zavrnilo. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe ZPP, ker ni vestno in skrbno presodilo navedb in izpovedi prič, ter posledično nepravilno ugotovilo odločilna dejstva. V skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje upoštevalo predvsem izpovedi prič, ki jih je predlagala tožena stranka, medtem ko ni verjelo priči A.A., ki je bila edina priča, ki je v času prvega sojenja že bila izven sistema in vpliva tožene stranke. Tožnik se predvsem ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da izjave prič, ki jih je predlagala tožena stranka niso usklajene do takšne mere, da bi moralo sodišče šteli, da so pripravljene za potrebne tega postopka. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo, da izjave prič niso bile pripravljene za potrebe tega postopka.

8. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da je sodišče povzelo izpoved priče A.A. v nasprotju z vsebino, kot ta izhaja iz zapisnika prič. Ni podano nasprotje med zapisnikom in izpovedbo priče ter povzetkom te izpovedi v razlogih sodbe glede pravno odločilnih dejstev, zato ni podana smiselno uveljavljena bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi katere bi moralo pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti v ponovno odločitev sodišča prve stopnje.

9. V skladu z ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) mora sodišče svojo odločitev ustrezno obrazložiti. Obrazložitev sodbe mora odražati spoštovanje načela kontradiktornosti, kar pomeni, da mora sodišče preučiti strankine navedbe in nanje odgovoriti. Sodišče prve stopnje je sodbo primerno obrazložilo in z obrazložitvijo se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožbeni zahtevek tožnika ni utemeljen, ker tožnik ni uspel dokazati vseh elementov delovnega razmerja iz 1. odstavka 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS; št. 42/2002 s spremembami). Elemente delovnega razmerja predstavljajo: prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca, delo za plačilo, osebno delo in nepretrgano opravljanje dela, delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. ZDR izrecno prepoveduje opravljanje dela na podlagi drugih pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja.

10. Sodišče prve stopnje pa je po obsežno izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da tožnik pri njej ni opravljal dela „telefonista operaterja oz. dispečerja“. Tožnik v obravnavanem obdobju ni opravljal dela pri toženi stranki osebno, nepretrgano in po navodilih oziroma pod nadzorom tožene stranke ter tudi ni bil za plačilo vključen v njen organiziran delovni proces. Priče B.B., C.C., D.D., E.E., F.F. in G.G. so skladno izpovedale, da so v obravnavanem obdobju, od marca 2012 do vključno februarja 2013, delale v dispečerskem centru tudi ponoči in da tožnik v spornem času ni opravljal dela „dispečerja“ pri toženi stranki, temveč je za toženo stranko pripravljal računalniški program. Priče so izpovedale, da tožnik ni bil vključen v delovnik tožene stranke. Priča B.B. je izpovedala, da je tožnika videla približno štirikrat podnevi, ko je uro ali dve delal na računalniškem programu, priča E.E. pa je izpovedala, da je tožnika videla pet do deset krat v centrali, predvsem dopoldan, nekajkrat pa tudi ponoči, vendar pa ni slišala, da bi tožnik dvignil telefon, sprejemal naročila ali posredoval naročila taksistu, čeprav bi njegove pogovore po telefonu, glede na majhnost prostora, morala slišati. Tudi priča F.F. je izpovedala, da je tožnika videla nekaj dni v mesecu po par ur pri toženi stranki v centru, ni pa videla ali slišala, da bi se tožnik javljal na telefon in oddajal naročila taksistom. Prav tako je priča C.C. izpovedala, da je tožnik k toženi stranki hodil kakšno leto dni in da je delal na izboljšanju računalniškega programa, a zadeve ni znal izpeljati. Pri njih je tožnik predvsem pridobival podatke, da je videl, kako centrala deluje, tožnik pa ni prihajal vsakodnevno, pač pa kadar je imel čas in si je čas tudi sam izbiral. 11. V zvezi z zatrjevanim plačilom za delo je tožnik trdil, da je bilo dogovorjeno, da mu bo tožena stranka plačala 5 EUR na uro in da je mesečno prejel plačo v višini od 450,00 EUR do 600,00 EUR gotovine v kuverti ter da mu je plačo vedno izročila direktorica tožene stranke. Tožnik je izpovedal, da je bil s toženo stranko dogovorjen, da bo zanjo izdelal nov računalniški program in da bo za računalniški program porabil 15 ur, na programu pa bo delal tudi doma, sicer pa je delal kot „dispečer“ pri toženi stranki pol leta. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj ocenjuje tožnikovo izpoved kot neprepričljivo, pomanjkljivo in samo s seboj v nasprotju in zakaj tožnikovi izpovedi ni sledilo (18. in 19 točka obrazložitve). Z obrazložitvijo sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno, na podlagi prepričljivih izpovedi prič in tožene stranke zaključilo, da tožnik k toženi stranki na delo ni prihajal vsakodnevno, pač pa le občasno in samo za nekaj ur, zaradi izdelave računalniškega programa. Tožnik ni dokazal, da je opravljal delo „dispečarja oz. telefonista“, po navodilih, pod nadzorom in za plačilo ter da je bil vključen v organizirani delovni proces tožene stranke. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v sporni zadevi niso podani elementi delovnega razmerja, kot so opredeljeni v 1. odstavku 4. člena ZDR in je zato tožbeni zahtevek tožnika pravilno zavrnilo kot neutemeljenega. Vrhovno sodišče je v sodbah VIII Ips 35/2008 z dne 10. 2. 2009 in VIII Ips 145/2014 z dne 17. 2. 2015 zavzelo stališče, da je poleg elementov, ki izhajajo iz narave delovnega razmerja, zlasti pomemben element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (tako imenovano direktno oblastjo delodajalca), saj se delovno razmerje od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Pravica dajanja navodil s strani delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj dejavnosti.

13. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanjem individualnem delovnem sporu niso relevantne, prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).