Jedro

Med delovne deportirance ni mogoče uvrstiti oseb, ki jih je na delo, čeprav obvezno, poslal takratni Urad za delo na nemškem zasedbenem območju in pri katerem obstajajo v času dela vsi elementi zaposlitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 133/99-8 z dne 16.10.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 31.5.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote C. z dne 11.5.1998 in ji zadevo vrnila v ponoven postopek in odločanje. Prvostopni upravni organ je tožnici priznal status žrtve vojnega nasilja - delovne deportiranke -za čas prisilnega dela od 7.12.1941 do 11.9.1942 in status žrtve vojnega nasilja - interniranke za čas prebit v internaciji od 12.9.1942 do 24.8.1945 in iz teh statusov izhajajoče pravice.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema določbo 2. člena Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 - odl. US, 43/99, 19/2000 - odl. US, 28/2000, 1/2001 - odl. US, v nadaljevanju ZZVN), po kateri je žrtev vojnega nasilja med drugim tudi oseba, ki so jo ob pogojih iz 1. člena tega zakona, nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15. 5. 1945, zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile -(izgnanec) ali poslale na prisilno delo (delovni deportiranec). Iz izjav tožnice, zaslišane kot stranke v postopku, izhaja, da je tožnico na delo k družini T. na D. poslal Urad za delo. Iz nemške delovne knjižice je razvidno, da ima tožnica čas navedene zaposlitve od 10.12.1941 do 11.9.1942 priznan v zavarovalno dobo, enako pa tudi delovno dobo v F. v času od 16.9.1942 do 6.9.1943 ter delovno dobo v tovarni papirja v kraju U. od 22.9.1943 do 6.8.1945. Po presoji sodišča kot delovn-e deportirance ni mogoče šteti oseb, ki jih je na delo poslal Urad za delo (Arbeitsamt), saj je v teh primerih šlo za ukrep ekonomske narave, ne pa za razloge politične, nacionalne ali verske narave. Strinja se z ugotovitvijo tožene stranke, da organ prve stopnje ni razjasnil vseh okoliščin glede internacije tožnice. Tudi po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna, saj do sedaj zbrani dokazi ne dajejo podlage za presojo, ali je šlo v konkretnem primeru za prisilno delo. V ponovljenem postopku bo tožnica lahko tudi predlagala zaslišanje prič, ki jih navaja v tožbi in tudi predložila druge dokaze, s katerimi bo utemeljevala svoj zahtevek.

Tožnica v pritožbi smiselno ponovi tožbene navedbe. Leta 1941 je dobila od takratnega Urada za delo poziv za delovno obveznost. Takratni Urad za delo je pošiljal dekleta, stara 18 let, na enoletno obvezno delo. Po končanem obveznem delu je bila septembra 1942 poslana k staršem v internacijsko taborišče v F. V času od 16.9.1942 do 6.9.1943 je morala delati pri neki družini, kasneje pa je delala v tovarni papirja v kraju U. in sicer do 6.8.1945, nakar je skupaj s starši čakala na - transport za vrnitev v domovino. Glede zaposlitve za časa internacije poudarja, da je na to delo ni poslal Urad za delo, ampak vodja taborišča. Za to delo je tako kot druge dela zmožne osebe, ki so jih iz taborišča poslali na delo v tovarne ali drugam, prejela delovno knjižico in ima za tisti čas priznano delovno dobo. Od takrat, ko je bila poslana v F., je bila ves čas obravnavana tako kot drugi izgnanci. Storjena ji je krivica in se zaradi takšne odločitve čuti prizadeto in izigrano, saj je bil drugim, ki so bili z njo v internaciji (tudi njeni sestri), priznan status žrtve vojnega nasilja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na zakonu. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje je žrtev vojnega nasilja - delovna deportiranka po 1. odstavku 2. člena ZZVN, oseba, ki je bila v vojni izpostavljena nasilnim dejanjem oziroma prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev tako, da je bila v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslana na prisilno delo. V obravnavanem primeru, tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožnica ni izkazala navedenih okoliščin.

Tožnico je po nj-enih navedbah na delo v A. poslal nemški civilni delovni urad. Zato je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo presoji tožene stranke, da med delovne deportirance ni mogoče uvrstiti oseb, ki jih je na delo, čeprav obvezno, poslal takratni Urad za delo na nemškem zasedbenem območju in pri katerem obstajajo v času dela vsi elementi zaposlitve. Iz odločbe tožene stranke, izpodbijane v tem upravnem sporu, izhaja, da je tožena stranka ugotovila, da na podlagi okoliščin, ki so bile doslej ugotovljene v postopku na prvi stopnji, tudi ni mogoče z gotovostjo presoditi, ali so v obravnavani zadevi podani pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - interniranke v smislu določb ZZVN. Tožena stranka je, kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, ugotovila, da prvostopni upravni organ ni razjasnil vseh okoliščin glede internacije tožnice. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev tožene stranke, ki jo je sodišče prve stopnje potrdilo, pravilna. Napotki tožene stranke prvostopnemu organu, ki jih je sodišče prve stopnje ocenilo kot pravilne, pa tožnici ne onemogočajo, da bi v ponovljenem postopku na prvi stopnji ne mogla dokazovati utemeljenosti svojega zahtevka.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati tožničine pritožbene navedbe, s katerimi le smiselno ponovi tožbena zatrjevanja. Neupošteven je tudi pritožbeni ugovor, da je bil njeni sestri priznan status žrtve vojnega nasilja, ker je navedeno zatrjevanje za ta upravni spor, v katerem se presoja zakonitost odločbe tožene stranke o odločitvi glede priznanja statusa žrtve vojnega nasilja tožnici, irelevantno.

Pri preizkusu pritožbe v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica izrecno ne navaja razlogov, zaradi katerih izpodbija sodbo sodišča prve stopnje. Zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da do takšnih kršitev ni prišlo. Zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.