Jedro

Bivše aktivne vojaške osebe JA niso zavarovane za primer brezposelnosti po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 in 12/92).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi enote Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 12.2.1992, s katero je upravni organ prve stopnje zavrnil tožnikov zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. V obrazložitvi svoje odločbe je tožena stranka navedla, da je bilo z ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) določeno, da Republika Slovenija zagotavlja aktivnim vojaškim osebam v JLA statusne, socialne in druge pravice, kot so jih imele pred tem, če v določenem roku nadaljujejo delo kot pripadniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Agresija na Republiko Slovenijo, junija 1991, je sicer onemogočila izvajanje te določbe, vendar je 14. člen ustavnega zakona predstavljal podlago za odločitve Predsedstva Republike Slovenije in drugih državnih organov, na podlagi katerih so se pripadnikom JLA navedene pravice zagotavljale, če so do 18.7.1991 prestopile v Teritorialno obrambo Republike Slovenije. Glede oseb, ki so zapustile JLA po 18.7.1991, je bilo sprejeto stališče, da se jim v primeru, ko ni bila realizirana njihova zaposlitev v Teritorialni obrambi, zagotavlja socialna varnost skladno z zakonom o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, čeprav formalnopravno pravic po tem zakonu ne bi imele, saj niso plačevale prispevkov za zavarovanje za primer brezposelnosti. Vendar pa je ob priznavanju pravic za primer brezposelnosti po tem zakonu treba analogno upoštevati tudi njegov 19. člen, ki določa primere, ko brezposelna oseba ne more pridobiti pravice do denarnega nadomestila. Ti primeri so, z eno samo izjemo, vezani na krivdno ravnanje zavarovanca oziroma na njegovo voljo. V primeru pripadnikov JLA je kot krivdni razlog treba šteti njihovo delovanje proti interesom Republike Slovenije, kar je bilo v tožnikovem primeru ugotovljeno na podlagi mnenja oziroma ugotovitve Ministrstva za obrambo, iz katerega izhaja, da je tožnik pred agresijo, med njo in po njej zbiral podatke o Teritorialni obrambi in Ministrstvu za notranje zadeve, ter jih posredoval JLA, iz kasarne, kjer je bil zaposlen, pa je odtujil večje število predmetov. Takšno delovanje je šteti za ravnanje proti interesom Republike Slovenije in ima za posledico odrek pravic iz naslova brezposelnosti.

Tožnik v tožbi navaja, da izpodbijana odločba temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožnik je prekinil vse stike z JA že v mesecu septembru 1991, že v mesecu avgustu in septembru tega leta pa se je dvakrat oglasil na Oddelku za narodno obrambo občine zaradi prestopa v narodno obrambo Republike Slovenije. Ugotovitve Ministrstva za obrambo so netočne, nesmiselne in neresnične. Tožnik je v času agresije kot eden vodilnih oficirjev v Domu JLA poskrbel, da je Dom popolnoma nepoškodovan prišel v roke Teritorialni obrambi, kar kaže na to, da tožnik ni imel nikakršnih sovražnih namenov do mlade slovenske države. Tožnik si je v Sloveniji ustvaril družino v zakonski zvezi s Slovenko. V mesecu septembru in oktobru 1991 se je tožnik zdravil v splošni bolnišnici. Vse to kaže na to, da v izpodbijani odločbi niso bila upoštevana pomembna dejstva, ki bi po vsej verjetnosti pripeljala do drugačne odločitve. Tožnik zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe ter se pri tem sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 in 12/92 - ZZZPB) določa v 2. členu, katere organizacije, delodajalci in druge osebe zagotavljajo sredstva za dejavnosti zaposlovanja in za zagotavljanje zaposlovanja in za zagotavljanje pravic iz 1. člena zakona, med katere po 3. odstavku 1. člena sodijo tudi pravice zavarovancev za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve. Med organizacijami v 2. členu zakona JLA ni navedena. V 14. in 15. členu zakona je določeno, katere osebe so obvezno in katere prostovoljno zavarovane za primer brezposelnosti. Po 14. členu so obvezno zavarovani delavci v delovnem razmerju, v 1. odstavku 15. člena pa so navedene osebe, ki so lahko prostovoljno zavarovane. Aktivne vojaške osebe JLA v teh določbah niso omenjene. Tudi iz zakonov, ki so urejali službo v nekdanji JLA, ni mogoče sklepati, da so bile te osebe zavarovane za primer brezposelnosti po splošnih predpisih - v Republiki Sloveniji torej po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti.

Iz navedenih razlogov je po presoji sodišča odločba tožene stranke, s katero le-ta ugotavlja, da tožnik ni upravičen do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, pravilna, saj ni plačeval prispevkov za zavarovanje za primer brezposelnosti. Ostali razlogi, ki jih navaja tožena stranka - pod kakšnimi pogoji se je aktivnim vojaškim osebam, ki so zapustile JLA, priznavala pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, čeprav formalno po zakonu teh pravic niso imele - so za sodišče pravno nepomembni, saj je pri sojenju vezano samo na ustavo in zakon (125. člen ustave Republike Slovenije). Ker tožnik ni upravičen do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, sodišče tožbi ni moglo ugoditi.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.