Jedro

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo prvostopnega upravnega organa in mu vrnila zadevo v ponovni postopek. To pomeni, da je nastalo stanje, kot je veljalo po sklepu, s katerim je bila dovoljena obnova postopka. Takšno stanje pa pomeni, da z izpodbijano odločbo v bistvu niso bile kršene pravice tožnika, ker bo treba o zadevi ponovno odločiti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Republiški sekretariat za varstvo okolja in urejanje prostora je dne 4.2.1991 izdal odločbo, s katero je ugodil predlogu tožnika za obnovo postopka, ki je bil končan z lokacijskim dovoljenjem Komiteja za urejanje prostora in varstvo okolja z dne 28.12.1987. Odločil je, da se obnova izvede v delu, da se zasliši predlagatelja obnove.

Sekretariat za urejanje prostora in varstvo okolja občine je dne 25.7.1991 na podlagi 257. člena zakona o splošnem upravnem postopku razveljavil lokacijsko dovoljenje z dne 28.12.1987. To odločitev je utemeljil s tem, da je bila v zvezi z lokacijskim dovoljenjem dovoljena obnova postopka tožnika, ki je sosed lastnika lokala. Razlog za dovolitev obnove je bilo zaslišanje tožnika. Vsi predlagatelji, katerim je bila obnova postopka dovoljena, so bili zaslišani. Imeli so ugovore zaradi hrupa, odprtega tipa lokala, čeprav je bil določen zaprt tip in dostopa v lokal. Lokacijsko dovoljenje je bilo izdano za zaprt tip lokala. Lastnik ima sedaj odprti tip. Gre sicer za pristojnosti inšpekcijske službe, ker investitor objekta ne uporablja v skladu z lokacijskim dovoljenjem, vendar je morebitni vzrok za to, da ima investitor odprti tip lokala tudi v lokacijskem dovoljenju. Da bi upravni organ preprečil vse posledice, ki iz tega izhajajo, je sklenil, da razveljavi lokacijsko dovoljenje.

Zoper odločbo se je pritožil investitor. Navajal je, da gre za kršitev določb zakona o splošnem upravnem postopku, ker ni prejel dokumentacije, čeprav mu jo je prvostopni organ obljubil. V izpodbijani prvostopni odločbi ni utemeljitve obnovitvenih razlogov. Odločba celo priznava, da je bilo lokacijsko dovoljenje izdano v skladu z dokumentacijo. Prvostopni upravni organ ni ugotovil vseh dejstev, ni opravil ogleda in ni vključil pristojne inšpekcijske službe. Tudi materialno pravni predpisi niso bili pravilno uporabljeni. V zvezi z lokalom je v teku več upravnih postopkov.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo prvostopno odločbo odpravila in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek. Ugotovila je, da organ prve stopnje, glede na določbo 258. člena zakona o splošnem upravnem postopku, ni pravilno odločil. Lokacijsko dovoljenje je le razveljavil, ni pa odločil, kaj je z zahtevkom investitorja za izdajo lokacijskega dovoljenja. Zato so bila bistveno kršena pravila postopka. Stališče organa prve stopnje, da je razlog za razveljavitev lokacijskega dovoljenja v tem, da je investitor lokal uporabljal kot lokal odprtega tipa, ne da bi inšpekcija to preprečila, nima opore v zakonu. Prvostopni upravni organ bi bil dolžan po zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor ugotoviti, ali so bili izpolnjeni pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja. Upoštevati bi moral dejansko in pravno stanje, ki je veljalo v času izdaje lokacijskega dovoljenja. Dejstvo, da lokal obratuje v nasprotju z izdanim dovoljenjem, ne more biti razlog za razveljavitev lokacijskega dovoljenja.

V tožbi je tožnik predlagal, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo. Lokacijsko dovoljenje je bilo izdano za lokal zaprtega tipa za delavce podjetja, ki je sedaj v stečaju. Lokacijsko dovoljenje je bilo razveljavljeno tudi zato, ker lokacijska dokumentacija ne ustreza dejanskemu stanju in zato ni pogojev za izdajo takšnega dovoljenja. Tožena stranka je presojala le del obrazložitve prvostopne odločbe.

Tožena stranka je poslala upravne spise in predlagala zavrnitev tožbe.

Investitor kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu ni odgovoril na tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Prvostopni upravni organ je z odločbo z dne 25.7.1991 le razveljavil lokacijsko dovoljenje z dne 28.12.1987. Glede na vsebino 258. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86), ki ga je na podlagi 2. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) dovoljeno uporabljati v Republiki Sloveniji mora upravni organ v primeru, da prejšnjo odločbo razveljavi v tako imenovanem nadomestitvenem postopku razveljavljeno odločbo nadomestiti z novo. Prvostopni upravni organ tega ni storil zato ima tožena stranka prav, da so bila s tem kršena pravila upravnega postopka, predvsem 1. odstavek 208. in 1. odstavek 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku.

Ni tudi razlogov za razveljavitev lokacijskega dovoljenja. Obnova postopka je bila dovoljena zato, ker tožniku, ki je sosed lastnika gostinskega lokala, v lokacijskem postopku ni bila priznana lastnost stranke (9. točka 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona). Obnova je bila izvedena v zvezi z zaslišanjem tožnika. Okoliščine, ki jih je prvostopni upravni organ ugotovil z zaslišanjem tožnika, skupaj z okoliščinami, ki so bile ugotovljene v prvem postopku, ne utemeljujejo odločitve prvostopnega upravnega organa na razveljavitev lokacijskega dovoljenja. To velja predvsem zato, ker hrup, tip lokala, poslovni čas in likvidacija podjetja, za katere delavce je obratoval lokal, niso predmet lokacijskega dovoljenja, čeprav je v izreku lokacijskega dovoljenja z dne 28.12.1987 naveden zaprti tip gostinskega lokala. Poslovni čas je urejen v odloku o poslovnem času (Uradni list SRS, št. 11/89, 16/89) in je predmet posebnega postopka pred posebnimi upravnimi organi. Dejavnosti in dela, ki jih opravlja samostojni obrtnik, so predmet obrtnega dovoljenja (2. odstavek 13. in 2. odstavek 14. člena obrtnega zakona (Uradni list SRS, št. 35/88, 24/89). Kršitve določb obrtnega dovoljenja nadzorujejo inšpekcijski organi.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo prvostopnega upravnega organa in mu vrnila zadevo v ponovni postopek. To pomeni, da je nastalo stanje, kot je veljalo po sklepu, s katerim je bila dovoljena obnova postopka. Takšno stanje pa pomeni, da z izpodbijano odločbo v bistvu niso bile kršene pravice tožnika, ker bo treba o zadevi ponovno odločiti. Tudi zaradi tega tožba ne more biti utemeljena.

Sodišče je zaradi obrazloženega na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 4/77 v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) moralo tožbo zavrniti.