Jedro

Tožeča stranka je predlog za izdajo sklepa o izvršbi vložila na podlagi ene menice, nato je tožbo razširila na še eno podlago in sicer tako, da je plačilo zneska v enaki višini zahtevala od obeh toženk na podlagi dveh menic (eno, ki jo je izdala prvo toženka in eno, ki jo je izdala drugo toženka). V pripravljalni vlogi z dne 21. 5. 2015 je tožbo podredno utemeljevala še na pogodbeni podlagi, vendar tožbenega predloga v tej smeri ni spremenila, saj je še vedno zahtevala plačilo zneska 46.128,95 EUR s pripadki od obeh toženk oziroma predlagala celo, da naj ostane sklep o izvršbi v veljavi v razveljavljenem delu, v katerem je bila dovoljena izvršba. Glede na navedeno ne drži, da je tožeča stranka od drugo toženke zahtevala zgolj plačilo zneska 23.064,48 EUR (polovico vtoževanega zneska), temveč je vseskozi od obeh toženk zahtevala plačilo celotnega vtoževanega zneska.

Ker je ena bistvenih značilnosti meničnih obveznosti, da so abstraktne, dejstvo, da je prvo toženec dal menico za zavarovanje dolga drugo toženke do tožeče stranke, ne pomeni, da je podana tudi njegova odgovornost za obveznosti iz temeljnega razmerja. Iz menično pravnega vidika namreč ne gre za poroštvo, temveč zgolj za menico dano za zavarovanje dolga drugo toženke. Glede na to, da je tožeča stranka plačilo celotnega spornega zneska tako na menični kot pogodbeni podlagi zahtevala od obeh toženk, pri čemer ni trdila in dokazala, da je njuna obveznost solidarna, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je njuna obveznost deljena.

Bianco menica ni menica, ni vrednostni papir, ker (še) nima vseh obveznih predpisanih bistvenih meničnih sestavin oziroma ker (še) nima vseh potrebnih bistvenih sestavin. Šele z izpolnitvijo bianco menice, ko nastane veljavna menica, nastanejo menične zaveze. Pritožbeno sodišče zato soglaša s stališčem tožeče stranke v pritožbi, da predmetni menici do izpolnitve nista bili menici, ker nista imeli vseh zahtevanih sestavin. Določbe o predrugačenju menice se uporabljajo le v primeru, ko gre za spremembo besedila, potem ko je bila menica že izpolnjena in je pridobila naravo vrednostnega papirja. V konkretnem primeru je do spremembe besedila prišlo v sklopu izpolnjevanja bianco menic, ki bi/sta šele s samo izpolnitvijo in spremembo besedila postali perfektni, veljavni menici. Stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru tožeča stranka predrugačila trasirani bianco menici v lastni bianco menici, je zato materialno pravno zmotno. Za odločitev o meničnem zahtevku je zato po oceni pritožbenega sodišča ključno zgolj, ali sta bili bianco menici izpolnjeni v skladu z meničnim pooblastilom.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 31408/2014 z dne 13. 3. 2014 v 1. in 3. odstavku izreka razveljavilo ter postopek nadaljevalo kot po tožbi (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek zoper prvo toženca je zavrnilo (II. točka izreka), drugo toženki pa je naložilo, da mora v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki plačati 23.064,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2013 dalje do plačila (III. točka izreka) ter tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 502,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka dalje do plačila (V. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe prvo tožencu povrniti pravdne stroške v višini 1,351,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka. Uvodoma je sicer v pritožbi navajala, da vlaga pritožbo zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje, vendar je v nadaljevanju vsebinsko izpodbijala le sodbo, pri čemer s pritožbo zoper sklep (I. točka izreka) zanjo ugodnejše odločitve ne bi mogla doseči. Sodišče prve stopnje je namreč zaradi spremembe tožbe razveljavilo sklep o izvršbi in postopek nadaljevalo po tožbi. Pritožbeno sodišče je zato skladno s prvim odstavkom 350. člena ZPP štelo, da tožeča stranka izpodbija le sodba sodišča prve stopnje. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Zoper III. in V. točko izreka izpodbijane sodbe je pravočasno vložila pritožbo drugo toženka. V njej ni izrecno navedla pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe in sklepa. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

5. Tožeča stranka na pritožbo drugo toženke ni odgovorila.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Postopek se je v konkretni zadevi začel s predlogom za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi (ene) menice z dne 23. 4. 2012, izdane za zavarovanje terjatve iz naslova zaprtega poslovnega računa in sicer zoper obe toženki za znesek 46.128,95 EUR s pripadki. V nadaljevanju (pravdnega) postopka je tožeča stranka pojasnila, da je z drugo toženko sklenila Pogodbo o odprtju in vodenju poslovnega računa št. ... z dne 7. 8. 2003 (Pogodba o poslovnem računu) in Pogodbo za klasični limit na poslovnem računu reg. št. ... (Pogodba o limitu); da je drugo toženka tožeči stranki na podlagi Pogodbe o limitu izročila pet podpisanih bianco menic z izjavo za njihovo izpolnitev in eno podpisano bianco menico od prvega toženca, ki je menični zavezanec glavnega dolžnika; da je drugo toženka 25. 4. 2013 prišla v nedovoljeno negativno stanje in kršila njene obveznosti iz Pogodbe o limitu, ker ni zagotovila kritja limita, in tudi obveznosti iz Pogodbe o poslovnem računu, ker je prišla v nedovoljeno negativno stanje; da je drugo toženko opominjala na plačilo, ker le-ta ni pokrila nedovoljenega negativnega stanja, pa je 22. 8. 2013 račun zaprla; da je zato izpolnila dve (lastni) bianco menici (eno od vsake toženke) za znesek 46.128,95 EUR in ju uporabila za izterjavo neplačanih obveznosti.

8. Pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da je tožeča stranka predlog za izdajo sklepa o izvršbi vložila na podlagi ene menice, nato je tožbo razširila na še eno podlago in sicer tako, da je plačilo zneska v enaki višini zahtevala od obeh toženk na podlagi dveh menic (eno, ki jo je izdala prvo toženka in eno, ki jo je izdala drugo toženka). V pripravljalni vlogi z dne 21. 5. 2015 je tožbo podredno (če zahtevek na menični podlagi ne bo utemeljen) utemeljevala še na pogodbeni podlagi (list. št. 96 zadaj), vendar tožbenega predloga v tej smeri ni spremenila, saj je še vedno zahtevala plačilo zneska 46.128,95 EUR s pripadki od obeh toženk oziroma predlagala celo, da naj ostane sklep o izvršbi v veljavi v razveljavljenem delu, v katerem je bila dovoljena izvršba. Glede na navedeno ne drži, da je tožeča stranka od drugo toženke zahtevala zgolj plačilo zneska 23.064,48 EUR (polovico vtoževanega zneska), temveč je vseskozi od obeh toženk zahtevala plačilo celotnega vtoževanega zneska.

9. Najprej pritožbeno sodišče odgovarja na pritožbene očitke drugo toženke, da sodišče prve stopnje ni odločilo o spremembi tožbi, s katero je tožeča stranka tožbeni zahtevek zoper drugo toženko podredno utemeljevala tudi na pogodbeni podlagi, s čimer je spremenila pravno in dejansko podlago zahtevka. Ko je tožba vročena toženi stranki, je v skladu s prvim odstavkom 185. člena ZPP za spremembo potrebna njena privolitev. Pritožba je utemeljeno navajala, da mora sodišče, če tožena stranka spremembi tožbe nasprotuje in ne gre za privilegirano spremembo tožbe (186. člen ZPP), s sklepom odločiti, ali naj se sprememba tožbe (ne)dopusti. Ne glede na to, da sodišče prve stopnje o navedeni spremembi tožbe ni odločilo, to na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe v konkretnem primeru ni vplivalo. Če namreč sodišče ne izda posebnega sklepa in nadaljuje postopek na podlagi spremenjene tožbe, kot je to storilo sodišče prve stopnje (ko je odločalo o utemeljenosti zahtevka zoper drugo toženko tudi na podlagi temeljnega pogodbenega razmerja), gre za kršitev postopka relativnega značaja (prvi odstavek 339. člena ZPP). Glede na določilo prvega odstavka 286.b člena ZPP, bi morala tožena stranka to kršitev uveljaviti že pred sodiščem prve stopnje in ne šele v pritožbi. Narava zadevne kršitve namreč ni takšna, da bi njena ugotovitev zahtevala podrobnejšo preučitev (kot to velja npr. ob zavrnitvi dokaznega predloga), in da je ne bi bilo mogoče odpraviti že pred sodiščem prve stopnje. Okoliščin, ki bi utemeljevale, da tožena stranka brez svoje krivde predhodno ni mogla grajati te kršitve, pa niso bile zatrjevane. Poleg tega pa se soglasje tožene stranke za spremembo tožbe domneva, saj se je spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi (drugi odstavek 185. člena ZPP). V svojih vlogah je namreč zatrjevala, da svojih pogodbenih obveznosti ni kršila in zakaj je temu tako, s čimer se je nedvomno spustila v obravnavanje zahtevka na pogodbeni podlagi. Očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ni podana.

10. Tožeča stranka je plačilo celotnega zneska 46.128,95 EUR zahtevala od obeh toženk, pri čemer iz zahtevka in tudi iz njenih trditev ne izhaja, da je plačilo vtoževanega zneska zahtevala od toženk nerazdelno oziroma solidarno. Prav tako ni podala trditev o obstoju kakršnekoli podlage (npr. pogodba o pristopu k dolgu), da je prvo toženec solidarno odgovoren tudi za obveznosti iz temeljnega razmerja med tožečo stranko in drugo toženko. Ker je ena bistvenih značilnosti meničnih obveznosti, da so abstraktne, dejstvo, da je prvo toženec dal menico za zavarovanje dolga drugo toženke do tožeče stranke, ne pomeni, da je podana tudi njegova odgovornost za obveznosti iz temeljnega razmerja. Iz menično pravnega vidika namreč ne gre za poroštvo, temveč zgolj za menico dano za zavarovanje dolga drugo toženke. Glede na to, da je tožeča stranka plačilo celotnega spornega zneska tako na menični kot pogodbeni podlagi zahtevala od obeh toženk, pri čemer ni trdila in dokazala, da je njuna obveznost solidarna, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je njuna obveznost deljena in nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

11. Tožeča stranke je tekom celotnega postopka trdila, da sta bili sporni menici izdani kot bianco lastni menici. Tožena stranka je nasprotno trdila, da sta toženki tožeči stranki izročili bianco trasirani menici, ki ju je tožeča stranka preko danega ji pooblastila na izpolnitev neizpolnjenih delov menic predrugačila v lastni menici tako, da je na meničnem blanketu prečrtala besedo "plačajte" in jo nadomestila z besedo "plačam", zaradi česar je tožeča stranka neupravičeno spreminjala menični blanket, bianco trasiranih menic pa ni pravilno izpolnila, ker ni navedla trasata.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bili sporni menici izdani kot bianco trasirani menici, nakar ju je tožeča stranka s prečrtanjem besede "plačajte" in navedbo besede "plačam" preko pooblastila toženk, danega v meničnih izjavah, predrugačila v lastni menici. Ker sta toženki menici oziroma menična blanketa podpisali pred predrugačenjem, bi bili lahko zavezani le kot trasanta trasirane menice. Vendar v nobeni menici ni naveden trasat, kar je obvezna sestavina trasirane menice (1. člen ZM), zato taki menici nista veljavni in zahtevek na podlagi trasiranih menic ne more biti utemeljen. Nato je tožbeni zahtevek presojalo še na pogodbeni podlagi in ugotovilo, da prvo toženko ni pogodbena stranka, zaradi česar zahtevek na pogodbeni podlagi zoper njo ne more biti utemeljen (II. točka izreka). Zoper drugo toženko pa je zahtevku na podlagi temeljnega pogodbenega razmerja (Pogodbe o limitu) ugodilo in sicer v višini polovice celotnega vtoževanega zneska.

13. Toženki sta v zavarovanje pogodbenih obveznosti drugo toženke iz Pogodbe o limitu tožeči stranki izdali bianco menici. Bianco menica je menica, ki je v času izdaje nepopolna, a je pozneje izpolnjena (v skladu s pooblastilom za njeno izpolnitev - sklenjenim sporazumom) (drugi odstavek 16. člena). Bianco menica ni menica, ni vrednostni papir, ker (še) nima vseh obveznih predpisanih bistvenih meničnih sestavin oziroma ker (še) nima vseh potrebnih bistvenih sestavin (213. člen OZ). Šele z izpolnitvijo bianco menice, ko nastane veljavna menica, nastanejo menične zaveze. Pritožbeno sodišče zato soglaša s stališčem tožeče stranke v pritožbi, da predmetni menici do izpolnitve nista bili menici, ker nista imeli vseh zahtevanih sestavin. Določbe o predrugačenju menice (68. člen ZM) se uporabljajo le v primeru, ko gre za spremembo besedila, potem ko je bila menica že izpolnjena in je pridobila naravo vrednostnega papirja.1 V konkretnem primeru je do spremembe besedila prišlo v sklopu izpolnjevanja bianco menic, ki bi/sta šele s samo izpolnitvijo in spremembo besedila postali perfektni, veljavni menici. Stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru tožeča stranka predrugačila trasirani bianco menici v lastni bianco menici, je zato materialno pravno zmotno. O predrugačenju meničnih blanketov namreč ni mogoče govoriti. Za odločitev o meničnem zahtevku je zato po oceni pritožbenega sodišča ključno zgolj, ali sta bili bianco menici izpolnjeni v skladu z meničnim pooblastilom.2

14. Glede na to, da so bile trditve pravdnih strank o vrsti spornih menic in obsegu danega pooblastila nasprotujoče, bi moralo sodišče prve stopnje te trditve in predložene dokaze presojati ter upoštevaje konkretne okoliščine ugotoviti kakšen je bil obseg danega pooblastila toženk v meničnih izjavah. Sodišče prve stopnje tega ni storilo, temveč je brez navedbe razlogov zaključilo, da sta toženki tožeči stranki izdali bianco trasirani menici in kot že rečeno zmotno zaključilo, da jih je tožeča stranka predrugačila. Po povedanem se izkaže, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvi, zaradi česar je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke zato ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo (prvi odstavek 354. člena ZPP). Posledično je bilo treba ugoditi tudi pritožbi drugo toženke, ki je izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek zoper njo utemeljen na pogodbeni podlagi v višini 23.064,48 EUR (III. točka izreka). Tožeča stranka je namreč zahtevek na pogodbeni podlagi utemeljevala zgolj podredno, če tožbeni zahtevek zoper toženki na menični podlagi ne bo utemeljen. Ker bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku moralo primarno odločati o utemeljenosti tožbenega zahtevka na menični podlagi, bo utemeljenost zahtevka zoper drugo toženko na pogodbeni podlagi presojalo le, če bo ugotovilo, da tožbeni zahtevek na menični podlagi ni utemeljen.

15. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju upoštevaje pravila o meničnih sporih odločiti najprej o utemeljenosti meničnega zahtevka. Pri tem bo moralo presojati vse trditve pravdnih strank v zvezi s spornima menicama oziroma njuno vrsto, zlasti trditve, da sta toženki menična blanketa podpisali le kot trasanta, kot trasata pa ne, da nista trdili, kdo naj bi bil trasat, pri čemer je dokazno breme, da je bila menica izpolnjena preko pooblastila na strani izdajatelja menice, torej toženk.3 Nadalje bo moralo upoštevati, da iz meničnih izjav toženk izhaja pooblastilo banki, da izpolni sestavne dele menic, ki niso izpolnjeni, tako z bistvenimi kot opcijskimi meničnimi sestavinami in klavzulami po svoji presoji. To pa ne pomeni nujno, da tožeča stranka ni bila pooblaščena spremeniti besede "plačajte" v besedo "plačam", saj za lastno menico blanketni obrazec v praksi ne obstaja, zaradi česar je v praski in v pravni teoriji (Žiberna J., dr. Ivanjko Š., Menica in ček (šesta, spremenjena izdaja), str. 50) sprejeto stališče, da se tudi za lastno menico lahko uporabi obrazec za trasirano menico, ki se ustrezno popravi tako, da se beseda "plačajte" nadomesti z besedo "plačam". Glede na to, da blanketnega obrazca za lastno menico ni, je logično, da sta bila blanketna obrazca ustrezna trasirani menici in je bila v njem navedena beseda "plačajte". Zato bi glede na konkretnem okoliščine pooblastilo za izpolnitev neizpolnjenih delov lahko obsegalo tudi upravičenje tožeče stranke prečrtati besedo "plačajte" in namesto nje napisati besedo "plačam". Pritožbeno sodišče dodaja še, da je tožena stranka v odgovoru na pritožbo navajala, da bi bil menični blanket pravilno izpolnjen, če bi tožeča stranka kot trasata navedla trasanta, torej toženki, s čimer bi menična blanketa izpolnila pravilno oziroma v skladu s pooblastilom toženk. S tem bi sporni menici postali lastni trasirani menici, torej menici, ki jih izdajatelj trasira na samega sebe. Iz navedenega očitno izhaja, da se stranki med seboj razhajata le v tem, ali sta bili sporni menici izdani kot bianco lastni menici ali kot bianco trasirani lastni menici, pri čemer je učinek obeh enak. Slednje je po oceni pritožbenega sodišča pomembno z vidika presoje obsega v meničnih izjavah danega pooblastila za izpolnitev meničnega blanketa, kot tudi nesporni namen strank, da se tožeči stranki zagotovi zavarovanje za dolg drugo toženke.

16. Sodišče prve stopnje bo torej moralo v ponovljenem sojenju presojati ali iz vsega navedenega oziroma okoliščin danega primera izhaja, da je tožeča stranka sporna menična blanketa izpolnila v skladu z danim ji pooblastilom. Če bo ugotovilo, da je temu tako, bo moralo odločati o preostalih meničnih ugovorih tožene stranke, na primer, da je tožeča stranka menico, ki jo je izdala prvo toženka, delno že unovčila; da je tožeča stranka prekoračila dani ji pooblastili tudi v zvezi z višino vtoževanega zneska; in o ugovorih v zvezi z nepravilnim domiciliranjem in predložitvijo menice drugo toženke.

17. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Zakon o menici s komentarjem, str. 363. 2 Tako tudi VSRS sodba II Ips 278/2016 z dne 8. 12. 2016. 3 Zakon o menici s komentarjem, str. 159.