Jedro

Ker je bilo v postopkih ugotovljeno, da tožnica ni dokazala, da bi pravdni stranki sklenili pogodbo o delu, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo (600. in naslednji členi zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), ko sta na tej podlagi postavljen tožničin tožbeni zahtevek zavrnili. Sodišči nižjih stopenj pa sta še ugotovili, da tožnica ni dokazala obsega ali vrednosti zatrjevanih del in tudi ne, da bi ta predstavljala koristna vlaganja v toženkino stanovanje. Take ugotovitve potrjujejo tudi po presoji revizijskega sodišča zaključek sodišča druge stopnje, da zahtevek ni utemeljen niti na podlagi določb poslovodstva brez naročila (221. do 225. člena ZOR), niti na podlagi določb 61. člena stanovanjskega zakona (ki daje najemniku ob izselitvi iz stanovanja pravico do povrnitve neamortiziranega dela koristnih vlaganj v stanovanje, opravljenih s soglasjem lastnika).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tako primarni zahtevek, da ji mora toženka plačati na podlagi pogodbe o delu 135.000,00 SIT kot podrejeni zahtevek, da ji je dolžna plačati isti znesek iz naslova neupravičene pridobitve.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča višje stopnje je tožnica vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se pobijana sodba spremeni ali razveljavi. V reviziji poudarja, da je pogodbo o delu sklenil s toženko njen sedaj pokojni mož. Ker pa sodišče ni takoj razpisalo obravnave zaradi zaslišanja hudo bolnega tožničinega moža, se okolnosti v zvezi z dogovorom med pravdnima strankama niso mogle razčistiti, ker je ta med postopkom umrl. Čeprav dokaz z izvedencem gradbene stroke ni bil izveden, ker tožnica ni zmogla njegovega plačila, so bile vendar ugotovljene vse pomembne okolnosti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Kolikor pa po oceni sodišča ne bi to zadostovalo, bi moralo po uradni dolžnosti izvesti še druge dokaze. Z opravljenimi deli pa je toženkina nepremičnina pridobila tudi na vrednosti in predstavlja zato zavrnitev zahtevkov zmotno uporabo materialnega prava.

Na revizijo toženka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V okviru uradnega preizkusa revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila med postopki pred sodiščema nižjih stopenj zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Kakšnih formalno opredeljenih kršitev postopka tožnica sicer v reviziji ni uveljavljala, je pa vsebinsko uveljavljala kršitev postopka, ki bi jo bilo mogoče opredeliti kot pogojno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz tretjega odstavka 7. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP (ko navaja v reviziji, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti izvesti druge dokaze, če izvedeni dokazi niso bili zadostni). Revizija v tej smeri ni utemeljena. Predvsem je v dispoziciji strank tako trditveno kot dokazno breme (razpravno načelo - drugi odstavek 7. člena ZPP).

Sodišče pa za podlago svoje odločitve ne sme vzeti dejstev, ki jih stranka ni navedla (ko ne gre za prepovedana razpolaganja v smislu četrtega odstavka 7. člena ZPP in za kar v tem primeru ni šlo), o neuveljavljenih dejstvih pa tudi ni mogoče izvajati dokazov. Sicer pa je sodišče prve stopnje odredilo dokaz z izvedencem gradbene stroke, ki pa ni bil izveden zato, ker tožnica ni založila predjema zanj in ker je tudi odstopila od izvedbe tega dokaza (ker da zaradi sprememb v naravi izvedenec ne bi mogel ugotoviti stanja - listovna št. 36). Ob takem stanju revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan.

Tožnica je v tožbi oprla svojo terjatev na dva temelja: primarnega na pogodbeno podlago, podrejenega pa na neupravičeno pridobitev. Po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje tožnica ni dokazala nobenega od uveljavljenih temeljev ter sta zato zavrnili tako glavni kot podrejeni tožbeni zahtevek (ki sta bila postavljena v isti višini). Revizijsko sodišče je moralo za materialnopravni preizkus sodb nižjih sodišč vzeti v navedenih postopkih ugotovljeno dejansko stanje. Ker je bilo v navedenih postopkih ugotovljeno, da tožnica ni dokazala, da bi pravdni stranki sklenili pogodbo o delu, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo (600. in naslednji členi zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), ko sta na tej podlagi postavljen tožničin tožbeni zahtevek zavrnili. Sodišči nižjih stopenj pa sta še ugotovili, da tožnica ni dokazala obsega ali vrednosti zatrjevanih del in tudi ne, da bi ta predstavljala koristna vlaganja v toženkino stanovanje. Take ugotovitve potrjujejo tudi po presoji revizijskega sodišča zaključek sodišča druge stopnje, da zahtevek ni utemeljen niti na podlagi določb poslovodstva brez naročila (221. do 225. člena ZOR), niti na podlagi določb 61. člena stanovanjskega zakona (ki daje najemniku ob izselitvi iz stanovanja pravico do povrnitve neamortiziranega dela koristnih vlaganj v stanovanje, opravljenih s soglasjem lastnika). Tožničina drugačna revizijska izvajanja, s katerimi se pretežno spušča v opisovanje dejanskih okoliščin ter socialnih razmer, in od katerih zadnje navedenih tudi ni dopustno navajati v revizijskem postopku (tretji odstavek 385. člena ZPP), na drugačno pravno presojo spora ne morejo vplivati. O njenem predlogu, da naj se jo oprosti plačila taks za revizijo, pa bo moralo v skladu z določilom prvega odstavka 173. člena ZPP odločiti sodišče prve stopnje.

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi je revizijsko sodišče moralo tožničino revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).