Jedro

Stečaj nad tožnikom je bil zaključen 20. 1. 2009, torej v času, ko je že veljalo spremenjeno besedilo 106. člena ZDavP-2. To pomeni, da za odpis davka na podlagi prvotnega besedila 106. člena, po katerem se davek odpiše z dnem vpisa sklepa o zaključku stečajnega postopka v ustrezen register, v času njegove veljavnosti še ni bilo pogojev. Obenem to pomeni, da so v času zaključka stečaja nad tožnikom že veljali pogoji za odpis po spremenjenih določbah 106. člena ZDavP-2, po teh določbah pa se davek, ki v postopku osebnega stečaja ni bil plačan, lahko odpiše le na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o odpustu obveznosti. Izbris iz poslovnega registra pri AJPES pri tem ni pravno pomemben.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožeče stranke za odpis davčnih obveznosti.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je davčni organ od tožnikove pooblaščenke dne 9. 6. 2011 prejel vlogo za odpis davčnih obveznosti, ki naj bi prenehale kot posledica zaključka stečajnega postopka nad tožnikom kot samostojnim podjetnikom. Ker gre za davčne obveznosti, ki izhajajo iz opravljanja dejavnosti, je glede na določbe 101. člena ZDavP-2 dovoljen samo odlog plačila ali obročno plačilo. In ker je bila vloga tožnika v tem smislu nepopolna, je davčni organ tožnika pozval, da vlogo ustrezno dopolni, ter ga obenem poučil, da se v skladu z določbo 106. člena ZDavP-2, ki se nanaša na odpis davčnega dolga v postopku stečaja, davčni dolg odpiše le na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o odpustu obveznosti. Ker je tožnik v dopolnitvi vloge navedel, da njegova vloga ni vloga za odpis oziroma odlog plačila davka v smislu 101. člena ZDavP-2, je prvostopni davčni organ vlogo presojal na podlagi drugega odstavka 106. člena ZDavP-2, ki določa, da se davek, ki v postopku osebnega stečaja ni bil plačan, odpiše le na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o odpustu obveznosti. Po pregledu spisov je davčni organ ugotovil, da se je osebni stečaj nad tožnikom končal s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 1211/2008 z dne 20. 1. 2009 in da pri tem ni bilo odločeno o odpustu obveznosti. Zato davka ni bilo mogoče odpisati in zato je bilo potrebno tožnikovo vlogo za odpis kot neutemeljeno zavrniti.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih se sklicuje na določbe 106. člena ZDavP-2. Z ozirom na pritožbeni ugovor, po katerem bi bilo potrebno pri odločanju upoštevati določbe ZDavP-2 (Uradni list RS, št. 117/06), ne pa tudi njegovih sprememb, je drugostopni organ preveril, kdaj je prišlo do spremembe citiranega člena oziroma katero določbo bi bilo potrebno uporabiti v konkretnem primeru. Pri tem ugotavlja, da je do spremembe prišlo z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2A, Uradni list RS, št. 125/08), ki velja od 23. 12. 2008. Pred tem pa je 106. člen ZDavP-2 določal, da davčni organ odpiše davek, ki ga v postopku stečaja ni bilo mogoče izterjati in da ga odpiše z dnem vpisa sklepa o zaključku stečajnega postopka v ustrezen register. Zoper tožnika je bil stečajni postopek zaključen dne 20. 1. 2009, kar pomeni, da ob zaključku stečaja ni več veljal 106. člen iz osnovnega besedila zakona, temveč tisti iz ZDavP-2A in je torej prvostopni davčni organ pravilno upošteval spremenjene določbe 106. člena ZDavP-2. Ker se je po začetku stečaja spremenil tudi zakon, ki ureja stečaj, se je stečajni postopek končal po pravilih ZFPPIPP kot osebni stečaj, na podlagi spremenjenega 106. člena pa se v primeru osebnega stečaja davek odpiše le v primeru pravnomočnega sklepa sodišča o odpustu obveznosti. V konkretnem primeru tožnik ne navaja, da bi tak predlog podal ali da bi prišlo do odpusta obveznosti, zato je po presoji pritožbenega organa prvostopni organ pravilno zaključil, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za odpis obveznosti na podlagi 106. člena ZDavP-2. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povračilo stroškov postopka. Toži zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da davčni dolg res izvira iz naslova opravljanja dejavnosti, ki jo je tožnik opravljal pred začetkom stečaja, da pa je bil stečaj začet dne 24. 6. 2008 po tedaj veljavnem ZPPSL in ne po novem ZFPPIPP, ki je začel veljati 1. 10. 2008. Stečaj nad tožnikom je bil zaključen 20. 1. 2009, iz poslovnega registra pri AJPES pa je bil tožnik izbrisan dne 11. 11. 2008. ZPPSL še ni predvideval instituta odpusta obveznosti, zato sodišče tedaj še ni izdajalo sklepa o odpustu obveznosti v stečajnem postopku. Sicer pa je do 14. 1. 2009 veljalo osnovno besedilo ZDavP-2, po katerem se davek, ki ga v stečajnem postopku ni bilo mogoče izterjati, odpiše z dnem vpisa sklepa o zaključku stečajnega postopka v ustrezen register. Ker je bil stečajni postopek nad tožnikom začet in se je vodil po starem ZPPSL in ker je bil tožnik kot davčni zavezanec izbrisan iz registra že 11. 11. 2008, bi moral davčni organ pri odločanju upoštevati tedaj veljavno materialno pravo, to je prvotno besedilo ZDavP-2 in ZPPSL. Šele novela ZDavP-2A, ki je začela veljati 14. 1. 2009, je določila, da se davčni dolg odpiše le v primeru odpusta obveznosti v postopku osebnega stečaja. Postopek in pojem osebnega stečaja ter institut odpusta obveznosti pa je uvedel šele ZFPPIPP, zato teh določb ni mogoče uporabiti pri odločanju o tožnikovi vlogi za odpust njegovih starih davčnih obveznosti, ki so prenehale z njegovim izbrisom iz poslovnega registra in s končanjem stečajnega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločitvi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni so tudi razlogi, ki jih vsebujeta obe davčni odločbi in ki jih zato sodišče ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, v nadaljevanju: ZUS-1) nanje sklicuje.

V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče le še dodaja: Res je bil stečajni postopek nad tožnikom začet še po tedaj veljavnem ZPPSL in tudi še v času veljavnosti osnovnega besedila ZDavP-2 in s tem v času veljavnosti prvotnega besedila 106. člena, na katerega se sklicuje tožnik in ki bi ga bilo po njegovem mnenju treba uporabiti v konkretnem primeru. Vendar pa je obenem iz zbranih podatkov dovolj jasno in nedvoumno razvidno, da je bil stečaj nad tožnikom zaključen dne 20. 1. 2009 in torej v času, ko je že veljalo spremenjeno besedilo 106. člena ZDavP-2. To pa pomeni, da za odpis davka na podlagi prvotnega besedila 106. člena, po katerem se davek odpiše z dnem vpisa sklepa o zaključku stečajnega postopka v ustrezen register, v času njegove veljavnosti še ni bilo pogojev. Obenem pa to pomeni, da so v času zaključka stečaja nad tožnikom že veljali pogoji za odpis po spremenjenih določbah 106. člena ZDavP-2, po teh določbah pa se davek, ki v postopku osebnega stečaja ni bil plačan – in za postopek osebnega stečaja nad tožnikom je po uveljavitvi ZFPPIPP nedvomno šlo – lahko odpiše le še na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o odpustu obveznosti. Izbris iz poslovnega registra pri AJPES, na katerega se sklicuje tožnik v tožbi, že glede na zakonsko besedilo ne more biti pravno pomemben, saj očitno ne predstavlja vpisa sklepa o zaključku stečajnega postopka v ustrezni register, kot se to izrecno zahteva v drugem odstavku prvotnega besedila 106. člena ZDavP-2. Kot ustreznega pa ga tudi ni mogoče obravnavati po vsebini, saj gre po določbah 387. člena ZFPPIPP za vpis, ki se opravi ob začetku osebnega stečaja nad podjetnikom ali zasebnikom in s katerim stečajnemu dolžniku preneha status podjetnika ali zasebnika (zgolj) kot podlaga za nastanek nadaljnjih obveznosti iz naslova davkov prispevkov in drugih obveznih dajatev podjetnika ali zasebnika, ne preneha pa mu s tem položaj dolžnika iz naslova davčnih (in drugih) obveznosti, nastalih pred začetkom stečaja.

Ker je torej izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.