Jedro

Ker je zahtevek naperjen proti zavarovalnici iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja povzročitelja nesreče, ki je njen zavarovanec, je sodišče prve stopnje v tem primeru tudi pravilno uporabilo specialna določila ZOZP. Po tem zakonu pa je krita škoda, ki je povzročena z vozilom le tistim, ki so v škodnem dogodku udeleženi, torej le neposrednim oškodovancem. Posredni ali indirektni oškodovanci, torej osebe, ki niso bile neposredno udeležene v škodnem dogodku, pa imajo pravico uveljavljati odškodninski zahtevek proti zavarovalnici le v primeru, če je tako določeno v ZOZP ali s kakšnim drugim predpisom. V nasprotnem primeru za tožbo proti zavarovalnici niso aktivno legitimirani, saj jim ZOZP ne daje pravne podlage, da bi lahko zahtevali tovrstno povrnitev škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka plača 600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 150.000,00 SIT od 15.07.1997 dalje do plačila, 100.000,00 SIT od 15.08.1997 dalje do plačila, 100.000,00 SIT od 15.09.1997 dalje do plačila, 50.000,00 SIT od 30.09.1997 dalje do plačila, 200.000,00 SIT od 30.04.1998 dalje do plačila ter ji povrne nastale pravdne stroške. Tožeči stranki pa je naložilo, da povrne toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 9.000,00 in stranskemu intervenientu v znesku 2.000,00 SIT, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05.02.2004 dalje do plačila.

Tožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev materialno pravno zmotno oprlo na 15. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju: ZOZP), saj je zavzelo zmotno stališče, da je bila oškodovana zgolj družba, ki je utrpela posredno škodo, ki ni pravno priznana škoda. V obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljalo, kakšna škoda je nastala tožniku in da je posloval kot enoosebna družba, zato mu je pripadal ves dobiček družbe. Zaradi tesne povezanosti med družbo in edinim družbenikom se vsako ekonomsko poslovanje družbe neposredno odraža v ekonomski sferi tožnika. Ni ugotavljalo, kako je tožnik opravljal delo in ali je pogodbe z delavci sklepal kot fizična oseba, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi niso bili izvedeni vsi dokazi, zlasti ne predlagani dokaz z izvedencem finančne stroke. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na obrazložitvi, da tožnik ni podal ustreznih dokazov. ZPP ne določa, da bi morali biti dokazi vedno listinski, temveč vsebuje zgolj določbo, po kateri mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Tožnik je predlagal zaslišanje prič, vendar je sodišče ta dokaz povsem neutemeljeno zavrnilo in tako očitno uvedlo sistem dokaznih pravil. Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, toženi stranki pa naloži plačilo vseh pritožbenih stroškov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine, ki jo je zaradi posledic prometne nesreče dne 17.11.1996 utrpel tožnik kot "lastnik" družbe M. C. d.o.o. obdobju od 15.7.1997 do 30.04.1998. Tožnik je v tožbenih navedbah svojo škodo opredelil kot izgubljeni zaslužek, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi pravilno zaključilo, da zahteva povrnitev stroškov, ki jih je imela družba s plačilom delavca, ki je opravljal delo namesto tožnika.

Neutemeljena so pritožbena navajanja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kakšna škoda je tožniku nastala ter da je sodišče napačno razlagalo poslovanje enoosebne družbe. Pritožba zmotno razlaga pravno naravo enoosebne družbe ter tudi položaj družbenika (ustanovitelja) v njej. Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD) sedmem oddelku šestega poglavja (457. - 459. čl.) eksaktno ureja vse posebnosti, po katerih se družba z enim družbenikom razlikuje od drugih gospodarskih družb. To pa pomeni, da ostala določila zakona, ki veljajo za vse gospodarske družbe, veljajo tudi za družbo z enim družbenikom. Enoosebna družba je kljub svoji lastnosti, da je sredstva za njeno ustanovitev prispeval zgolj en družbenik, gospodarska družba, ki z vpisom v sodni register pridobi svojo samostojno pravno subjektiviteto (1. odst. 3. čl. ZGD). Družbe kot pravne osebe so lahko lastniki premičnin in nepremičnin, lahko pridobivajo pravice in prevzemajo obveznosti ter lahko tožijo in so tožene (2. odst. 2. čl. ZGD). Zaradi tega, ker je tožnik nastopal tako kot ustanovitelj in poslovodja družbe deluje, kot da se prepletata njuni ekonomski sferi. Vendar pritožba položaj ustanovitelja in hkrati poslovodje enoosebne družbe zmotno enači s pravnim položajem podjetnika posameznika in fizične osebe, kot nosilca podjema. Zaradi pravne subjektivitete in s tem samostojnosti gospodarske družbe na vseh področjih njenega delovanja, ki se izraža preko njenih organov, to ni mogoče. Po presoji sodišče druge stopnje je zato sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka, sprejelo pravilno dokazno oceno in nanjo pravilno uporabilo materialno pravne predpise.

Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo utemeljenost zahtevka za povrnitev premoženjske škode, glede na položaj odstopnika terjatve oziroma tožnikovega pravnega prednika. Tako je pravilen tudi zaključek, da terjatev gospodarske družbe ni prešla na tožnika niti na podlagi pogodbe o odstopu terjatve niti na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij, na podlagi katerega je bila gospodarska družba izbrisana iz sodnega registra. Sama terjatev namreč že v sferi gospodarske družbe do tožene stranke, kot jo je zatrjeval tožnik, ni obstajala.

Tudi po presoji sodišča druge stopnje takšen zaključek sodišča prve stopnje temelji na pravilni uporabi materialnega prava. V škodnem dogodku je bil neposredno udeležen tožnik kot fizična oseba, neposredna škoda ni nastala premoženju gospodarske družbe, zato ji odškodnina na podlagi pogodbe o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki jo je imel povzročitelj škode sklenjeno s toženo stranko, ne gre (942. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju: ZOR). Ker je zahtevek naperjen proti zavarovalnici iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja povzročitelja nesreče, ki je njen zavarovanec, je sodišče prve stopnje v tem primeru tudi pravilno uporabilo specialna določila ZOZP. Po tem zakonu pa je krita škoda, ki je povzročena z vozilom le tistim, ki so v škodnem dogodku udeleženi, torej le neposrednim oškodovancem. Posredni ali indirektni oškodovanci, torej osebe, ki niso bile neposredno udeležene v škodnem dogodku, pa majo pravico uveljavljati odškodninski zahtevek proti zavarovalnici le v primeru, če je tako določeno v ZOZP ali s kakšnim drugim predpisom. V nasprotnem primeru za tožbo proti zavarovalnici niso aktivno legitimirani, saj jim ZOZP ne daje pravne podlage, da bi lahko zahtevali tovrstno povrnitev škode.

Razpravljanje o tem, ali je tožnik sklepal pogodbe z delavci sam kot fizična oseba ali kot poslovodja, je glede na podano tožbeno podlago brezpredmetno. Že v tožbi je tožnik sam navajal, da je ustanovil družbo, ki se je ukvarjala z dejavnostjo izposojanja vodnih skuterjev in nudenjem storitev, torej je imela očitno registrirano takšno dejavnost in tožnik kot fizična oseba teh storitev niti ni mogel opravljati.

Tožnik kot poslovodja gospodarske družbe je lahko utrpel le izgubo na plači (razlika med plačo in nadomestilom) in bi jo moral dokazati (tudi z ustreznim listinskim dokazom), če pa je bil zaradi škodnega dogodka dobiček družbe manjši, kot bi bil sicer, je družba tista, ki bi smela zahtevati povrnitev škode od povzročitelja, ne pa družbenik, ki mu je bil zato izplačan manjši dobiček (ki se sicer deli v sorazmerju z višino poslovnih deležev, v enoosebni družbi, kjer je samo en poslovni delež, pač morebitni celoten dobiček enemu družbeniku). Za zaključek, da je tožnik zaradi škodnega dogodka v manjšem deležu participiral na dobičku družbe, tožnik niti ni podal ustrezne trditvene podlage, niti ni predlagal ustreznih dokazov, še vedno pa bi bil manjši dobiček samo škoda gospodarske družbe kot posredne oškodovanke, in ta ne bi bila aktivno legitimirana v postopku zoper toženo stranko.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni ugodilo dokaznemu predlogu z izvedencem finančne stroke, ni izvajalo vseh dokazov, kot tudi ne, da je z zavrnitvijo dokaza z zaslišanjem prič uvedlo sistem dokaznih pravil in dalo večjo dokazno vrednost nekaterim dokazom. Vsi zavrnjeni dokazni predlogi v konkretni pravdni zadevi so medsebojno odvisni, in izvedba enega dokaza brez ustreznega drugega dokaza ni mogoča. Tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal o načinu poslovanja, vendar to ni takšno poslovanje kot ga predpisi gospodarskega in davčnega prava določajo za gospodarske družbe. Ti predpisi glede na velikost gospodarske družbe, njeno obliko itd. ter vrsto dejavnosti predpisujejo različno stopnjo formalnega (v knjigovodskih listinah izraženega) poslovanja družb. Niti pa ga ni izkazal s pričami, saj kljub danemu roku, ni sporočil sodišču, kdo je delal namesto njega oziroma ni mogel sporočiti točnih naslovov teh oseb, dokazno breme pa je bilo zagotovo na tožnikovi strani. Ker tako niso bili predloženi niti listinski dokazi o poslovanju, niti ni sodišče prve stopnje moglo zaslišati predlaganih prič, tudi ni moglo naložiti dela izvedencu finančne stroke.

Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa se mu ni pripetila nobena v pritožbi zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka, kot tudi ne nobena kršitev iz II. odst. 350. čl. ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ( 353. čl. ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (I. odst. 165. čl. in I. odst. 154. čl. ZPP).