Jedro

Ker je tožnica kot invalid II. kategorije invalidnosti uživalka pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, s tem, da so bile pravice uveljavljene po predpisih, ki so se uporabljali do 31. decembra 2002, lahko po določbah ZPIZ-2 nove pravice pridobi le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 17. 6. 2024 in številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 16. 10. 2023 ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti od 8. 11. 2022 dalje oziroma podredno od 15. 3. 2023 dalje zaradi posledic poškodbe pri delu in priznanje pravice do invalidske pokojnine.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodba očitno protispisna, arbitrarna in kontradiktorna, saj iz zdravstvenih listin, ki so v sodnem spisu, nadalje iz izvedenskega mnenja in zapisnika zaslišanja obeh izvedencev, izhaja drugačno dejansko stanje, kot ga zatrjuje sodišče v sodbi. Sodba ima takšne pomanjkljivosti, da se je ne more niti preizkusiti. Tožnici so kršene pravice iz 14., 22. in 24. člena Ustave RS. Podana je bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP),1 saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izrek sodbe je površen, nerazumljiv in neobrazložen ter nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe in že ugotovljenim dejstvom, razvidnim iz pravnomočne sodbe iz leta 2000, s katero je bila pri tožnici ugotovljena II. kategorija invalidnosti. O odločilnih dejstvih je očitno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. Sodišču je predlagala, da odpravi izpodbijane odločbe toženca ter da se jo razvrsti v I. oziroma podredno v II. kategorijo invalidnosti od 2. 7. 2019 dalje oziroma od 8. 11. 2022 ali 15. 3. 2023 dalje zaradi posledic poškodbe pri delu in da se ji prizna pravica do invalidske pokojnine. Sodišče ni v celoti odločilo o tožbenem zahtevku, in sicer, da se ugotovi II. kategorija invalidnosti po določbah veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2).2 Prav tako bi moralo odločiti, ali je pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti od 2. 7. 2019 dalje. Tožnica meni, da je s tem podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem v zvezi se sklicuje na določbo tretjega odstavka 327. člena ZPP, torej da se njena pritožba šteje kot predlog stranke, naj se izda dopolnilna sodba. Ne strinja se z ugotovitvami invalidskih komisij, podanih v predsodnem postopku, da pri njej ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Izrecno je uveljavljala ugotovitev poslabšanja zdravstvenega stanja, kar posledično pomeni tudi razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti po določbah ZPIZ-2. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Poseglo je v sodno odločbo z dne 26. 9. 2000, s katero je bila ugotovljena II. kategorija invalidnosti. Neutemeljeno je zavrnilo dokazni predlog za pridobitev drugega izvedenskega mnenja, čeprav je na izvedbi tega dokaza vztrajala, saj obstaja utemeljen dvom o že podanem izvedenskem mnenju in dopolnitvi istega. Izvedensko mnenje je namreč kontradiktorno. Izvedenca, ki sta bila postavljena v tem postopku, si nasprotujeta z lastnimi trditvami, kar vse je razvidno iz zapisnika z dne 7. 7. 2025 in z dne 6. 10. 2025. Izvedensko mnenje je v celoti neverodostojno. Iz izvedenskih mnenj ne izhaja gotovo dejstvo, da se njeno zdravstveno stanje po 25 letih po hudi poškodbi pri delu oziroma po 26. 9. 2000, ko je bila ugotovljena II. kategorija invalidnosti, ni poslabšalo. Omenjeno dejstvo ni dokazano z zahtevano stopnjo gotovosti, razen tega je sodišče spregledalo, da iz zdravniških izvidov izhaja povsem drugačno zdravstveno stanje, kot sta ga zatrjevala izvedenca. Sodišče tudi ni upoštevalo ugotovitev invalidske komisije II. stopnje, ki v svojem mnenju ugotavlja, da je moč desnice skoraj nemerljiva, kar posledično pomeni poslabšanje zdravstvenega stanja, do katerega je prišlo po 26. 9. 2000. Omenjeno ugotavlja tudi specialist fiziater v izvidu z dne 2. 7. 2019. Če je moč desne poškodovane roke skoraj nemerljiva, to pomeni, da desnice ne more uporabljati pri delu, niti desnica ni v pomoč levi roki, kot zmotno zatrjujeta izvedenca. Že kirurg leta 2000 je navajal pričakovanje poslabšanja zdravstvenega stanja zaradi artrotičnih sprememb. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni sledilo njenemu predlogu za pridobitev drugega izvedenskega mnenja. Res se sodišče sklicuje, da je mnenje in pričanje izvedencev prepričljivo, kar pa po mnenju tožnice ne drži. Sodni izvedenec specialist MDPŠ je na naroku 7. 7. 2025 izpovedal, da se je gibljivost desne roke poslabšala za tri petine, kar pomeni 60 %, istočasno pa je zatrjeval, da se njeno zdravstveno stanje ni poslabšalo in da je enako, kot je bilo ugotovljeno 26. 9. 2000 ter da s tem niso izpolnjeni pogoji za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti. Izvedenec tako nasprotuje samemu sebi in lastnim trditvam. Sodišče bi moralo upoštevati, da nujna nošnja opornice in pa bolečine, ki jih je opisal izvedenec specialist ortoped, pomenita poslabšanje zdravstvenega stanja. Zaradi tega tudi ni zmožna za delo v svojem poklicu niti za nobeno pridobitno delo. Sodišče tudi ni upoštevalo njene vloge, ki jo je v sodni spis vložila 6. 10. 2025. Predhodno namreč z listinami ni razpolagala. Sodišče zato ne bi smelo šteti, da je nastopila prekluzija. Sodišče se je s tem v zvezi neutemeljeno sklicevalo na določbo 8. člena ZPP. Ne strinja se tudi z zavrnitvijo dokaznega predloga za dodatno zaslišanje. Kot tožnica ima namreč pravico, da do konca naroka navaja dejstva, za katera meni, da so pomembna za zadevo. Razen tega tudi ni bila obveščena s strani sodišča, do kdaj lahko vlaga vloge, istočasno pa je sodišče isto vlogo z dokaznimi listinami z dne 4. 10. 2025 na naroku sprejelo, kar izhaja tudi iz samega zapisnika. Tožnici naj bi bila s tem kršena pravica do izjave po 22. členu Ustave RS. Ne drži tudi ugotovitev sodnega izvedenca specialista MDPŠ, da je po poškodbi desne roke opravljala fizično težje delo; to ne izhaja niti iz dokumentacije v spisu. Pritožbeno sodišče zato naj ne upošteva 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnica nadalje omenja določbo 64. člena ZPIZ-2. Po mnenju tožnice bi sodišče moralo presoditi preostalo delovno zmožnost tožnice, upoštevaje določbe ZPIZ-2. Upoštevati bi moralo tudi odločbo Zavoda RS za zaposlovanje o nezaposljivosti z dne 29. 11. 2022. Iz vsebine zapisnika z dne 7. 7. 2025 in z dne 6. 10. 2025 izhaja, da izvedenca potrjujeta poslabšanje zdravstvenega stanja desne poškodovane roke, kot je bilo ugotovljeno s sodno odločbo z dne 26. 9. 2000. Sodišče je omenjeno spregledalo. S tem v zvezi sodišče ni ugotavljalo preostale delovne zmožnosti, temveč je bilo zgolj potrjeno, da se njeno zdravstveno stanje po letu 2000 ni spremenilo. Tudi v dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenca nista navedla, kakšno delo je zmožna opravljati glede na preostalo delovno zmožnost, torej za kakšno delo je zmožna brez nevarnosti, da se ji poslabša invalidnost. Iz izvedenskega mnenja povsem nesporno izhaja, da je pri tožnici ugotovljena močna deformatna artroza, vendar pa sta izvedenca zanikala poslabšanje zdravstvenega stanja. Zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja bi bila potrebna razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Tak je bil njen primarni zahtevek, podredno pa je uveljavljala ugotovitev II. kategorije invalidnosti po določbah ZPIZ-2, o tem pa sodišče ni odločilo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, torej da se ugotovi I. kategorija invalidnosti od 2. 7. 2019 dalje in da se ji prizna pravica do invalidske pokojnine zaradi poškodbe pri delu po določbah ZPIZ-2 oziroma da glede II. kategorije invalidnosti sodišče prve stopnje izda dopolnilno sodbo.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)3 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5.V sodbi ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Odločitev sodišča prve stopnje je jasna, izrek sodbe je razumljiv, samemu sebi ne nasprotuje, prav tako ima sodba razloge o odločilnih dejstvih. Ti razlogi niso nejasni niti med seboj v nasprotju. Razlogi sodbe tudi zadoščajo standardu zadostne obrazložitve. Prav tako tudi ni podana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnost), saj sodišče ni storilo napake pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni v celoti odločilo o postavljenem tožbenem zahtevku. Tožnica je tožbeni zahtevek postavila na naroku za glavno obravnavo 11. 12. 2024. Uveljavljala je odpravo izpodbijanih odločb toženca ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti od 8. 11. 2022 dalje zaradi posledic poškodbe pri delu in priznanje pravice do invalidske pokojnine podredno od 15. 3. 2023 dalje. Sodišče je o postavljenem zahtevku v celoti odločilo. Ključna je namreč presoja spornih odločb. Če so te pravilne in zakonite, to pomeni, da ni podlage za priznanje novih pravic, kot to v pritožbi uveljavlja tožnica.

6.Kot izhaja iz sodne prakse4 gola odločitev o statusu invalidnosti ne pomeni odločitve o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pomeni pa sestavni del (podlago) odločitve o pravici iz invalidskega zavarovanja, saj o pravici iz invalidskega zavarovanja ni mogoče odločiti, ne da bi se prej ugotovilo, ali je podana invalidnost. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz dokumentacije v spisu, je bila tožnica s sodbo Ps 1158/2001 z dne 19. 8. 2004 v zvezi s sklepom o popravi pomote opr. št. Ps 1158/2001 z dne 18. 2. 2005, razvrščena v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu s pravico do razporeditve na drugo ustrezno fizično lažje delo, ki ga bo opravljala brez norme, brez ponavljajočih se stereotipnih gibov v desnem zapestju in komolcu, pri katerem bo desnica predvsem v pomoč levici, v polovičnem delovnem času od 1. 10. 2000 dalje.

7.Za odločitev v tej zadevi je ključen odgovor na vprašanje, ali je prišlo pri tožnici do spremembe v stanju invalidnosti. ZPIZ-2 namreč v prvem odstavku 126. člena določa, da na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom. V drugem odstavku istega člena je nadalje določeno, da če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe. Tudi iz prvega odstavka 396. člena ZPIZ-2 izhaja, da uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti) uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. decembra 2002 in uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti) po ZPIZ-1 obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi tega zakona. V tretjem odstavku istega člena pa je določeno, da uživalci pravic iz prvega odstavka 396. člena lahko pridobijo pravice po tem zakonu le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti.

8.Ker je tožnica kot invalid II. kategorije invalidnosti uživalka pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, s tem, da so bile pravice uveljavljene po predpisih, ki so se uporabljali do 31. decembra 2002, lahko po določbah ZPIZ-2 nove pravice pridobi le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti.

9.Sodišče prve stopnje je zato pravilno presojalo, ali je prišlo do sprememb v stanju invalidnosti in ob ugotovitvi, da do teh sprememb ni prišlo, tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

10.Glede pritožbenih navedb, da je tožnica uveljavljala priznanje pravice od 2. 7. 2019 dalje, podredno od 8. 11. 2022 dalje oziroma od 15. 3. 2023 dalje, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica na prvem naroku za glavno obravnavo postavila tožbeni zahtevek, v katerem ni omenjen datum 2. 7. 2019. Ne glede na to pa iz sodbe povsem jasno izhaja, da če je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine od 8. 11. 2022 dalje oziroma podredno od 15. 3. 2023 dalje, tožnica tudi za čas pred 8. 11. 2022 ni upravičena do priznanja pravice do invalidske pokojnine in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

11.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo vloge, ki jo je v sodni spis vložila 6. 10. 2025 in da naj bi ji bila s tem kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS. Navedena vloga je vložena v sodni spis (stran 101 in nasl. ter priloga A/7). Iz dokaznega sklepa izhaja, da je sodišče na naroku 6. 10. 2025 navedeno vlogo ter dokaze upoštevalo pri presoji sporne zadeve. Nenazadnje tudi iz pritožbenih navedb izhaja, da je sodišče vlogo na naroku sprejelo.

1.Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče tožnico zaslišati. Pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da je bila tožnica zaslišana na naroku 11. 12. 2024. Sodišče je zato njen ponovni predlog, da se jo zasliši, zavrnilo iz razloga, ker je bila že zaslišana in njeno dodatno zaslišanje ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje je za zavrnitev predlaganega dokaza imelo ustrezno podlago v drugem odstavku 287. člena ZPP, kjer je določeno, da predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Ker je bila tožnica že zaslišana, v tem primeru ni bilo potrebno njeno dodatno zaslišanje.

2.Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze v B. (v nadaljevanju: Komisija A. fakultete) v sestavi specialista MDPŠ in specialista ortopeda. Glede na to, da je toženec v predsodnem postopku zahtevo tožnice zavrnil ob ugotovitvi, da pri njej ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi vplivalo na invalidnost, je sodišče ugotavljalo, ali je bila odločitev toženca pravilna in zakonita.

3.Iz izvedenskega mnenja izhaja, da se je tožnica 17. 1. 1989 poškodovala pri delu. Utrpela je poškodbo desne podlahti - frakturo ulne, frakturo procesus stiloidei radii, frakturo navikularke, poškodbo tetive dolgega ekstenzorja palca in kratkega abduktorja. Tožnica ima težave z ulnarisom in medianusom - mravljinci, za artrodezo se ni odločila. Ob osebnem pregledu je bilo ugotovljeno, da gre za deformantno artrozo desnega zapestja po več zlomih v zapestju z izrazito zmanjšano gibljivostjo desnega zapestja, ki se kaže tudi v slabši moči stiska pesti in slabši moči opozicije prstov v palec za tretjino glede na levico ter brez mišične atrofije podlahti. Tožnica je bila operirana tudi zaradi utesnitve medialnih živcev zapestij obojestransko, ki je dobro sanirana in je moč stiska le dodatno blago oslabljena.

4.Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje Komisija A. fakultete meni, da je pri tožnici od 26. 9. 2000 in še nadalje, zaradi posledic poškodbe z dne 17. 1. 1989, podana druga kategorija invalidnosti v nespremenjeni obliki. V polovičnem delovnem času 4 ure dnevno (20 ur tedensko) je zmožna za delo z omejitvami: fizično lažje delo, ki ga bo opravljala brez norme, brez ponavljajočih se stereotipnih gibov v desnem zapestju in komolcu, pri katerem bo desnica predvsem v pomoč levici. Tudi zaslišana tako specialist MDPŠ kot tudi specialist ortoped sta izpovedala, da se pri tožnici stanje ni poslabšalo v taki meri, da bi vplivalo na njeno invalidnost. Tako je sodni izvedenec specialist ortoped izpovedal, da ko se je tožnica poškodovala, je bilo stanje zelo podobno kot sedaj. Že takrat je prišlo do posttravmatske artroze v sklepnih površinah, koščice so se še dodatno obrabile, se pa pri tožnici zapestje ne bo nikoli izboljšalo. Na vprašanje, kakšno delo lahko opravlja s poškodovano roko in opornico, je navedeni izvedenec izpovedal, da z omejitvami, kot izhajajo iz podanega mnenja. Tudi sodni izvedenec specialist MDPŠ je pojasnil, da bo z leti in tudi zaradi neizkazovanja aktivnosti, prišlo do poslabšanja degenerativne artroze poškodovanega zapestja, pri čemer sta oba izvedenca ocenila, da so že podane stvarne in časovne razbremenitve ustrezne. V primeru, da bi bila, glede na izpoved tožnice, desnica povsem neaktivna (neuporabna), bi v kratkem prišlo do pomembne atrofije mišičja, česar pa pri tožnici tudi z meritvijo izvedenca nista dokazala. Posledično zaključujeta, da pri tožnici ni prišlo do takega poslabšanja funkcionalne zmogljivosti desnega zapestja, da bi bila spremenjena kategorija invalidnosti oziroma da bi bile potrebne drugačne oziroma večje stvarne razbremenitve. Pri tožnici ni podana niti I. niti II. kategorija invalidnosti glede na določbe ZPIZ-2.

5.Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo izvedensko mnenje izvedenskega organa, v katerem sta sodelovala ustrezna specialista glede na tožničine zdravstvene težave. Tožnica se ne strinja z ugotovitvami obeh izvedencev, pri čemer obširno utemeljuje, zakaj je po njenem mnenju prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju. S tem v zvezi je že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da je do določenih sprememb v zdravstvenem stanju nedvomno prišlo, vendar pa je za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja ključno, ali te spremembe vplivajo na invalidnost v taki meri, da so potrebne dodatne razbremenitve pri delu oziroma ali je prišlo do izgube delazmožnosti. Kot je bilo že pojasnjeno, sodna izvedenca ugotavljata, da te spremembe ne vplivajo na samo invalidnost in da so že priznane pravice iz invalidskega zavarovanja (stvarne in časovna razbremenitev) ustrezne. Izvedenski organ je upošteval tudi izvid fiziatra z dne 2. 7. 2019 in se do njega opredelil. Izvid se nahaja v prilogi sodnega spisa pod prilogo A/4. Lečeči specialist ugotavlja pomemben upad gibljivosti in funkcije desne roke na račun reduciranega obsega gibljivosti v zapestju ter sklepnih in nevropatskih bolečin. Izvedenca sta opravila osebni pregled tožnice in meritve gibljivosti ter podala izvedensko mnenje, da so že podane razbremenitve ustrezne. Ker sodišče ne razpolaga z medicinskim znanjem, je za ugotovitev dejanskega stanja pridobilo izvedensko mnenje ustreznih specialistov. Pri tem je pomembno, da je naloga lečečih specialistov diagnostika in zdravljenje, ne pa ugotavljanje invalidnosti. Vloga izvedencev pa je, da upoštevaje določbe ZPIZ-2 (definicija invalidnosti), na podlagi prepričljivih in objektivnih dokazov odgovorijo na vprašanja, ki so bistvena za odločitev o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja. V tej zadevi sta izvedenca prepričljivo pojasnila, da se je zdravstveno stanje tožnice sicer poslabšalo, vendar to poslabšanje zaenkrat ne vpliva na samo invalidnost. In ta ugotovitev je ključna za razsojo te zadeve.

6.Sodišče prve stopnje je s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije A. fakultete razčistilo dejansko stanje. Posledično je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za pridobitev drugega izvedenskega mnenja. Odločitev je sprejelo skladno z drugim odstavkom 287. člena ZPP in jo tudi ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče z razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje, v celoti soglaša. Sodišče pravilno poudarja, da nestrinjanje z izvedenskim mnenjem samo po sebi ni utemeljen razlog za postavitev drugega sodnega izvedenca.

7.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče odločitev opreti na oceno zaposlitvenih možnosti z dne 8. 11. 2022 in odločbo o nezaposljivosti z dne 29. 11. 2022. Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, je podlaga za izdajo omenjenega mnenja in odločbe Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov ter Pravilnik o merilih in postopku za pridobitev statusa invalida, za priznanje pravice do zaposlitvene rehabilitacije in za ocenjevanje zaposlitvenih možnosti invalidov ter o delu rehabilitacijskih komisij. Za ugotavljanje invalidnosti in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja pa so odločilne določbe ZPIZ-2, kot je bilo že pojasnjeno. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno uporabilo materialno pravo. Odločitev je sprejelo upoštevaje 8. člen ZPP, kjer je določeno, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

8.Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je bila predmet presoje drugostopenjska odločba toženca z dne 17. 6. 2024 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 16. 10. 2023. V primeru, da se je tožnici zdravstveno stanje po izdaji dokončne odločbe poslabšalo, pa ima možnost, da pri tožencu začne nov postopek za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

9.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.