Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik vložil pritožbo zoper odločbo z dne 21. 2. 2008, to pa tožena stranka, ko je odločala o njegovi pritožbi, ni upoštevala, saj je menila, da se pritožba nanaša na drugo odločbo. Iz navedenega razloga je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da sta tako dokončna odločba, kakor sklep o zavrženju nezakoniti in ju je v posledici tega tudi odpravilo. Toženi stranki pa je naložilo izdajo novega upravnega akta, saj dejansko stanje v izpodbijanem aktu ni bilo pravilno ugotovljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 8. 3. 2016 in sklep pod isto številko z dne 5. 1. 2016, zadevo vrnilo toženki v ponovno obravnavanje ter ji naložilo, da izda nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti te sodbe. Ugotovilo je, da tožnik ni vložil pritožbe zoper odločbo z dne 29. 5. 2008, kot je navedeno v dokončni odločbi in v uvodu sklepa toženca z dne 5. 1. 2016, kar je tožnik potrdil tudi na obravnavi. Pritožbo je vložil zoper odločbo z dne 21. 2. 2016, o njej pa toženec še ni odločal. Ker toženec z dokončno odločbo z dne 8. 3. 2016 ni odločal o tožnikovi pritožbi zoper odločbo z dne 21. 2. 2008, je sodišče na podlagi prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) izpodbijano odločbo toženca z dne 8. 3. 2016 in sklep z dne 5. 1. 2016 odpravilo in mu vrnilo zadevo v ponovno upravno odločanje.

2. Zoper odločitev sodišča se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da ga je toženec ogoljufal s tem, da ni zahteval potrdila o opravljenih nadurah, čeprav mu je bilo znano, da jih je opravljala in jih ni upošteval pri pokojninski osnovi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Kakor ugotavlja prvostopenjsko sodišče je tožnik v tožbi zahteval odpravo odločbe tožene stranke z dne 8. 3. 2016. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega pred prvostopenjskim sodiščem, ki ga pritožba ne napada, je moč zaključiti, da je tožena stranka z odločbo z dne 21. 2. 2008 odločila, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine od 12. 2. 2008 dalje v znesku 591,11 EUR. Po tej odločbi je bila izdana še odločba 29. 5. 2008, ki je prav tako odločila, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 591,11 EUR na mesec od 12. 2. 2008 dalje in da se s to odločbo nadomesti začasna odločba z dne 21. 2. 2008. Tožnik je vložil pritožbo zoper odločbo z dne 21. 2. 2008. Ko je prvostopenjski organ toženca odločal o pritožbi tožnika, jo je s sklepom z dne 5. 1. 2016 kot prepozno zavrgel, pri tem pa je štel, da se je tožnik pritožil zoper odločbo z dne 29. 5. 2015. 6. Sodišče je na glavni obravnavi, tudi na podlagi navedb tožnika, ugotovilo, da je tožnik vložil pritožbo zoper odločbo z dne 21. 2. 2008, to pa tožena stranka, ko je odločala o njegovi pritožbi, ni upoštevala, saj je menila, da se pritožba nanaša na odločbo z dne 29. 5. 2008. Iz navedenega razloga je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da sta tako dokončna odločba, kakor sklep o zavrženju nezakoniti in ju je v posledici tega tudi odpravilo.

7. Sodišče je tako tožnikovemu tožbenemu zahtevku glede odprave odločb tožene stranke ugodilo in odločbi odpravilo. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) je toženki naložilo izdajo novega upravnega akta, saj dejansko stanje v izpodbijanem aktu ni bilo pravilno ugotovljeno. Tožena stranka je odločala o pravočasnosti pritožbe zoper odločbo z dne 29. 5. 2008, tožnik pa se je pritožil zoper začasno odločbo z dne 21. 2. 2008. O tem pa tožena stranka sploh ni odločala.

8. Pritožbene navedbe o tem, da je tožnik razočaran nad ravnanjem tožene stranke, ki ni zahtevala potrdila o opravljenih nadurah, da bi se le-te vštevale v pokojninsko osnovo, niso bile predmet odločanja, saj je sodišče v tem postopku presojalo le procesno. Tožena stranka bo morala v novem upravnem postopku najprej odločiti o pritožbi tožnika zoper začasno odločbo z dne 21. 2. 2008. 9. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ob uporabi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.