Jedro

Če sodišče dokazov, ki jih je izvedlo na glavni obravnavi, ne presodi in v obrazložitvi sodbe te presoje ne navede, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v delu, ki se nanaša na omejitev gibanja po 1. alineji prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v preostalem delu pa se pritožba kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. list RS, št. 105/2006 in 107/2009 – odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo proti sklepu tožene stranke z dne 15. 12. 2009; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi drugega odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1 tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

2. Tožena stranka je z navedenim sklepom, izdanim na podlagi tretjega odstavka 51. člena in prvega odstavka 59. člena v povezavi s tretjo alinejo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ (Ur. l. RS, št. 111/2007 in 58/2009 - ZMZ-A) tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito omejila gibanje na prostore Centra za tujce P., do prenehanja razlogov oziroma najdalj za tri mesece z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od 14. 12. 2009 od 15.40 ure do 14. 3. 2010 do 15.40 ure. Prosilcu za mednarodno zaščito je bila omejitev gibanja odrejena iz razlogov prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ (ugotavljanje istovetnosti prosilca), druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ (zaradi zavajanja in zlorabe postopka iz razloga pete alineje 55. člena ZMZ, ker prosilec za mednarodno zaščito brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je imel to možnost) ter iz razloga druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ.

3. Sodišče prve stopnje je po opravljeni glavni obravnavi ugotovilo, da je tožnik predložil kopijo mednarodnega vozniškega dovoljenja s sliko in osebnimi podatki, zaradi česar je presodilo, da ni več podan razlog za omejitev gibanja po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ. Pritrjuje stališču tožene stranke v izpodbijanem sklepu o obstoju razloga za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 51. člena v zvezi s peto alinejo 55. člena ZMZ ter obstoju okoliščin iz druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ za nastanitev prosilca do predaje pristojni državi.

4. Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ter je zato nerazumljiva, saj se sodišče ni opredelilo do izjav prosilcev za mednarodno zaščito H.R.G. in M.S.H., s katerima je tožnik skupaj in hkrati nezakonito vstopil v Slovenijo (izjave v zadevah I U 2189/2009 in I U 2187/2009). Sodišče prve stopnje je prav v zadnje navedeni zadevi presodilo, da ob istih dejanskih in pravnih okoliščinah razlog za omejitev gibanja po peti alineji 55. člena ZMZ ni podan. Niti Grčija niti Madžarska nista tretji državi v smislu desete alineje 3. člena ZMZ, zato je bilo določilo druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ zmotno uporabljeno. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o tem, zakaj predaja tožnika državi, odgovorni za obravnavanje njegove vloge, ne bi bila možna tudi v primeru, če ukrep omejitve gibanja ne bi bil odrejen. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni in se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

6. Predmet presoje pritožbenega sodišča je glede na določbe 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na razlog omejitve gibanja po drugi alineji prvega odstavka 51. člena v zvezi s peto alinejo 55. člena ZMZ ter na nastanitev prosilca do predaje pristojni državi po določbi druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, ki sta s pritožbo izpodbijana.

7. Pritožba je delno utemeljena.

8. Po presoji pritožbenega sodišča tožnik utemeljeno ugovarja, da ima sodba sodišča prve stopnje glede razloga za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 51. člena v zvezi s peto alinejo 55. člena ZMZ (sum zavajanja in zlorabe postopka, ker prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je imel za to možnost) pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih.

9. Iz v upravnem in sodnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bil tožnik prijet 3. 12. 2009 ob 4.30 uri v kraju V. ter istega dne prepeljan na PP IU M., 4. 12. 2009 ob 1.35 uri nastanjen v Centru za tujce v P., tam zaposlenim pa je dne 11. 12. 2009 izrazil namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito.

10. Sodišče prve stopnje je odločilo po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je zaslišalo tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito ter vpogledalo zapisnika o izjavah prosilcev, ki sta hkrati s tožnikom vstopila v Republiko Slovenijo (zapisnika v zadevi I U 2189/2009, ki se nanaša na prosilca H.R.G., ter I U 2187/2009, ki se nanaša na prosilca M.S.H.).

11. Iz razlogov izpodbijane sodbe, glede razloga za omejitev gibanja po drugi alineji 51. člena ZMZ izhaja, da sodišče prve stopnje ni našlo razlogov za dvom v pravilnost dela policistov, zato tožniku ni verjelo, da je namen za vložitev prošnje izrazil že 3. 12. 2009 na policijski postaji, ko mu je že bila zagotovljena pomoč ustreznega prevajalca, niti 4. 12. 2009, ko je bil že nastanjen v centru za tujce, niti da je tudi po tem datumu večkrat neuspešno prosil za sprejem prošnje, pa jo policisti niso hoteli sprejeti. Če bi po navedbah izpodbijane sodbe tožnik resnično izrazil namen za vložitev prošnje že ob prijetju s strani policistov, bi to bilo po presoji sodišča prve stopnje zabeleženo v depeši PP Š. z dne 3. 12. 2009, v kateri pa se med drugim kot razlog za zapustitev države I. drugače kot navaja tožnik, navaja ekonomski razlog.

12. Sodišče je na glavni obravnavi 15. 12. 2009 sicer zaslišalo tožnika ter vpogledalo v zapisnika o izjavah že imenovanih prosilcev, ki sta hkrati s tožnikom nezakonito vstopila v Slovenijo (zadevi I U 2189/2009 in I U 2187/2009), vendar se do tega v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo.

13. Kadar si navedbe strank v postopku, tako kot v obravnavanem primeru, glede pravno relevantnih dejstev in okoliščin nasprotujejo, mora sodišče izvesti dokaze, te dokaze presoditi in svojo presojo v obrazložitvi sodbe navesti. V obravnavanem primeru so bili predlagani dokazi na glavni obravnavi sicer izvedeni, niso pa bili presojeni oziroma presoja izvedenih dokazov v obrazložitvi sodbe ni bila navedena. Že zato tožnik utemeljeno uveljavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena s pomanjkljivostmi, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih.

14. Namen tožnikovega zaslišanja na podlagi četrtega odstavka 51. člena ZMZ ni samo preveriti (in po potrebi dopolniti) tožnikove izjave, na katerih temelji odločitev tožene stranke o omejitvi gibanja, ampak po potrebi tudi izvedba drugih dokazov, s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločitev. Tega sodišče prve stopnje ni storilo, niti se v izpodbijani sodbi do navedb tožene stranke, ki so pomembne za odločitev, ni opredelilo in ni navedlo vseh odločilnih razlogov. Tako je na primer tožena stranka v izpodbijanem sklepu izrecno navedla, da je splošno znano dejstvo, da so v centru za tujce policisti in inšpektorji prisotni ves čas (tudi dežurni) in bi jim torej tožnik lahko svojo namero po zaščiti izrekel kadarkoli. Tudi do te navedbe tožene stranke se sodišče prve stopnje ni opredelilo, čeprav je z vidika tožnikove možnosti za podajo namere za vložitev prošnje bistvenega pomena. Sicer pa je treba tudi opozoriti, da se sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča glede omejitve gibanja na sporni pravni podlagi (sodba I Up 581/08 z dne 30. 12. 2008), na podlagi katere je pomembna tudi ugotovitev, da je tožnik vedel, da je nastanjen v centru za tujce zaradi prisilne odstranitve. Tudi do tega dejstva se sodišče prve stopnje ni opredelilo, pa bi se glede na sodno prakso (ki jo sodišče prve stopnje samo citira) moralo.

15. Po presoji pritožbenega sodišča pa tožnik neutemeljeno ugovarja zmotni uporabi materialnega prava, ker mu je bilo gibanje omejeno tudi na podlagi druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, saj po njegovih navedbah niti Grčija niti Madžarska nista tretji državi v smislu desete alineje 3. člena ZMZ.

16. Po določbi druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ (Dublinski postopek) lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 51. člena ZMZ, če obstaja dokaz ali posredna okoliščina iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III. Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katerega se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. Tudi Uredba št. 2003/343/ES o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, v 10. členu izrecno določa za odgovorno za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, državo članico, za katero se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz člena 18(3), vključno s podatki iz poglavja III. Uredbe (ES) št. 2725/2000 ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal njeno mejo po kopnem, morju ali zraku, ter določa da ta odgovornost preneha dvanajst mesecev po datumu, ko pride do nezakonitega prečkanja meje.

17. V obravnavanem primeru že iz policijske depeše z dne 3. 12. 2009, potrjene z izjavo prosilca za mednarodno zaščito M.S.H. (zadeva I U 2187/2009) izhaja, da je tožnik kot državljan Irana v skupini dvanajstih mož iz Turčije, torej tretje države (nečlanice EU), z nezakonitim prečkanjem grške državne meje stopil v državo članico EU - Grčijo; torej je že pred ilegalnim prihodom v Slovenijo, ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo druge države članice EU. Zato gre tudi po presoji pritožbenega sodišča za primer iz druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ v zvezi z 10. točko Uredbe št. 2003/343/ES. Zato je tožena stranka glede na posredne okoliščine, ugotovljene že pred izdajo izpodbijanega sklepa o omejitvi gibanja (sklep z dne 15. 12. 2009), pravilno štela Grčijo za odgovorno državo za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in nanjo naslovila ustrezno zahtevo po sprejemu tožnika.

18. Postopek določanja države članice, odgovorne v smislu Uredbe št. 2003/343/ES, se začne takoj, ko je v državi članici vložena prošnja za azil (4. člen). Zato so po presoji pritožbenega sodišča, ob izpolnitvi pogojev, določenih v drugi alineji prvega odstavka 59. člena ZMZ, že od takrat dalje, torej od vložitve prošnje dalje, izpolnjeni pogoji za nastanitev prosilca v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 51. člena ZMZ, saj bi bila v nasprotnem primeru predaja prosilca v odgovorno državo članico lahko neizvedljiva.

19. Tožnik sicer pravilno navaja, da mora tožena stranka v sklepu o omejitvi gibanja poleg zakonskih pogojev, zaradi katerih je tožniku omejila gibanje, obrazložiti in utemeljiti tudi svojo odločitev o tem, zakaj se je odločila za omejitev gibanja po drugi in ne po prvi alineji drugega odstavka 51. člena ZMZ. Sicer skopo utemeljitev tožene stranke je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nadgradilo s svojo obrazložitvijo, na katero se tudi pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Z nastanitvijo v centru za tujce je namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru glede na ugotovljene dejanske okoliščine mogoče preprečiti nadaljnje tožnikovo nezakonito prehajanje državnih meja ter zagotoviti uresničitev njegove predaje državi, ki je odgovorna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Iz dejanskih ugotovitev, kot izhajajo iz upravnega spisa, je namreč razvidno, da je tožnik na poti iz Irana do Slovenije nelegalno prečkal meje več držav (Grčije, Bolgarije, Romunije ter Madžarske) ter da Slovenija ni bila njegova ciljna država. Zato je izrečeni ukrep iz razloga varovanja javnega reda v javnem interesu. Zato se pritožbeno sodišče pridružuje presoji sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da tožena stranka z izpodbijanim sklepom ni prekoračila meja prostega preudarka in da je obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče v smislu tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 oceniti, da je bil prosti preudarek v obravnavanem primeru uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen. Ugovor o kršitvi načela sorazmernosti in 15. člena URS ni utemeljen.

20. Pritožbeno sodišče je s tem presodilo vse pritožbene navedbe, ki so v zadevi odločilnega pomena, do drugih pa se glede na določbo prvega odstavka 360. člena ZPP niti ni bilo dolžno opredeljevati.

21. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko 339. člena ZPP in 22. člena ZUS-1 tožnikovi pritožbi delno ugodilo v delu, ki se nanaša na odločitev o omejitvi gibanja tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito iz razloga druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s peto alinejo prvega odstavka 55. člen ZMZ (sum zavajanja in zlorabe postopka iz razloga pete alineje 55. člena ZMZ), izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in mu zadevo vrnilo, da opravi nov postopek, v katerem bo treba (če je potrebno tudi z zaslišanjem delavcev centra za tujce) dopolniti postopek in obrazložitev odločitve v nakazani smeri. V preostalem delu, torej tistem, ki se nanaša na nastanitev prosilca za mednarodno zaščito iz razloga druge alineje prvega odstavka 59. člena ZUS-1, pa je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 76. člena ZUS-1, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.