Jedro

Pritožnica ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je možnost razlikovanja med izdelkoma tožeče in tožene stranke omejena zaradi funkcionalnih značilnosti izdelka. Zaradi navedene omejitve pa tudi ob predpostavki, da bi tožena stranka prekopirala izdelek tožeče stranke, ravnanja tožene stranke ni moč opredeliti kot kršitev dobrih poslovnih običajev, ki bi pomenila dejanje nelojalne konkurence. Pravo nelojalne konkurence namreč ne zagotavlja izključnosti pravic. Te so zagotovljene le subjektom, ki so imetniki zaščitenih pravic industrijske lastnine. Izkoriščanje nezavarovanega izuma v gospodarskem prometu ne pomeni kršitve dobrih poslovnih običajev.

Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da že dejstvo, da je tožena stranka slike prenehala uporabljati in jih torej več ne uporablja, pomeni da je tožeča stranka izgubila pravni interes za tožbo. Prepovedni zahtevki so preventivne narave in so usmerjeni naprej k preprečevanju bodočih potencialnih nedovoljenih posegov. Predpostavka za prepoved nadaljnjega kršenja pa je obstoječa kršitev pravno zavarovanega položaja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v točki I. 2. in točki III. razveljavi.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v točki I.1 in točki II. potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, da se toženi stranki prepoveduje izdelovanje, oglaševanje in prodaja proizvodov „eko sidro“, tožena stranka pa mora proizvode „eko sidro“, ki jih še ima v prodaji izločiti iz prodaje v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe in zahtevek za plačilo odškodnine v višini 25.621,70 EUR (točka I.1. izreka izpodbijane odločbe) ter zavrglo tožbeni zahtevek na prepoved uporabe tožnikovih slik, ki so sestavni del izpodbijane sodbe (točka I.2 izreka izpodbijane odločbe). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek s katerim se toženi stranki prepoveduje izdelovanje, oglaševanje in prodaja proizvodov, ki jih tožena stranka trži pod oznako „eko sidro“, kot jih prikazuje slika 1, tožena stranka pa mora proizvode „eko sidro“, ki jih še ima v prodaji, izločiti iz prodaje v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, podredni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 25.621,70 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo stroškov postopka (točka II. izreka izpodbijane odločbe). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.498,74 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka izpodbijane odločbe).

2. Zoper sodbo in sklep je pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 338. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi primarnemu oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku v celoti s stroškovno posledico, podredno pa naj izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne v novo obravnavo prvostopenjskemu sodišču ter odloči, da so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo v celoti zavrne ter izpodbijano sodbo in sklep v celoti potrdi, tožeči stranki pa naloži v plačilo toženkine stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da sta njen izdelek sidro za pritrditev stebrov brez betoniranja „WURZELPFAHL FERRADIX“ in izdelek tožene stranke „eko sidro praktično enaka po obliki, zgradbi, sestavnih delih, narejena iz enake mase in se uporabljata za enak namen. (Zatrjevana enakost torej zajema posnemanje oblike izdelka in posnemanje tehničnih značilnosti izdelka.) Tožena stranka je do pomladi 2004 kupovala na trgu uveljavljene izdelke tožeče stranke, potem pa je začela z lastno proizvodnjo enakega izdelka, ki ga je prodajala po nižji ceni. Z opisanim ravnanjem naj bi tožena stranka storila dejanje nelojalne konkurence.

6. Sodišče prve stopnje je ob presoji oblikovnih razlik med izdelkoma ugotovilo, da med izdelki tožeče in tožene stranke obstojijo bistvene razlike v obliki izdelka, ki zadoščajo za odločilen razlikovalni učinek obeh proizvodov, upoštevaje z funkcionalnostjo omejeno obliko izdelka. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zamenljivost med izdelkoma tožeče in tožene stranke izključena tudi zaradi jasne označbe izdelkov tožene stranke z imenom „eko sidro“ in firmo tožene stranke. Na podlagi navedenih ugotovitev, je tudi po oceni pritožbenega sodišča zamenljivost med izdelki tožeče in tožene stranke izključena, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala storitve dejanja nelojalne konkurence po 5. alineji tretjega odstavka 13. člena ZVK, pravilen. Glede na povedano tudi ne držijo pritožbene navedbe, da je zaključek sodišča prve stopnje o odločilnem razlikovalnem učinku obeh proizvodov protisloven in so si razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sklicevanje na posamezne dele obrazložitve, v katerih je sodišče ugotavljalo enake značilnosti primerjanih izdelkov, ob neupoštevanju tistih delov obrazložitve v katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo bistvene razlike med izdelki tožeče in tožene stranke, pa razumljivih in jasnih razlogov sodišča prve stopnje ne more omajati.

7. Pritožnica ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je možnost razlikovanja med izdelkoma tožeče in tožene stranke omejena zaradi funkcionalnih značilnosti izdelka. Zaradi navedene omejitve pa tudi ob predpostavki, da bi tožena stranka prekopirala izdelek tožeče stranke, ravnanja tožene stranke ni moč opredeliti kot kršitev dobrih poslovnih običajev, ki bi pomenila dejanje nelojalne konkurence. Pravo nelojalne konkurence namreč ne zagotavlja izključnosti pravic. Te so zagotovljene le subjektom, ki so imetniki zaščitenih pravic industrijske lastnine. Izkoriščanje nezavarovanega izuma v gospodarskem prometu ne pomeni kršitve dobrih poslovnih običajev. Ob tako široki razlagi ravnanja v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji kot jo navaja tožeča stranka, bi bila konkurenca omejena, saj bi pravila o nelojalni konkurenci varovala tistega, ki je na trg vstopil prvi in ki že nastopa na trgu, pred drugimi, ki nameravajo na trg šele vstopiti z enakimi proizvodi. Tožeča stranka zato s pritožbenimi trditvami, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, ker je njen izdelek praktično enak izdelku tožeče stranke, ne more uspeti.

8. Pritožnica pritožbenih trditev o zatrjevanem nepoštenem tržnem obnašanju oziroma nasprotovanju dobrim poslovnim običajem po generalni klavzuli iz 2. odstavka 13. člena ZVK, katerih presojo naj bi sodišče prve stopnje opustilo, ne konkretizira do te mere, da bi pritožbeno sodišče lahko presojalo njihovo utemeljenost. Razen trditev o prekopiranju izdelka, do katerih se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo in ugotovilo vsa dejstva, ki so bila za odločitev pravnoodločilna, v pritožbi ne navaja ničesar. Tekom postopka na prvi stopnji je tožeča stranka podala še trditve o izkoriščanju ugleda tožeče stranke ter o prodaji izdelkov tožene stranke po nižjih cenah od tistih, po katerih je izdelke prodajala tožeča stranka, ki pa so povsem nekonkretizirane, zato ne pripeljejo do drugačnega materialno pravnega zaključka, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje.

9. Tožeča stranka je zahtevek utemeljevala tudi na podlagi avtorsko pravnega varstva. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni navedla vseh predpostavk za obstoj avtorskega dela po 5. in 10. členu Zakona o varstvu avtorske pravice, saj ni navajala v čem je izražena individualnost njene stvaritve in ni ponudila ustreznih dokazov, zato je tožbeni zahtevek tudi po navedeni materialno pravni podlagi zavrnilo kot neutemeljen. Pritožnica odločitev sodišča prve stopnje izpodbija zaradi silogistično napačnega zaključka, ker naj bi sodišče brez ustreznega zatrjevanja in dokaza podelilo toženi stranki avtorskopravno varstvo na tujem dosežku. Pritožbena razlaga zaključkov sodišča prve stopnje je napačna. Sodišče prve stopnje se z vprašanjem kdo je avtor spornega izdelka sploh ni ukvarjalo, saj v trditvah tožeče stranke ni bilo dovolj podlage za ugotovitev, da je izdelek tožeče stranke avtorsko delo, zato ugotovitev sodišče ni mogoče razumeti v smeri, da je avtorskopravno varstvo podelilo toženi stranki. Avtorskopravna zaščita tožene stranke ni bila predmet obravnavanega postopka, zavrnitev zahtevka tožeče stranke pa ne pomeni priznanja avtorske pravice toženi stranki. Zatrjevana kršitev po 14. točki 339. člena ZPP glede na navedeno ni podana.

10. Pritožnica v zvezi z avtorskopravnim varstvom po ZASP pavšalno uveljavlja še pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer pa ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o nedokazanosti predpostavk za obstoj avtorskopravnega varstva. Upoštevaje ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni navedla in dokazala predpostavk iz 1. odstavka 5. člena ZASP, je zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka materialno pravno pravilen.

11. Tožeča stranka je v tožbi navajala, da je utrpela škodo v obliki izgubljenega dobička v znesku najmanj 6.240.000,00 SIT zaradi zmanjšanega obsega naročil s strani kupcev. Trditev o nastali škodi tekom postopka ni dopolnila, kljub temu, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo odškodninskemu zahtevku ugovarjala po temelju in višini ter navedla, da tožeča stranka glede višine škode ni podala vsebinskih navedb in predlagala dokazov.

12. Izgubljeni dobiček je preprečitev povečanja premoženja. Za sklepčnost tožbe mora tožnik, ki uveljavlja tovrstno škodo navesti konkretna dejstva, na podlagi katerih se lahko ugotovi njegov pričakovani dobiček v določenem obdobju. Trditve tožeče stranke ne predstavljajo zadostne podlage za utemeljitev morebitnega izgubljenega dobička v smislu 3. odstavka 168. člena OZ. Tožeča stranka ni ponudila nobenih trditev in dokazov v zvezi z obsegom naročil in njegovim zatrjevanim zmanjšanjem, ni opredelila niti vsebine, niti časovnega okvira poslov v preteklem in spornem obdobju in tudi ni navedla podatkov o pričakovanih prihodkih in odhodkih. Tudi pritožbene navedbe, da je bila ocena višine nastale škode s strani tožeče stranke podana ob ekstrapolaciji in upadu njenega lastnega prometa ter ob upoštevanju trenda prodaje, če kršitev tožene stranke ne bi bilo, ostajajo zgolj na abstraktni ravni, kar pa ne predstavlja zadostne podlage za sklepanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Glede na povedano je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožena stranka ta del zahtevka prerekala le pavšalno, kar ne zadostuje za zavrnitev zahtevka ob njegovi vsebinski presoji, saj je tožeča stranka tista, ki mora primarno podati ustrezno trditveno podlago za obstoj in višino škode. Izpodbijana odločitev o nesklepčnosti tožbenega zahtevka za povračilo škode v višini izgubljenega dobička je glede na povedano pravilna.

13. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna v postopku na prvi stopnji pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v delu zoper izpodbijano sodbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

14. Pritožba pa je utemeljena v delu, v katerem napada izpodbijani sklep o zavrženju tožbe, ki se nanaša na prepoved uporabe slik tožeče stranke, ki so sestavni del sodbe, v prospektu za „eko sidro“. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi uporaba fotografij izdelka tožeče stranke za oglaševanje izdelka tožene stranke lahko pomenila dejanje nelojalne konkurence (po 2. alineji 3. odstavka 13. člena ZVK). Napačen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da že dejstvo, da je tožena stranka slike prenehala uporabljati in jih torej več ne uporablja, pomeni da je tožeča stranka izgubila pravni interes za tožbo. Prepovedni zahtevki so preventivne narave in so usmerjeni naprej k preprečevanju bodočih potencialnih nedovoljenih posegov. Predpostavka za prepoved nadaljnjega kršenja pa je obstoječa kršitev pravno zavarovanega položaja. Tožeča stranka je zatrjevala, da je tožena stranka za reklamiranje izdelka „eko sidro“ uporabila njene slike. V obravnavanem primeru kršitveno ravnanje zajema nedopustno uporabo spornih slik. V primeru, da je bila navedena kršitev storjena, slednje pomeni, da je že podana nevarnost nadaljevanja oziroma nevarnost ponovne uporabe spornih slik, ki jo hoče tožeča stranka s prepovednim zahtevkom preprečiti. Dejstvo, da je tožena stranka po storjeni kršitvi prenehala z uporabo slik, še ne pomeni, da v bodoče tega ne bi mogla ponovno storiti. Sodišče prve stopnje je z napačnim postopanjem tožeči stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem zagrešilo bistveno kršitev postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

15. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o zavrženju tožbe razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo prepovedni zahtevek, ki se nanaša na uporabo slik tožeče stranke v nadaljevanju vsebinsko obravnavati.

16. Delna razveljavitev odločbe je narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. in 4. odst. 165. čl. ZPP).