Jedro

Dejstva in okoliščine, na katere upravni organ opira svojo odločitev, se lahko dokazujejo tudi z listinami arhivskega gradiva - tudi z anagrafom, ki je listina registra prebivalcev, ki ga je vodila italijanska oblast za območja pod takratno italijansko oblastjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 696/97-10 z dne 10.3.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.3.1997, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Oddelka za splošne zadeve občine I. z dne 16.6.1994. S to odločbo je organ prve stopnje ugotovil, da pokojna A.I.T., roj. K., ni bila državljanka takratne SR Slovenije in da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list, št. 1/91-I, v nadaljevanju ZDRS), ni štela za jugoslovansko državljanko.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je po 39. členu ZDRS državljan Republike Slovenije, kdor je imel po prejšnjih predpisih državljanstvo Republike Slovenije in SFRJ. Med prejšnje predpise sodi tudi Zakon o državljanstvu oseb na območju, priključenem po Mirovni pogodbi z Italijo k Federativni Ljudski Republiki Jugoslaviji (Uradni list FLRJ, št. 104/47), ki v 1. členu določa, da osebe z italijanskim državljanstvom, ki so imele na dan 10.6.1940 prebivališče (domicil) na območju, ki je po Mirovni pogodbi z Italijo priključeno k ozemlju Federativne Ljudske Republike Jugoslavije, kakor tudi njihovi otroci, rojeni po tem dnevu, pridobijo na dan 15.9.1947 zvezno državljanstvo FLRJ ter državljanstvo tiste ljudske republike, na katere območju leži kraj, v katerem je imela oseba na dan 10.6.1940 svoje prebivališče. Odločitev tožene stranke je pravilna. Iz upravnih spisov izhaja, da se je A.I.T. rodila dne 17.5.1905 v I., iz anagrafa (takratnega registra stalnih prebivalcev) pa, da je v I. živela do leta 1931, ko se je odselila v S.P. v Brazilijo, zaradi česar je bila dne 15.9.1931 izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Ker se po letu 1931 ni več vrnila v rojstni kraj, dne 10.6.1940 ni imela stalnega prebivališča na ozemlju, priključenem z Mirovno pogodbo z Italijo (Uradni list, FLRJ, 74/47). Iz dopisa tožene stranke z dne 12.5.1994 izhaja, da ni podala izjave po 36.b členu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 104/47) in da ni razvidno, da bi državljanstvo Republike Slovenije pridobila na drug način. Trditve, da se leta 1931 ni izselila v S.P. v Brazilijo, ampak v Ž., tožnik ni izkazal, saj o tem v upravnem postopku niti v upravnem sporu ni predložil nobenega dokaza. Da bi jo pristojni državni organi šteli za jugoslovansko državljanko, tudi ne more izkazovati sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Kranju, št. 0 265/48-42 ter razdelilna pogodba iz leta 1956, ker so na podlagi takrat veljavnih predpisov tujci lahko pridobili lastninsko pravico na nepremičninah z dedovanjem. Pooblastilo, overjeno pri Generalnem konzulatu SFR Jugoslavije v S.P. v Braziliji, pa je zgolj posredni dokaz - indic, na podlagi katerega je le mogoče sklepati na obstoj drugega dejstva, to je zatrjevanega državljanstva, ne pa podlaga za sklepanje, da bi bili ugotovitvi organa prve stopnje in tožene stranke napačni. Tožena stranka je tako pravilno ugotovila, da A.I.T. ob smrti ni bila državljanka SR Slovenije in se tudi ni štela za jugoslovansko državljanko.

V pritožbi uveljavlja tožnik vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo obrazložitvi tožene stranke, ki je svojo odločitev oprla na fotokopijo listine v tujem jeziku, ki je brez podpisa, žiga ali drugih podatkov. Iz listine ni mogoče niti z gotovostjo sklepati, da se podatki nanašajo na pokojno A.I.T. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka, ker ni opravilo glavne obravnave. Glede na uveljavljani tožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predložene dokaze pa bi jo moralo opraviti in ga zaslišati. Da ne bi bilo več nobenega dvoma v ugotovljeno dejansko stanje, bi moralo pridobiti tudi druge dokaze. Pooblastilo, overjeno pri Generalnem konzulatu SFRJ v S.P. v Braziliji, ni posreden dokaz.

A.I.T. se je pred konzulatom morala izkazati kot jugoslovanska državljanka z ustreznimi dokumenti.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Iz upravnih spisov izhaja, da je bilo dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovljeno na podlagi uradnih podatkov Ministrstva za notranje zadeve in arhivsko ohranjenega anagrafa občine I. za osebo z imenom L.K. Pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitev, da se podatki anagrafa nanašajo na osebo z imenom A.I.T. Iz uradnega zaznamka, ki je v upravnih spisih pod zaporedno številko 5, namreč izhaja, da je istovetnost podatkov ugotovila tožena stranka iz podatkov uradnih evidenc. Da v ugotovoljeno istovetnost ne gre dvomiti, pa potrjujejo tudi pritožbena zatrjevanja, da naj bi jugoslovansko državljanstvo A.I.T. dokazovalo pooblastilo z dne 1.8.1960, ki ga je dala in podpisala oseba z imenom L.T.K..

Ker se dejstva in okoliščine, na katere upravni organ opira svojo odločitev, lahko dokazujejo tudi z listinami arhivskega gradiva, je bilo na tej podlagi tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovljeno, da je A.I.T. živela v I. do leta 1931, ko se je izselila v S.P., Brazilija, zaradi česar je bila dne 15.9.1931 izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Stranka v postopku ima sicer pravico dokazovati nasprotno od tistega, kar izhaja iz listin arhivskega gradiva, toda v obravnavani zadevi se tožnik le sklicuje na to, da podatki iz anagrafa niso točni, za takšna zatrjevanja pa ne navaja nobenih konkretnih okoliščin niti dokazov.

Pritožbeni ugovor o neznanju jezika v zvezi z anagrafom, kot arhivsko ohranjene listine registra stalnih prebivalcev z območja pod takratno italijansko oblastjo, ni upošteven, saj je bila istovetnost A.I.T. ugotovljena na podlagi listin, ki so v upravnih spisih.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe materialnih predpisov in ni storilo bistvene kršitve določb postopka, ker ni odločilo na glavni obravnavi. Tožnik glavne obravnavane ni predlagal, v tožbi pa tudi ni navedel nobenih konkretnih okoliščin niti predlagal takšnih dokazov, da bi bilo za njihovo izvedbo potrebno razpisati glavno obravnavo. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje presodilo vse tožbene ugovore, ki jih je tožnik uveljavljal v upravnem sporu. Obrazložitev, v kateri zavrača tožbene ugovore in razlogi, ki jih pri tem navaja, so logični, prepričljivi in v skladu s podatki in listinami v upravnih spisih, imajo pa tudi podlago v materialnih predpisih. Zato na drugačno presojo ne more vplivati pritožbeni ugovor, s katerim tožnik le ponavlja tožbena zatrjevanja, da naj bi jugoslovansko državljanstvo A.I.T. izkazovalo pooblastilo z dne 1.8.1960. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.