Jedro

Tujec mora za pridobitev dovoljenja za stalno prebivališče po določbah ZUSDDD najprej izpolnjevati pogoje, določene v 1. členu. Šele če te pogoje izpolnjuje, upravni organ preveri morebitno tujčevo predkaznovanost za kazniva dejanja, ki so v 3. členu ZUSDDD posebej našteta ter, v kolikor ugotovi, da je bil že kaznovan za kazniva dejanja, oceni posledice, ki bi jih imela zavrnitev prošnje za dovoljenje za stalno prebivanje za tujca glede na njegove osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo.

Pri pogoju dejanskega neprekinjenega življenja je potrebno šteti kot upravičeno odsotnost tisto, ki je v neprekinjenem trajala najdlje leto dni in ne le 60 dni.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je dne 22.6.2009 pri Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije (v nadaljevanju: tožena stranka) vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na območju Republike Slovenije, in sicer na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZUSDDD). Z odločbo št. 2140-1424/2009/20 (1372-09) z dne 28.6.2012 tožena stranka tožnikovi prošnji ni ugodila, svojo odločitev pa utemeljila na določbi 3. člena ZUSDDD. Ugotovila je, da je bil tožnik obsojen za kaznivo dejanje, proti njemu pa je razpisan tudi ukrepa prepovedi vstopa v Schengenski prostor po 96. členu Schengenske izvedbene konvencije. Menila je, da bi prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji zato pomenilo nevarnost za javni red in varnost. 2. Tožnik je zoper odločitev tožene stranke sprožil upravni spor. Tukajšnje sodišče je s sodbo opr. št. III U 213/2012 z dne 22.10.2013 njegovi tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek z napotilom, naj presodi ali danes prosilec živi tako, da bi lahko način njegovega življenja ocenili za resnično in dovolj hudo grožnjo, ki prizadene ključni družbeni interes.

3. Tožena stranka je v ponovljenem postopku s sedaj izpodbijano odločbo št. 2140-1424/2009/38 (1312-05) z dne 15.12.2014 odločila, da prošnji tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji ne ugodi. Svojo odločitev je oprla na drugačno pravno podlago kot pri prvem odločanju, in sicer na določbo 1. odstavka 1. člena ZUSDDD. Navajala je, da mora tujec, ki prosi za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, kumulativno izpolnjevati pogoje, določene v tem členu. Tožena stranka je ugotovila, da enega izmed pogojev tožnik ne izpolnjuje, in sicer pogoja dejanskega neprekinjenega bivanja na območju Republike Slovenije od 25.6.1991 dalje. Po zbranih podatkih se je tožnik v tem času večkrat nahajal na območju drugih držav, njegova odsotnost pa ni bila upravičena. Ker je torej tožena stranka ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje enega izmed pogojev iz 1. odstavka 1. člena ZUSDDD, ni posebej presojala pogojev iz 3. člena tega zakona in tudi ocenila, da zato ni relevantno, da so prosilčeva žena in otroka državljani Republike Slovenije.

4. Tožnik je zoper odločbo tožene stranke vložil tožbo. Odločitev izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Meni, da tožbe ni mogoče preizkusiti, saj je tožena stranka ugotavljala pogoj prebivanja po določbah ZUSDDD, iz obrazložitve pa ne izhaja, kaj je pri preverjanju tega pogoja ugotovila. V kolikor je tožena stranka ocenila, da tožnikova ravnanja kažejo na to, da obstajajo resni razlogi za sum, da utegne njegovo bivanje v Republiki Sloveniji pomeniti nevarnost za javni red in da bo njegovo bivanje v prihodnje povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj, bi morala to utemeljiti. Kazen, ki je bila tožniku izrečena zaradi storjenega kaznivega dejanja, je odslužil in v zadnjih desetih letih ni več izvrševal kaznivih dejanj, za katera bi bila določena kazen več kot 3 leta zapora. Tožnik živi v Sloveniji že več kot 10 let in ima prihodke, saj dela v podjetju svoje žene. Tu živi s svojim otrokom in ženo, poleg tega je oče hčerke iz prve zakonske zveze, ki je tudi slovenska državljanka. Z izpodbijano odločbo in odstranitvijo iz države bi mu bila onemogočena pravica do zasebnega in družinskega življenja. Žena in otroci na ... ne morejo, saj imajo v Republiki Sloveniji urejeno življenje, v primeru njegove odstranitve pa bi obstajala velika nevarnost ogrožanja fizične integritete tožnika.

5. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

K točki I izreka:

7. Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla utemeljene razloge za svojo odločitev, ki jim je sodišče v celoti sledilo. (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču - v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi navedbami pa še dodaja:

8. 1. člen ZUSDDD določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25.6.1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ ter je imel na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in ki od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25.6.1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Kaj pomeni dejansko življenje v Republiki Sloveniji in kdaj je navedeni pogoj izpolnjen, oziroma katera odsotnost iz Republike Slovenije ne prekinja dejanskega življenja, določa 1. odstavek 1. člena ZUSDDD s tem, da opredeljuje, da dejansko življenje v Republiki Sloveniji pomeni, da ima posameznik tu središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost ne pomeni prekinitve dejanskega življenja, prav tako je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen v primeru, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo in odsotnost ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti, več kot leto dni pa le v tistih primerih, ki jih zakon posebej določa. 9. Sodišče soglaša s toženo stranko, da mora tujec za pridobitev dovoljenja za stalno prebivališče po določbah ZUSDDD najprej izpolnjevati pogoje, določene v 1. členu. Šele če tujec te pogoje izpolnjuje, upravni organ preveri morebitno tujčevo predkaznovanost za kazniva dejanja, ki so v 3. členu ZUSDDD posebej našteta ter, v kolikor ugotovi, da je bil že kaznovan za tovrstna kazniva dejanja, oceni posledice, ki bi jih imela zavrnitev prošnje za dovoljenje za stalno prebivanje za tujca glede na njegove osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo. Tožena stranka je v ponovljenem postopku svojo odločitev sprejela ob tem, da je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje že osnovnega pogoja dejanskega neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji od 25.6.1991 dalje in zato tožnikove predkaznovanosti ter posledic, ki bi jih imelo upoštevanje te predkaznovanost na njega in njegovo družino ni posebej ocenjevala. Sodišče soglaša s toženo stranko, da ta presoja za odločitev ni pomembna, saj so zbrani podatki pokazali, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji kot enega izmed temeljnih pogojev, določenih v 1. členu ZUSDDD in zatorej tožnikovi tožbi zaradi tega razloga ne gre slediti.

10. Ni res, kar navaja tožnik v tožbi, da tožena stranka v obrazložitvi ni pojasnila, kaj je ugotovila pri preverjanju pogoja njegovega dejanskega neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi večkrat opisala, kdaj je bil tožnik odsoten iz Republike Slovenije, kako dolgo in iz kakšnih razlogov in to na podlagi uradnih podatkov … organov in tudi pravnomočne sodbe, ki je bila v ... izrečena tožniku. Iz teh podatkov je razvidno, kdaj je bil tožnik v ... in v ... priprt oziroma zaprt. Sodišče teh podatkov ne ponavlja, pač pa se sklicuje na obrazložitev tožene stranke (11.-13. odstavek obrazložitve). Pri tem pa, za razliko od stališča tožene stranke, poudarja, da je pri pogoju dejanskega neprekinjenega življenja potrebno šteti kot upravičeno odsotnost tisto, ki je v neprekinjenem trajala najdlje leto dni in ne le 60 dni, kot je to napačno navedeno v izpodbijani odločbi. Posebej zato sodišče kot ključen izpostavlja podatek, da so ... organi tožnika dne 19.12.1993 priprli, nakar je bil v priporu vse do dne 9.11.1994, ko je bil na podlagi mednarodne tiralice izročen ... Tam je bil tožnik obsojen za kaznivo dejanje in je nato tudi prestajal zaporno kazen do 19.12.1997, ko je bil pogojno izpuščen. Tožnik je bil torej v tem obdobju odsoten iz Republike Slovenije bistveno dlje od leta dni, in sicer štiri leta. Tudi sicer je iz podatkov, ki so navedeni v obrazložitvi odločbe, mogoče razbrati, da je bil tožnik večkrat v tujini, te izkazane odsotnosti pa so bile povezane bodisi z izvrševanjem kaznivih dejanj (v letu 1993 v ...) bodisi s prestajanjem priporov oziroma zapornih kazni.

11. Sodišče povzema, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila in utemeljila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji. Tožnik na območju Republike Slovenije ni imel nikoli prijavljenega bivališča, kar pomeni, da bi moral, v kolikor bi želel pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje po določbah ZUSDDD, izkazati, da je v Republiki Sloveniji dejansko neprekinjeno bival od 25.6.1991 dalje. Tega pogoja pa, kot je pojasnjeno v prejšnjem odstavku, tožnik ne izpolnjuje in zato tudi ni mogoče slediti njegovemu sklicevanju, da bi mu bila z uveljavitvijo izpodbijane odločbe onemogočena pravica do zasebnega in družinskega življenja. Ta pravica je namreč, pri presojanju prošnje za stalno bivanje po ZUSDDD, pogojena prav z dejanskim neprekinjenim bivanjem, česar pa, kot že rečeno, tožnik ne izpolnjuje. Prav tako tudi ni mogoče slediti navedbam tožnika, da bi v primeru njegove odstranitve iz Republike Slovenije zanj obstajala nevarnost ogrožanja fizične integritete, saj je trditev pavšalna in z ničemer izkazana.

12. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

13. Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25.člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.