Jedro

Na odločitev o stroških postopka v individualnem sporu ne vpliva dejstvo, da se pred sodiščem vodi več istovrstnih zadev. Tožbe namreč niso bile vložene kot skupinska tožba večih oseb, zaradi česar bi bil potreben zgolj en odgovor na tožbo. V takšnih primerih je bilo za vsako tožbo potrebno napisati odgovor na tožbo, prilagojen konkretnim tožbenim navedbam in konkretnemu tožbenemu zahtevku. Ker gre za stroške, ki so bili potrebni za pravdo, je tožena stranka do njih tudi upravičena v višini, ki ustreza vrednosti spornega predmeta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se postopek zaradi umika tožbe ustavi (I. tč. izreka), ter da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 564,70 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. tč. izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da stroške postopka ustrezno zniža tako, da bodo ustrezali vrednosti spornega predmeta v višini 500,00 EUR. Meni, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z določbo 155. čl. ZPP, ki priznava samo tiste stroške, ki so potrebni za pravdo. V konkretnem primeru je namreč potrebno upoštevati, da gre za veliko število, več sto praktično identičnih tožb sodnikov, tožilcev in pravobranilcev za plačilo razlike v plači, v katerih temeljijo zahtevki na bistveno enakih navedbah in pravnih stališčih in zato gre tudi za praktično identične odgovore na tožbo. Tožena stranka je oblikovala en odgovor na tožbo in sicer v vzorčni zadevi, nato pa je isti odgovor uporabila v prav vseh (več sto) zadevah. To dejstvo mora sodišče upoštevati, pri tem pa se tožnica sklicuje tudi na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Mamič vs. Slovenija št. 75778/01. Toženi stranki priznani pravdni stroški tako niso odraz njenega vloženega dela in so glede na to, pretirano visoki. Tako prihaja tudi do velikih in neutemeljenih razlik glede višine stroškov, ki so jih tožniki dolžni povrniti glede na to, ali je bil zahtevek oblikovan opisno ali pa je bil zneskovno specificiran. S tem je podana tudi neenaka obravnava tožnikov. Poštnih in telekomunikacijskih storitev ni bilo, zato ne gre priznati 20,00 EUR po tar. št. 6002. Tožnica tudi poudarja, da je umaknila tožbo še pred razpisom 1. glavne obravnave, in da obstaja v številnih primerih sodna praksa, da se v primeru umika tožbe, zlasti pred razpisanim 1. narokom za glavno obravnavo, nagrada toženi stranki za postopek obračuna s količnikom 0,8 in ne s količnikom 1,3, kot je to storilo sodišče (II CP VSL 2422/2011, Cpg 12/2012, Cpg 165/2010).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se le pavšalno sklicuje tožnica, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da na odločitev o stroških postopka v posameznem individualnem sporu ne vpliva dejstvo, da se pred sodiščem vodi več istovrstnih zadev. Tožbe namreč niso bile vložene kot skupinska tožba večih oseb, zaradi česar bi bil potreben zgolj en odgovor na tožbo, temveč so bile vložene tožbe v individualnih delovnih sporih. V takšnih primerih je jasno, da je bilo za vsako od njih potrebno napisati odgovor na tožbo, prilagojen konkretnim tožbenim navedbam in konkretnemu tožbenemu zahtevku. Ker gre za stroške, ki so bili potrebni za pravdo, je tožena stranka do njih tudi upravičena in sicer v višini, ki ustreza vrednosti določenega spornega predmeta. V konkretnem primeru je tožnica vrednost spornega predmeta določila v znesku 21.171,30 EUR, zato so bili od tega zneska tudi pravilno odmerjeni stroški postopka, skladno s 1. odst. 24. čl. Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08).

Pritožničino sklicevanje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Mamič vs. RS je neutemeljeno. V sporih pred delovnim in socialnim sodiščem namreč veljajo druge tarifne številke kot za postopke pred Evropskim sodiščem za človekove pravice.

Že po zakonu (109. člen Zakona o sodiščih, ZS, Ur. l. RS, št. 19/94 s sprememb.) kakor tudi po naravi stvari same, je skrb za enotno sodno prakso v državi na vrhovnem sodišču. Zato tožnica v zvezi z uporabo tar. št. 3100 oz. 3101 ZOdvT, ne more uspeti s sklicevanjem na sodno prakso drugih višjih sodišč. Pritožbeno sodišče je namreč mnenja, da je sodišče prve stopnje v konkretnem sporu pravilno uporabilo tar. št. 3100 in ne 3101 ZOdvT. Ocenjuje namreč, da se tar. št. 3101 (1.d točka) v zvezi s 4. odst. 14. ZOdvT uporabi zgolj v primerih, ko odvetniku mandat zaradi preklica pooblastila preneha, preden se udeleži naroka za svojo stranko. Ker v konkretni zadevi ne gre za tak primer, je odločitev sodišča tudi v tem delu pravilna.

Tožnica nepravilno navaja, da toženi stranki niso nastali stroški poštnih in telekomunikacijskih storitev. Iz listin v spisu je namreč razvidno, da je tožena stranka odgovor na tožbo poslala po pošti (list. št. 12). Glede na ZOdvT pa se namesto dejanskih izdatkov po tarifni številki 6001 lahko v vsaki zadevi zahteva pavšalni znesek v višini 20,00 EUR po tar. št. 6002. Sodišče prve stopnje je tak (zahtevani) znesek tudi pravilno priznalo.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).