Jedro

Pogodba, s katero sta pogodbenika obšla predpise Zakona o kmetijskih zemljiščih (iz leta 1979), ni nična.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca plačati tožniku tolarsko vrednost 9.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi v višini a vista obrestne mere, ki jo za vloge v DEM priznava Dolenjska banka in ki teko od 1.4.1995 dalje do plačila. Ugotovilo je, da sta stranki istega dne glede iste nepremičnine sklenili prodajno in izročilno pogodbo in da je bila v zemljiški knjigi izvedena slednja. Po prodajni pogodbi je bila cena 18.000 DEM in polovica te kupnine je bila plačana. Po izročilni pogodbi pa bi morala toženca dajati 6 let gnoj in opravljati kmečka dela. S to pogodbo so se izognili obveznosti obesiti na oglasno desko ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča. Pravi namen strank je bil prodati oziroma kupiti parcelo za 18.000 DEM in prodajna pogodba je izražala njihovo pravo voljo. Sklenitev pogodbe med tožencema in zakoncema R. ni bila izraženi pogoj za izpolnitev obravnavane prodajne pogodbe. Smiselni ugovor tožencev o čezmernem prikrajšanju je prepozen.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo. Strinjalo se je s stališčem, da je ugovor čezmernega prikrajšanja prepozen, pa tudi sicer tožena stranka ni izkazala, da bi izpodbijala pogodbo iz tega naslova. Pogodba, ki naj bi jo toženca sklenila z R., nima nobene zveze s tu obravnavano prodajno pogodbo. Tožnik je svojo obveznost iz pogodbe izpolnil in morata jo tudi toženca, tako da plačata drugi del kupnine.

Tožena stranka je vložila revizijo proti obema sodbama zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je šlo za dve pogodbi in tako s strani tožencev za menjavo. Tako navedbe o vrednosti zemljišč v obeh pogodbah niso bile namenjene dejanskemu plačilu. Menjava ni bila realizirana, ker sta se R. premislila. Tožnik je izkoristil starost, nevednost in zdravstveno stanje tožencev. Ni šlo ne za prodajo ne za izročilno pogodbo pač pa za menjavo, ki ni bila realizirana. Prodajna in izročilna pogodba sta nični po 103. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožnik je ravnal zvijačno, ker je tožnikoma naročil, naj ne govorita o izročilni pogodbi. Zato je njegov zahtevek v nasprotju z moralo, listinska dokumentacija pa je nična. Iz priloženega zdravstvenega potrdila je razvidno, da je toženec občasno zmeden in sklerotičen. Ni sposoben varovati svojih interesov in se zavedati svojih dejanj.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, revizija ne pove. Takšne kršitve na katero mora paziti revizijsko sodišče (v tej zadevi se še uporabijo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - prvi odstavek 498. člena zdaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku), pa tudi ni (386. člen v zvezi z 10. točko drugega odstavka 354. člena ZPP/77).

Že nižji sodišči sta obsežno, prepričljivo in jasno razložili, da s tu obravnavanim razmerjem med pravdnima strankama pogodba tožencev z R. ni pravno pomembno povezana. K zadevnim obrazložitvam ni kaj dodati. Na neresno in nelogično revizijsko trditev, da "navedbe v obeh pogodbah o vrednostih obeh zemljišč niso namenjene dejanskemu plačilu, pač pa le zaradi približne označbe zamenjanih zemljišč" je dovolj odgovoriti le to, da se zemljišče ne označuje z vrednostjo ampak z drugimi podatki (parcelna številka, ime parcele ipd.). Sicer pa, zakaj sta toženca polovico kupnine plačala, če naj bi šlo le za označbo parcele? Če se je tožencema izjalovil posel, iz katerega sta pričakovala dohodek, to samo zase ne more biti okoliščina, da ne bi izpolnila dela svoje obveznosti. Toženca sta bila na moč jasna v svoji izpovedi, da prodaje R. tožniku sploh nista omenjala kot pogoj za veljavnost tu obravnavane pogodbe. Skratka, v razmerju med pravdnima strankama ni mogoče govoriti o menjalni pogodbi in o tem, da ta ni bila realizirana.

Toženi stranki je bilo že tudi pojasnjeno, da bi morala ubrati drugačno pot, če naj bi uspešno uveljavila svoj ugovor, da je bila pogodba sklenjena tako, da je tožnik izkoristil starost in nevednost obeh tožencev. Trditev o navideznosti izročilne pogodbe je zgrešena, saj v zadevi ni odločeno na podlagi te, marveč na podlagi prodajne pogodbe.

K počezni in neobrazloženi (v zvezi z izpodbijanjem zaradi čezmernega prikrajšanja bo beseda pozneje) trditvi, da sta tako prodajna kot izročilna pogodba nični po 103. členu ZOR, velja pojasniti, da sta pravdni stranki, sodeč po njunih izpovedih, na nasvet krajevnega urada in ob pomoči odvetnice res obšli predpise takrat veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. list RS, št. 1/79 s spremembami in dopolnitvami do 5/91), kar zadeva javno objavo prodaje kmetijskega zemljišča. Vendar zakon za takšno kršitev ni predpisal civilne sankcije - ničnosti pogodbe. Tako ali tako pa tožena stranka niti ni namignila, da bi kupljeni svet tudi vrnila, kar bi bila posledica ugotovitve ničnosti (104. člen ZOR).

Tudi naslednje trditve, da toženca nista s tožbo uveljavljala čezmernega prikrajšanja, ker ju je zavedel tožnik, tako da sta zamudila rok za vložitev tožbe iz tega naslova, ni mogoče upoštevati, ker to ni opravičljiv razlog. Vrhu tega gre tu za prekluzivni rok (drugi odstavek 139. člena in 370. člen ZOR). Sicer pa sta toženca v pritožbi izjavila, da sta pravočasno uveljavljala takšen zahtevek preko odvetnice M. Š., le izkazala nista tega. Potemtakem le nista bila zavedena. Nenavadno je tudi, da toženca pripisujeta zvijačnost tožniku, ko pa sta bila tudi sama očitno zainteresirana (onadva sta želela kupiti tožnikovo parcelo, ki sta jo imela poprej že 5 let v najemu), da pridobita in obdržita to parcelo, ker bi ju sicer lahko prehitela morebitna kupca mejaša, če bi prodaja potekala, kot veleva zakon. Kaj misli revizija s tem, da je dokumentacija nična, ni mogoče dognati.

Trditve o toženčevi možganski okvari in drugem in o podobnem zdravstvenem stanju toženke so nove dejanske, v revizijskem postopku nedovoljene trditve (tretji odstavek 385. člena ZPP/77).

Reviziji torej ni bilo mogoče pritrditi v nobenem izmed njenih stališč oziroma njenim razlogom. Zato jo je moralo sodišče zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP/77).